Jedro

Izdaja regulacijske začasne odredbe je omejena le na nujne in ustavno upravičene primere. Pojma grozeče nasilje in težko nadomestljiva škoda je treba razlagati omejevalno, kar ima za posledico strožjo zahtevo glede konkretizacije trditev o okoliščinah, s katerimi se utemeljuje obstoj pogoja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: sodišče) je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu naložilo izročitev poslovno- računovodske listinske dokumentacije: (1) pogodba o zaposlitvi, ki jo je toženec sklenil s tožnikom; (2) dokumenti, ki se nanašajo na zaposlene (popolne osebne mape vseh zaposlenih delavcev, zlasti dokumentacija o opravljenih zdravniških pregledih, sklenjenih zavarovanjih za tujino, delovni dobi); (3) vse pogodbe o zaposlitvah, ki jih je tožnik sklepal v času od maja 2011 do avgusta 2021 in (4) podatki v elektronski obliki, potrebni za obračun plače oz. davčnega odtegljaja zaposlenih delavcev za čas od maja 2011 do avgusta 2021. 2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja na neobrazloženost sklepa. Ni obrazloženo, na podlagi katerih navedb in izjav je bil sprejet zaključek, da mu je toženec izročil vso dokumentacijo. Izostali so razlogi o odločilnih dejstvih glede verjetnosti nastanka nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko navede, da precejšnja in visoka škoda ne izpolnjujeta zakonskega pogoja; v nadaljevanju pa zaključi, da verjetnosti nastanka nenadomestljive škode niti ni zatrjeval. Meni, da bi ga moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva vzpodbuditi k dopolnitvi trditvene podlage. Sklep nima razlogov o izkazanosti preostalih dveh predpostavk – glede nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Dokazna ocena je nepopolna, saj je bila presoja izročitve dokumentacije opravljena le na podlagi navedb in izvedenih dokazov toženca. V dokazni oceni se ni odrazilo dejstvo, da je toženec izročil poslovno dokumentacijo šele po vložitvi tožbe/predloga. Ob vsaki izročitvi je trdil, da je nima več. Sodišče je spregledalo, da je zatrjeval negativna dejstva – odsotnost razpolaganja z dokumentacijo. Toženec kot nekdanji direktor bi moral trditi, da ni sledil veljavnim predpisom, ki so mu nalagali vestno opravljanje dela. Pojasniti bi moral, katera dokumentacija je dejansko obstajala in bila izročena ter katera ni nikoli obstajala.

Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni dosežen zahtevani standard nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode. Takšno škodo predstavlja dobiček, ki ga je izgubil zaradi pomanjkanja poslovne dokumentacije, grozijo pa mu tudi visoke kazni zaradi inšpekcijskih postopkov. Opozarja, da sklep ne vsebuje odločitve o stroških in je tudi v tem delu neobrazložen.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencu, ta pa se nanjo ni odzval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je tožniku del zahtevane poslovno-računovodske listinske dokumentacije že vrnil, zato je tožnik tožbo/predlog v vlogi z dne 22. 3. 2022 delno umaknil. Zahteva še vračilo preostale dokumentacije, navedene v prvi do četrti alineji 2. točke izreka izpodbijanega sklepa.

6. Predmet presoje je odločitev v zvezi z zavrnitvijo predloga za izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku. V odločbi Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 je posebej poudarjen restriktiven pristop pri izdaji tovrstnih začasnih odredb zaradi varstva pravic nasprotne stranke. V nasprotnem primeru bi sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odločilo brez izpeljave kontradiktornega postopka in s tem brez zagotovitve pravice toženca, da v postopku brani svoje pravice in interese, zato je izdaja regulacijske začasne odredbe omejena le na nujne in ustavno upravičene primere.1 Pojma grozeče nasilje in težko nadomestljiva škoda je zato treba razlagati omejevalno, kar ima za posledico strožjo zahtevo glede konkretizacije trditev o okoliščinah, s katerimi se utemeljuje obstoj pogoja.

7. Sodišče se je ukvarjalo tako z vprašanjem obstoja terjatve kot tudi z verjetnostjo nastanka težko nadomestljive škode. V strnjeni obrazložitvi se je opredelilo do vseh pravno pomembnih okoliščin. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti sklepa zaradi odsotnosti razlogov glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode.

