Jedro

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine od toženca kot državnega uslužbenca na Ministrstvu za promet in zveze. Po načelih, ki veljajo v odškodninskem pravu in po določbi drugega odstavka 26. člena URS, to je brez dvoma mogoče. Vendar pa morajo biti za to, da se tožencu kot uslužbencu državnega organa lahko naloži povrnitev škode, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi in z opravljanjem toženčeve službe v državnem organu, izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon. Ta zakon pa je v obravnavanem primeru ZOR, ki v drugem odstavku 170. člena določa, da je mogoče zahtevati povrnitev škode neposredno od delavca le, če je ta škodo povzročil namenoma.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine, sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano pravnomočno sodbo tako odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obravnavanem primeru gre za protipravno ravnanje državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Toženec ni uspel dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Razlaga v pravnem mnenju Ministrstva za promet in zveze je bila napačna (po mnenju Ustavnega sodišča taka razlaga celo sploh ni bila možna), toženec jo je kljub temu potrdil, kasneje objavil, kot vršilec dolžnosti direktorja Urada za telekomunikacije pa tudi izvedel. Da je bilo ravnanje toženca protipravno in nedopustno, povsem jasno izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča. Na podlagi določbe 26. člena Ustave Republike Slovenije so za protipravno izvajanje državne moči odgovorni tako državni organi, kot tudi nosilci javnih pooblastil. Pri tožencu je podano celo namensko ravnanje iz drugega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Toženec je s svojo razlago, da je bila družba Mobitel, d.d. določeno obdobje edini nacionalni operator mobilne telefonije, ignoriral načelo enakosti. S tem pa je povzročil tožeči stranki škodo. Tudi v slovenskem pravnem redu mora priti do ugotavljanja odgovornosti uslužbencev, ki po svoji potrebi prikrajajo pravni red, veljavne zakone itd. Odločilno je, da je podalo pravno mnenje Ministrstvo za promet in zveze, pripravil pa toženec. Pri tem ni ravnal s potrebno skrbnostjo, škodo pa je nedvomno povzročil namenoma.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo le, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Tožnik niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijske trditve, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, pa niso utemeljene.

Načelnim revizijskim trditvam, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, ni mogoče oporekati. Končno tako določa tudi Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) v prvem odstavku 26. člena. Še več. Kot pravilno ugotavlja tudi revizija, ima oškodovanec pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil (drugi odstavek 26. člena Ustave RS).

V obravnavani pravdni zadevi je tožnik zahteval plačilo odškodnine od toženca kot državnega uslužbenca na Ministrstvu za promet in zveze. Po načelih, ki veljajo v odškodninskem pravu in po določbi drugega odstavka 26. člena Ustave RS, je to brez dvoma mogoče. Vendar pa morajo biti za to, da se tožencu kot uslužbencu državnega organa lahko naloži povrnitev škode, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi in z opravljanjem toženčeve službe v državnem organu, izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon (drugi odstavek 26. člena Ustave RS). Ta zakon pa je v obravnavanem primeru Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki v drugem odstavku 170. člena določa, da je mogoče zahtevati povrnitev škode neposredno od delavca le, če je ta škodo povzročil namenoma.

Po povedanem bi tedaj moral toženec, da bi mu bilo mogoče naložiti v povrnitev škodo, ki naj bi nastala tožniku, pri opravljanju svoje službe zagrešiti civilni delikt in to z najvišjo stopnjo krivde - namenoma (158. člen v zvezi z drugim odstavkom 170. člena ZOR).

Tožnik sicer zatrjuje, da je pri tožencu taka stopnja krivde podana in se pri tem v reviziji na več mestih sklicuje na delno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije štev. U-I-180/67 z dne 10.7.1997, ki pa ugotovitve in/ali trditve, da je prav toženec kot državni uslužbenec tožniku povzročil škodo in to celo namenoma, prav na nobenem mestu ne vsebuje. Trditve, da je že ustavno sodišče ugotovilo, da je toženec namenoma ravnal protipravno, v nasprotju z veljavno zakonodajo itd., zato niso korektne.

Iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije pa izhaja, da je Ministrstvo za promet in zveze (v nadaljevanju MPZ) res izdalo ugotovitveno odločbo z dne 11.1.1996, da je družba Mobitel operater GSM sistema v Republiki Sloveniji. Pri tem je MPZ izhajalo tudi iz sklepa Vlade št. 023-03/93-4/11-9 z dne 21.12.1995, s katerim je Vlada med drugim zadolžila MPZ, da v sodelovanju z nosilcem mobilne telefonije nacionalnega operatorja govorne telefonije že v okviru obstoječih dejanskih in formalnih pogojev ter dotedanjih odločitev Vlade in Ministrstva zagotovi v mesecu januarju 1996 začetek delovanja GSM sistema mobilne telefonije v Sloveniji s ciljem, da bodo do začetka turistične sezone pokrite glavne prometnice in večji turistični kraji. Ob izdaji ugotovitvene odločbe se je izhajalo iz mnenja pravne službe MPZ z dne 10.1.1996 ....(4., 12. in 16. točka delne odločbe Ustavnega sodišča RS, na katero se v razlogih svojih odločb sklicujeta tudi sodišči druge in prve stopnje).

Iz povedanega izhaja, tako kot sta ugotovili tudi sodišči druge in prve stopnje, da je toženec ravnal po sklepih Vlade RS in v skladu z (čeprav morda napačnim) mnenjem pravne službe MPZ. Tožnik sicer zatrjuje, da naj bi bilo to ravnanje toženca "ravnanje z namenom povzročiti tožniku škodo", vendar pa ne pojasni, katera konkretna dejanja je storil toženec z namenom povzročiti tožniku škodo.

Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo škode, povzročene ob naslednjih (splošnih) pogojih odškodninskega (tudi: civilnega) delikta: - da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja; - da je škoda sploh nastala; - da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem; - da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode.

Navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno. Če manjka le eden od naštetih elementov, ni odškodninske odgovornosti. Tožeči stranki, na kateri je bilo v tem delu (tako kot tudi glede nastanka škode in vzročne zveze med škodo, ki naj bi nastala in nedopustnim ravnanjem) dokazno breme, pa že prvega od navedenih pogojev - da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja toženca - ni uspelo dokazati. Z drugimi besedami to pomeni, da z dokazi, ki jih je ponudila, sodišče pa izvedlo in ocenilo, ni uspela dokazati niti nedopustnega ravnanja toženca, kaj šele, da bi bila ravnanja toženca nedopustna in storjena celo z namenom, da se ji povzroči škoda. Sodišči druge in prve stopnje sta zato tožnikov zahtevek materialnopravno pravilno zavrnili.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).