Jedro

Sodišče prve stopnje je o deležih na skupnem premoženju odločilo s sodbo opr. št. P 460/2003 z dne 19.4.2007, višje sodišče pa je z odločbo opr. št. I Cp 3426/2007 z dne 6.2.2008 to odločitev potrdilo. Sodišče prve stopnje je zato v ponovljenem sojenju pravilno štelo, da je odločitev o višini deležev na skupnem premoženju že pravnomočna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo, ki jo je nazadnje spremenila na naroku za glavno obravnavo dne 19.4.2007, zahtevala od sodišča, naj ugotovi, da nepremičnine v vl. št. 390, k.o. X., sestoječe iz parcele št. 1768 - dvorišče 238 m2 in stanovanjska stavba 53 m2, ter nepremičnine v vl. št. 1398/148, k.o. X., sestoječe iz parcele 169.E - poslovni prostor št. L.8 - trgovska dejavnost, prva etaža v izmeri 41,50 m2 in nepremičnina, vl. št. 1398/9, k.o. X., spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožeče stranke na tem premoženju 75 %, delež tožene stranke pa 25 %. Tožeča stranka je od sodišča zahtevala tudi, naj tožencu naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri njegovem deležu na 1/2 nepremičnin, vl. št. 390, k.o. X., in pri nepremičninah vl. št. 1398/148, vl. št. 1398/9, k.o. X., vknjižila lastninska pravica za tožnico do 75 % glede na celoto. Tožnica je zahtevala tudi, naj sodišče ugotovi, da v skupno premoženje spada terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine na nepremičnini vl. št. 620, k.o. X., sestoječe iz parcele št. 1103 - dvorišče 253 m2, stanovanjska stavba 85 m2, garaža 16 m2 in parc. št. 1104 - sadovnjak v izmeri 459 m2 in sicer v razmerju vknjižbe lastninske pravice za tožečo stranko do 75 %, za toženo stranko pa do 25 %. Zahtevala je od sodišča tudi, naj ugotovi, da v skupno premoženje spadajo v tožbi navedene premičnine in da znaša na tem skupnem premoženju tožničin delež 75 %. Nato je tožbeni zahtevek razširila tako, da je zahtevala od sodišča, naj tožencu naloži, da ji je dolžan izročiti v soposest nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka.

2. Toženec (tožnik po nasprotni tožbi) je z nasprotno tožbo z dne 27.2.2007 od sodišča zahteval, naj ugotovi, da v skupno premoženje spadajo denarna sredstva v višini 41.684,27 EUR in naj tožnici (toženki po nasprotni tožbi) naloži plačilo zneska 20.842,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2001 dalje do plačila.

3. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo dvakrat. Prvič je v sodbi opr. št. P 460/2003 z dne 19.4.2007 ugotovilo, da vse v tožbi navedene nepremičnine in premičnine spadajo v skupno premoženje, da v skupno premoženje spadajo tudi denarna sredstva, navedena v nasprotni tožbi, da pa delež pravdnih strank na tem skupnem premoženju znaša za vsakega eno polovico. Ker sta bili na nepremičninah v vl. št. 390, k.o. X., pravdni stranki že vpisani kot solastnika vsak do ene polovice, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice nad 1/2, zavrnilo. Ugodilo pa je zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis solastninske pravice na nepremičninah parc. št. 1398/148 in 1398/9 do 1/2, v presežku, torej nad 1/2, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da v skupno premoženje spada terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine za lastništvo na nepremičnini vl. št. 620, k.o. X. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo le glede plačila zakonskih zamudnih obresti. Odločilo je, da tožencu zakonske zamudne obresti od zneska 20.842,13 EUR pripadajo le od vložitve tožbe, torej od 29.12.2006 dalje in ne od 23.8.2001, kot je zahteval toženec v nasprotni tožbi. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

4. Po pritožbi tožeče stranke je višje sodišče z odločbo I Cp 3426/2007 z dne 6.2.2008 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine, in je v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugodilo je tudi pritožbi toženca in je odločilo, da mu gredo po nasprotni tožbi zakonske zamudne obresti od zneska v višini 4.994.608,00 SIT že od 23.8.2001 do vključno 31.12.2006, od zneska 20.842,13 EUR pa od 1. januarja 2007 dalje.

