Jedro

Presoja pravilnosti pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se sklep o izvršbi, opr. št. III Ig ... z dne ..., v 1. točki izreka, razveljavi tudi za znesek 2.504,60 SIT, zakonite zamudne obresti od zneska 2.504,60 SIT od 24.12.1993 dalje do plačila ter za zakonite zamudne obresti od zneska 7.977,49 SIT od 16.05.1993 do 04.10.1996 in se tudi v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

Odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka pa se spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 46.621,70 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 07.07.1998 dalje do plačila." V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 313,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enota v Novem mestu, opr. št. III Ig ... z dne ... v veljavi za znesek 302.235,95 SIT in zakonite zamudne obresti od 72.890,36 SIT od 15.05.1993, od 198.649,60 SIT od 15.05.1993, od 7.977,49 SIT od 16.05.1993, od 20.213,90 SIT od 15.12.1993 in od 2.504,60 SIT od 24.12.1993. V presežku do 370.990,90 SIT pa je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da tožeči stranki povrne nastale pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP. Navedla je, da je za presojo zadeve pomemben 8. člen gradbene pogodbe z dne 11.01.1993, ki določa način plačila. Opozorila je na vsebino sklepa višjega sodišča in svojega pripravljalnega spisa z dne 09.01.1997, na katerega se v celoti sklicuje. Zapisala je, da je iz navedene vloge razvidno, kdaj je prispela posamezna obračunska situacija in kako sta s tožečo stranko šteli plačilo le-te. Napačen je zaključek sodišča, da je I. obračunska situacija (račun št. 3006 z dne 15.04.1993) plačana s sedmimi kompenzacijami in je zato tožeča stranka upravičena terjati tečajne razlike. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo trditev v VII. točki pripravljalnega spisa z dne 09.01.1997 in tudi ne, da je bil rok plačila 30 % vrednosti 31.12.1993. Prvostopno sodišče tudi ne loči denarne kompenzacije od pogodbeno dogovorjene - izvedbe zemeljskih del. Vse obveznosti so bile redno poravnane z gotovino ali z denarnimi kompenzacijami, zato tožena stranka meni, da tožeči stranki obresti ne gredo. Razlika, ki bi jo morala tožena stranka še plačati pa sodi v del kompenzacije z zemeljskimi deli.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Po 365. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni. To pomeni, da mora pritožnik navesti razloge, ki jih želi v pritožbi uveljaviti, in ne zadostuje samo sklicevanje na vloge v postopku. Sodišče druge stopnje je zato upoštevalo le razloge, ki jih je tožena stranka v pritožbi izrecno uveljavljala.

Neutemeljen je pritožnikov očitek v zvezi s tečajnimi razlikami, saj je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo tečajnih razlik v zvezi z računom št. 3006 (I. začasno situacijo) zavrnilo. Zato je pritožba v tej smeri neutemeljena.

Pritožnik sodišču prve stopnje nadalje očita, da ne loči denarne kompenzacije od dogovorjene kompenzacije z izvedbo zemeljskih del. Pritožbene navedbe so v tem delu v nasprotju z lastnimi navedbami tožene stranke. Ta je v pripravljalni vlogi z dne 09.01.1997 navedla, da je bila obračunska situacija račun št. 3006, za 1.404.548,20 SIT, z valuto 15.04.1993, v celoti pokrita v skladu s 1. alineo, prvega odstavka 8. člena pogodbe z dne 11.01.1993 (list. št. 25). Glede na to, da 1. alinea, prvega odstavka 8. člena pogodbe določa, da bo naročnik (tožena stranka) plačal izvajalcu (tožeči stranki) izvršena dela s kompenzacijo do višine 1.500.000,00 SIT, sodišče druge stopnje, glede na že zapisano, ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil račun št. 3006 (I. začasna situacija) poravnan na način, kot ga določa 1. alinea 8. člena pogodbe z dne 11.01.1993 (v nadaljevanju: pogodba).

Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 09.01.1997, sama navedla, da bi morala tečajne razlike 30 % v znesku 198.649,59 SIT plačati na dan 31.12.1993, pa jih ni, ker dela niso bila kavalitetno opravljena (list. št. 25). Toda v znesku 198.649,59 SIT niso obračunane tečajne razlike, temveč razlika med 662.165,30 SIT (neplačanim ostankom po računu št. 04025) in virmanskim vplačilom v višini 463.515,70 SIT (priloga B14). Tožena stranka trdi še, da razlike ni poravnala zaradi nekvalitetne izvedbe del, vendar pa v zvezi s tem sodišču ni predložila nobenih dokazov. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 198.649,59 SIT in zamudne obresti, saj je glede na zapadlost računa dne 15.05.1993 tožena stranka s plačilom v zamudi.

Poleg tega pa je tožena stranka dolžna plačati tudi tečajne razlike v znesku 72.890,36 SIT, saj sodi neplačani del računa v višini 198.649,59 SIT po 2. alinei 8. člena pogodbe v variabilni del (30 % odstotkov vrednosti izvršenih del). Višini obračuna tečajnih razlik pa tožena stranka tudi ni ugovarjala. Zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

V zvezi z računom št. 11038 (končna situacija) pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka s plačilom ni bila v zamudi. V 3. odst. 9. člena pogodbe je bilo med strankama dogovorjeno, da je osnova za izplačilo po določilu 8. člena pogodbe potrjena situacija (prim. 2. alineo 8. člena), pri čemer je zadnji rok plačila 31.12.1993. Glede na to, da končna situacija ni bila potrjena, je bilo plačilo dne 22.12.1993 izvršeno pravočasno. Po določbi 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) dolguje dolžnik zamudne obresti takrat, kadar je z izpolnitvijo denarne obveznosti v zamudi. Ker tožena stranka, kot je bilo že zapisano, v zamudi ni bila, je odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenih obresti v znesku 2.504,60 SIT napačna.

Po določilu 2. odst. 279. člena ZOR je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Tožeča stranka zato ni upravičena terjati zakonitih zamudnih obresti od zneska 7.977,49 SIT, ki predstavlja obračunane zamudne obresti zaradi zamude pri plačilu računa št. 04025. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek, glede plačila zakonitih zamudnih obresti od obračunanih obresti, določno postavila v pripravljalni vlogi z dne 04.10.1996. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki prisodilo obresti od obresti tudi za čas od 16.05.1993 do 04.10.1996 je tako v nasprotju z določbami ZOR (materialnim pravom).

Sodišče druge stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava, na katero pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77), pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 373. člena ZPP/77 spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Odločitev o stroških pravdnega postopka temelji na 2. odst. 166. člena ZPP/77. Upoštevaje načelo uspeha v postopku je sodišče druge stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki, ki je glede na spremenjeno odločitev, v pravdnem postopku uspela v višini 31,70 %, povrniti potrebne stroške v znesku 46.621,70 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tudi o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločilo po načelu uspeha. Tožena stranka je s pritožbo uspela v delu, ki glede na prisojeni znesek glavnice (302.235,95 SIT) predstavlja 0,83 %. Sodišče druge stopnje ji je kot potrebne pritožbene stroške v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju O.T.) priznalo: za sestavo pritožbe 375 točk (tar. št. 16/1 O.T.), kar ob vrednosti točke 87,40 SIT znaša 32.775,00 SIT, za končno poročilo stranki pa v skladu s tar. št. 33/3 O.T. le 50 od priglašenih 55 točk, kar ob vredosti točke 87,40 SIT znaša 4.370,00 SIT ter materialne stroške v višini 570,00 SIT (2. odst. 15. člena O.T.). Skupni znesek priznanih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki glede na uspeh v pritožbenem postopku (0,83 %), pa je razviden iz izreka te sodbe.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).