Jedro

Gradbena knjiga predstavlja (zgolj) dokazno sredstvo o izmerah in izračunu obsega izvršenih del. S podpisom gradbene knjige odgovorni nadzornik potrjuje, da se strinja s podatki oziroma vpisi v gradbeni knjigi. Vpisi v gradbeno knjigo imajo pomembno dokazno funkcijo o nastanku okoliščin glede dejstev, ki se vanjo vpisujejo. Vendar pa to ne daje podpisani gradbeni knjigi pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del. Prav tako to tudi ne pomeni, da podatkov vpisanih v gradbeni knjigi nasprotna stranka ne more dokazno izpodbijati.

Izrek

Pritožba zoper II. in III. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15ih dneh povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 449,45 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: je dolžna tožena stranka v 8 dneh plačati tožeči stranki znesek 3.986,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2005 do plačila (I. točka izreka); se zavrne, kar je tožeča stranka zahtevala več (II. točka izreka); je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.606,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper II in III tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o pretežni zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke oprlo na ugotovitve iz izvedenskega mnenja IP – IM 2034/JM z dne 28. 05. 2008, njegovih dopolnitev dne 13. 08. 2009 in 06. 01. 2010 (v nadaljevanju izvedensko mnenje) ter na izpoved izvedenca na glavni obravnavi dne 18. 06. 2010. Izvedenec je s svojimi ugotovitvami pritrdil navedbam tožene stranke, da je tožeča stranka z vtoževanim računom/zadnjo končno situacijo št. 218-05/3700 z dne 07. 10. 2005 (A10) zaračunala večjo količino del, kot jih je dejansko izvedla. Pritožba odločitev sodišča prve stopnje v dajatvenem delu izpodbija iz dveh razlogov: a) da je tožena stranka potrdila gradbeno knjigo (knjigo obračunskih izmer), s čemer naj bi izgubila pravico do prerekanja količin ter b) da je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju, čeprav izhaja iz mnenja samega, da gre zgolj za približno oceno izvedenih del, zaradi česar je nepravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke z zaslišanjem prič.

Pod a) Bistvena za odgovor na vprašanje „vezanosti“ odločitve sodišča o utemeljenosti vtoževanega zneska na (zatrjevano) dejstvo podpisane gradbene knjige (oz. knjige obračunskih izmer), je presoja pomena slednje. Po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja gradbena knjiga (zgolj) dokazno sredstvo o izmerah in izračunu obsega izvršenih del. S podpisom gradbene knjige odgovorni nadzornik potrjuje, da se strinja s podatki oziroma vpisi v gradbeni knjigi. Vpisi v gradbeno knjigo (3. odstavek 15. člena Pravilnika o načinu označitve in organizaciji ureditve gradbišče, o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del in o kontroli gradbenih konstrukcij na gradbišču, Ur. l. RS, št. 66/2004) imajo torej pomembno dokazno funkcijo o nastanku okoliščin glede dejstev, ki se vanjo vpisujejo. Vendar pa to ne daje podpisani gradbeni knjigi pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del. Prav tako to tudi ne pomeni, da podatkov vpisanih v gradbeni knjigi nasprotna stranka ne more dokazno izpodbijati.