5. V ponovnem sojenju je sodišče ugodilo tudi zahtevku tožnice za ugotovitev, da v skupno premoženje spada terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine za lastništvo na nepremičnini vl. št. 620, k.o. X., in sicer v razmerju vknjižbene lastninske pravice za tožnico do 50 %, za toženca pa do 50 %. V presežku je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, odločilo pa je tudi, da mora tožnica tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 6.204,70 EUR.

6. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je na naroku za glavno obravnavo po delni razveljavitvi prvostopenjske sodbe toženec pripoznal tožbeni zahtevek po temelju, ne pa tudi po višini, sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi navedlo le, da se glede višine solastninskega deleža na skupnem premoženju v celoti sklicuje na obrazložitev v sodbi opr. št. P 460/2003-71 z dne 19.4.2007. Tožnica meni, da je zato odločitev glede višine deleža na terjatvi za izstavitev zemljiškoknjižne listine za lastništvo na nepremičnini vl. št. 620, k.o. X., neobrazložena in je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP). Sicer pa tožnica meni, da je sodba napačna tudi iz materialnopravnih razlogov. Meni, da sodišče prve stopnje v sodbi, na katero se sklicuje v obrazložitvi, ni pojasnilo, kaj pomeni ugotovitev, da se je moral toženec v večji meri kot bi se sicer, vključiti v skrb za družino in njeno normalno funkciuoniranje. Tožnica meni, da bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz tega, da morata zakonca v enaki meri opravljati obveznosti v zvezi z gospodinjstvom in vzgojo in varstvom otrok. Tožnica poudarja, da so bili nakupi nepremičnin zgrajeni predvsem na predpostavki njene večje dohodkovne zmožnosti. Opozarja, da toženec ni ustrezno skrbel za varstvo in vzgojo otrok, kar je izkazala tudi s predloženim izvedenskim mnenjem, ki pa ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje glede na njen bistveno večji prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja napačno odločilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Poudarja, da bi moralo sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi in odločiti, da je njen delež na terjatvi za izstavitev zemljiškoknjižne listine za lastništvo na nepremičnini vl. št. 620, k.o. X., večji in sicer 75 %. Tožnica izpodbija tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je toženec šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo priznal, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine za lastništvo na nepremičnini vl. št. 620, k.o. X., pri čemer je bil takšen tožbeni zahtevek postavljen že 9.3.2004. Meni tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da tožnica ni ugovarjala temu, da v skupno premoženje pravdnih strank spada denarni znesek 41.684,27 EUR. Opozarja, da je bila pravda tako potrebna le glede višine. Meni, da bi moralo sodišče odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Višje sodišče je že v odločbi opr. št. I Cp 3426/2007 opozorilo, da Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZZDR) v 60. členu določa, da se zakonca lahko sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju ali pa zahtevata, da določi sodišče ta delež. Po ugotovitvi deležev na skupnem premoženju, se to na predlog zakoncev deli po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine. Višje sodišče je posebej poudarilo, da se delež določa na celotnem skupnem premoženju in ne na posameznih pravicah, ki to premoženje sestavljajo. Skupno premoženje je namreč celota premoženjskih pravic, tako obligacijskopravnih, kot tudi stvarnopravnih. Delež na skupnem premoženju se določi upoštevajoč določbo drugega odstavka 59. člena ZZZDR, po kateri se ne upošteva le dohodek zakoncev, ampak tudi druge okoliščine, zlasti skrb za otroke in gospodinjstvo in vsaka oblika dela ter sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Velikost deleža na skupnem premoženju pa ni odvisna od tega, koliko pravic sestavlja to premoženje, niti od tega, v katerem obdobju skupnega življenja so bile te pravice pridobljene. Prispevek zakonca k skupnemu premoženju je enak na vseh posameznih stvareh in pravicah, ki ga sestavljajo (V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex, Ljubljana 2002, str. 421).