8. Normativno izhodišče predstavlja določba 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). To pa pomeni - kot je pravilno razlogovalo sodišče - da je na tožniku dokazno breme o obstoju zahtevane dokumentacije in tudi o tem, da z njo razpolaga toženec. V tej fazi postopka je to bistveno; dejstva, ki jih v zvezi z dokaznim bremenom izpostavlja pritožba, pa bodo aktualna šele v glavnem postopku. Tam se bo opravila konkretnejša presoja o razlogih za (ne)obstoj zahtevanih dokumentov in o tem, kateri dokumenti so bili že izročeni. Tovrstna pritožbena zatrjevanja ne morejo imeti želene teže, saj tožnik ni - kot bo v nadaljevanju pojasnjeno - ustrezno izkazal zakonsko opredeljene nevarnosti.

9. Pritožba zmotno meni, da bi ga moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva v zvezi z obstojem nevarnosti vzpodbuditi k dopolnitvi trditvene podlage. Materialno procesno vodstvo se lahko nanaša na dejanske navedbe, na področje stvarnih predlogov, na dokazni postopek in pravna vprašanja. Cilj izvrševanja tega načela na področju dejanskih navedb je, da se navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih.2 Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe ni nepopoln. Tožnik je škodo zatrjeval - navedel je, da mu nastaja precejšnja oz. visoka škoda. Vendar pa ni ustrezno napolnil pravnega standarda težko nadomestljive škode. Okoliščin, ki jih je v tej zvezi navedel, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni moč opredeliti kot težko nadomestljive škode. Toženec mu je - kot zatrjuje tožnik - del zahtevane listinske dokumentacije že izročil. V delnem umiku z dne 22. 3. 2022 tožnik ni obrazložil, ali mu navkljub (že) predloženi dokumentaciji grozi nastanek težko nadomestljive škode. V umiku so izostale vsakršne opredelitve glede nevarnosti. V pritožbi poudarja, da težko nadomestljivo škodo predstavlja dobiček, ki ga je izgubil zaradi pomanjkanja poslovne dokumentacije. Vendar pa v zvezi z dobičkom tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage. Te navedbe predstavljajo pritožbeno novoto, ki pa je glede na določbo 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

10. Ob spremembi tožbe/predloga za izdajo začasne odredbe je tožnik zahteval izročitev v elektronski obliki potrebnih podatkov za obračun plače oz. davčnega odtegljaja zaposlenih delavcev od maja 2011 do avgusta 2021. Kot je bilo že prej poudarjeno, je v tej vlogi izostala vsakršna opredelitev glede obstoja nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Zato tudi glede te postavke velja enako - tožnik verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode ni izkazal oz. jo za to postavko niti ni zatrjeval. 11. Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče presojati (tudi) izkazanost preostalih dveh predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in (2) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožnik se je že v predlogu za izdajo začasne odredbe skliceval na odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97. V njej je poudarjeno, da namen regulacijskih začasnih odredb ni v zavarovanju bodoče izvršbe, pač pa v varstvu obstoječega stanja. Iz vsebinskih in metodoloških napotkov, ki jih je začrtalo Ustavno sodišče, je mogoče razbrati, da je poudarek na restriktivni razlagi tovrstnih začasnih odredb. Zato je takšnemu predlogu mogoče ugoditi le v posebej utemeljenih, izjemnih primerih. Teh pa pritožnik ni izkazal. Restriktiven pristop pri izdajanju regulacijskih začasnih odredb narekuje strožjo konkretizacijo trditvene podlage. Tej tožnik ni zadostil. Bistveno pri presoji pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe je, da predlagatelj ni izkazal obstoja okoliščin, ki bi narekovale nujno ukrepanje. Ni izkazal, da je njegov položaj tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka. Tak položaj v obravnavani zadevi ni podan, zato je pravilna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

12. Postopek v zvezi z izdajo začasne odredbe predstavlja vmesno fazo v postopku. V skladu z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP odloča sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Sklep v zvezi z izdajo začasne odredbe ne predstavlja takšne odločbe, v kateri bi moralo sodišče odločiti tudi o stroških postopka. O njih bo odločeno s končno odločbo.

13. Odločitev sodišča je pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo.

1 Primerjaj III Ip 3274/2015. 2 Primerjaj Betetto N. in drugi, v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, stran 586.