Tožena stranka je zato lahko dokazovala in uspešno dokazala nepravilnost vpisanih podatkov oz. drugačne dejansko opravljene količine del. V ta namen je predlagala dokaz z angažiranjem izvedenca gradbene stroke, ki mu je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Skladno z navedenim ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na gradbeno knjigo kot edino „merodajno“ za ugotavljanje dejanske količine opravljenih del. Pod b) Pritožbeno sodišče pritožbene očitke v zvezi z izvedenskim mnenjem zavrača. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 243. člena ZPP imenovalo izvedenca, nato v zvezi s pripombami strank zahtevalo dopolnitev mnenja in na koncu izvedenca tudi zaslišalo (253. člen ZPP). V izpodbijani sodbi se je do ugotovitev izvedenca v zadostni meri opredelilo. Pri tem je potrebno upoštevati, da je imela tožeča stranka tekom postopka vse možnosti, da bi mnenje izvedenca dovolj konkretno grajala. Njene pripombe na izvedensko mnenje podane v vlogi z dne 28. 01. 2010 (list. št. 133 in 134) pritožbeno sodišče ocenjuje kot pavšalne. Tožeča stranka je namreč zatrjevala zgolj, da naj bi meritve izvedenca (s tem, ko je naredil vrtine, slednje posesal, nato pa z navadnim metrom zmeril) ne bile izvedene v skladu s pravili stroke, pri tem pa ni pojasnila, katera metoda izmere nasutega tampona bi bila primernejša oz. v čem je pomanjkljivost uporabljene, ki naj bi nasprotovala pravilom stroke. Na te (sicer pavšalne) pripombe tožeče stranke je izvedenec, zaslišan na glavni obravnavi dne 18. 06. 2010, pojasnil, da je uporabljen način izdelave vrtin finančno ugodnejši in najprimernejši, drugi načini pa ne bi bili v konkretnem primeru nič bolj natančni.

V zvezi z izvedenčevo izpovedjo, da so ob izračunu količine nasutega tampona možna odstopanja v obeh smereh, pa je treba pojasniti, da gre pri izračunu globine terena s posameznimi vrtinami za postopek vzorčenja, kar pomeni, da gre za opredelitev povprečnih vrednosti, le-te pa predpostavljajo določena odstopanja od prave vrednosti. Gre namreč za to, da se iz manjšega števila posameznih primerov (globine terena po posameznih vrtinah) sklepa na značilnosti celotne kategorije (izkopano količino materiala). Ob tem ni nezanemarljivo dejstvo, da je tožeča stranka sodelovala ob meritvah izvedenca ter da se je z razporeditvijo in številom vrtin (torej z uporabljeno metodo) takrat strinjala (1. odst. str. 7 izvedeniškega mnenja – list. št. 79 in zapisnik z dne 20. 05. 2008 – list. št. 84). Zgolj nasprotovanje z meritvami doseženemu rezultatu ne more utemeljiti graje uporabljenega načina meritev.

Pritožbene navedbe o tem, da je tožeča stranka predlagala imenovanje drugega izvedenca, so v izrecnem nasprotju z vsebino njene vloge z dne 10. 10. 2008 (list. št. 53, na katero se v pritožbi tudi sklicuje), v kateri je tožeča stranka predlagala, da svoje delo do konca opravi že postavljeni izvedenec I. P. Skladno z navedenim se pritožbeno sklicevanje na kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP izkaže za neutemeljeno. Poleg tega pritožba ne pojasni, v čem naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z dokazi in listinami, v čem izrek nasprotuje razlogom sodbe oz. katerih razlogov sodba nima oz. so ti nejasni. Pritožbeno sodišče pa očitanih (pa ne pojasnjenih) kršitev ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ni našlo.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim navajanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno ravnalo, ko ni izvedlo dokaznega predloga tožeče stranke z zaslišanjem prič. Dokaznega predloga z zaslišanjem prič M. I., E. P. in L. G. tožeča stranka ni substancirala (prva pripravljalna vloga z dne 17. 03. 2008 na list. št. 15), saj ni navedla, o čem naj pričajo (236. člen ZPP). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič tožeče stranke.

Nadalje tudi nima prav pritožba ko navaja, da odločitve sodišča o pravdnih stroških postopka ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa o stroških izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na načelo uspeha, prav tako je sodišče prve stopnje na specificiranem stroškovniku tožene stranke označilo, katere stroške je toženi stranki priznalo. Pravdni stranki imata možnost, da se seznanita s stroškovnikom in preverita pravilnost odmere.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 800 točk za odgovor na pritožbo, 2% administrativnih stroškov in 20% DDV, ne pa tudi stroške konference s stranko in pregleda listin, saj so zajeti v priznanih stroških. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki skupaj stroške v višini 449,45 EUR. Slednje je toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka v roku 15 dni.