9. Sodišče prve stopnje je o deležih na skupnem premoženju odločilo s sodbo opr. št. P 460/2003 z dne 19.4.2007. Odločilo je, da tožnica ni uspela dokazati, da je k ustvarjanju skupnega premoženja prispevala toliko več, da bi se to odrazilo v njenem večjem deležu na skupnem premoženju. Višje sodišče je z odločbo opr. št. I Cp 3426/2007 z dne 6.2.2008 to odločitev potrdilo. V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je bila zaradi pogoste odsotnosti tožnice skrb za varstvo in vzgojo in za sprotna gospodinjska dela pretežno na tožencu. Višje sodišče je verjelo tožnici, da je izostanek od doma skušala pri opravljanju gospodinjskih del in pri vzgoji in varstvu otrok nadoknaditi preko vikendov, vendar je poudarilo, da to ne spremeni dejstva, da je bila v času rizične nosečnosti, ki jo je preživela pri svoji materi, v času specializacije in ob tožničinih pogostih dežurstvih ter strokovnih izpopolnjevanjih skrb za gospodinjstvo in najprej enega nato pa oba otroka na tožencu. Višje sodišče je poudarilo, da ob upoštevanju tega dejstva nekaj več kot enkrat večji dohodki tožnice ne pomenijo toliko večjega prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja, da bi bila tožnica upravičena do več kot 1/2 deleža. 10. Tako je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju pravilno štelo, da je odločitev o višini deležev na skupnem premoženju že pravnomočna. V ponovljenem postopku je bilo sporno le še to, ali v skupno premoženje spada tudi terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine za lastništvo na nepremičnini vl. št. 620, k.o. X. Potem, ko je toženec na naroku za glavno obravnavo priznal, da tudi ta terjatev spada v skupno premoženje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo, vendarle do višine že pravnomočno ugotovljenega deleža na skupnem premoženju. Zato ni storilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni ponovno obrazlagalo odločitve glede višine deležev na skupnem premoženju.

11. Tožnica pa tudi nima prav, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Zakon o pravdnem postopku v drugem odstavku 154. člena ZPP določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pravdni stroški nastali zato, ker je tožnica s tožbo zahtevala več kot polovični delež na skupnem premoženju, vendar z zahtevkom ni uspela. Res je, da je toženec nasprotoval temu, da v skupno premoženje spada tudi terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine za lastništvo na nepremičnini vl. št. 620, k.o. X., vendar ima sodišče prve stopnje prav, da v zvezi z uveljavljanjem zahtevka v tem delu niso nastali nobeni stroški. Sodišče prve stopnje dokaznega postopka v zvezi z ugotavljanjem obstoja te terjatve ni izvajalo, saj je odločilo, da je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen, ker s tožbo ni zajet tudi sopogodbenik pravnega posla, na podlagi katerega naj bi pravdni stranki terjatev pridobili. Potem, ko je višje sodišče v tem delu prvostopenjsko sodbo razveljavilo in obrazložilo, da je tako stališče materialnopravno zmotno, pa je toženec pripoznal, da terjatev spada v skupno premoženje. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožnica tožencu povrniti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tožbo, je tako pravilna. Pravilna pa je tudi ocena, da je toženec uspel z zahtevkom po nasprotni tožbi in posledično odločitev, da mora tožnica tožencu povrniti tudi njegove stroške po nasprotni tožbi. Res je, da je tožnica priznavala, da denarna sredstva v višini 41.684,27 spadajo v skupno premoženje, vendar je bila tožba vložena zaradi uveljavljanja dajatvenega zahtevka, kateremu pa je tožnica ves čas postopka nasprotovala. Nasprotovala pa je tudi zahtevku glede plačila zakonskih zamudnih obresti in z obema zahtevkoma je toženec uspel. 12. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.