Jedro

Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena v skladu z določilom ZPP dne 10. 1. 2013, pri tem pa ni obrazložilo, na podlagi katerih določil ZPP je bila odpoved vročena tožniku, saj ZPP način vročanja ureja v členih od 140 do 144. Ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo, da je bila odpoved tožniku vročena skladno z določili ZPP, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožba tožnika, ki jo je sodišče prejelo 13. 6. 2013, zoper toženo stranko, zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zavrže (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da so ugotovitve sodišča glede dejanskega stanja zmotne in protispisne, pri čemer je tožena stranka javni zavod na področju C.. Za delovno razmerje in varstvo pravic delavcev v teh zavodih se uporablja ZJU ter posebnosti, ki jih določa ZUJIK. Zakon o delovnih razmerjih v 83. členu določa, da mora o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga delodajalec pisno obvestiti delavca, v ostalih primerih pa mora delodajalec delavca predhodno pisno povabiti na zagovor. Tožena stranka je zavajala sodišče, pri čemer Zadevo: „Trajno prenehanje potreb po delu delavca“ z datumom 14. 11. 2012 in s podpisom direktorice A.A., tožnik ni prejel. Tožnik je prejel samo eno pošiljko in eno pisanje, to je tisto, katerega pošiljatelj je svet javnega zavoda z naslovom Zadeva: „Trajno prenehanje potreb po delavcu“ in se konča s podpisom predsednika sveta javnega zavoda dr. B.B.. Tožnik je prepričan, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako zmotno uporabilo materialno pravo, saj je razsodilo, da je tožena stranka poskrbela za zakonito vročitev obvestila tožniku o trajnem prenehanju potreb po delu delavca. Izvajanja tožene stranke, prav tako pa tudi njenega pooblaščenega detektiva so očitno v medsebojnem nasprotju ko navajata, kaj je tožnik sploh prejel. Tako je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je nasprotje o odločilnih dejstvih, kar se navaja v razlogih sklepa, o vsebini listin, oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki ter je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po določbi 87. člena ZDR mora biti pisna odpoved delavcu vročena osebno, osebno vročanje za javne uslužbence pa ZUP v zakonu 87. členu. Prav tako je potrebno upoštevati temeljna načela Obligacijskega zakonika, zlasti načelo vestnosti in poštenja in načelo skrbnosti, ki udeležencem v obligacijskem razmerju nalaga, da morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo. Tožnik je 2. 1. 2013 nastopil bolniški stalež, ki se mu je zaradi slabega zdravja moral podaljšati do 2. 4. 2013. O nastopu bolniškega staleža je obvestil toženo stranko po telefonu 2. 1. 2013, nato pa še isti dan pisno po ZUP-u. Tožena stranka bi mu morala pisanje ob neuspešnem osebnem vročanju pustiti v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. V sporočilu bi mogla navesti, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Pooblaščeni privatni detektiv je v obvestilu z dne 8. 1. 2013 navedel: „Če me ne pokličete in mi vročitve s tem ne omogočite, bom v naslednjih dneh pošiljko v treh izvirnikih pustil: 1 izvod v poštnem nabiralniku, 1 izvod na vratih stanovanja ter 1 izvod na oglasni deski delodajalca. S tem bo vročitev po poteku 15 dni opravljena.“ Nato je privatni detektiv ravnal drugače, kot to navaja v poročilu z dne 10. 1. 2013 v zvezi z 9. 1. 2013. Iz navedenega je sklepati, da so se tri osebe dogovorile, kako bodo ukrepale drugače kot je bilo tožniku sporočeno. Ali je pooblaščeni privatni detektiv v poročilu z dne 10. 1. 2013 navedel resnico o domnevnem vročanju ovojnic po ZPP na ta dan (v svoji izpovedi se namreč ni mogel spomniti, kaj je na ta dan vročal), ali je direktorica tožene stranke v sodni spis vložila resnično fotografijo o domnevnem vročanju ovojnice ZUP na ta dan, je vprašanje, kaj velja, saj so izjave diametralne. Da osebno vročanje pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo zakonito, izhaja tudi iz OZ, saj le-ta v 3. členu določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih uporabljati v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, v 35. členu pa je določeno, da je pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. 37. člen OZ pa določa, da je predmet obveznosti nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Tudi Ustava RS v 14. členu določa enakost pred zakonom. Tožnik je osebno prizadet, saj je prepričan, da je ravnanje tožene stranke pri vročanju nemoralno. Arbitratno izničenje materialnega roka, bi zakonito osebno vročitev nezakonito skrajšalo še za obstoječe delovno razmerje. Tožnik je prepričan, da so ugotovitve dejanskega stanja v točki 10 zmotne in protispisne. Ker je tožnik zvedel za kršitve šele 2. 4. 2013, za kršitev njegovih pravic, je šele z vročitvijo pričel teči odpovedni rok in rok za sodno varstvo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika. Navaja, da je pritožba tožnika neutemeljena. Tožena stranka je res zavod na področju C. in se zanjo uporablja tudi ZUJIK, v določenih primerih pa ZJU. Tožnik navaja, da ni bil obveščen o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga v skladu s 83. členom ZDR, prav tako ne zatrjuje, da ni prejel pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se spreneveda v poteku in načinu odpovedi pogodbe o zaposlitvi in navaja lažne trditve in zlorablja svoje procesne pravice. Tožnik je bil obveščen o nameravani odpovedi, svet tožene stranke pa je moral o razlogih, številu in kategorijah presežnih delavcev in v roku, v katerem bo tožniku prenehalo delovno razmerje, obvestiti tako prizadetega delavca kot tudi reprezentativni sindikat, najmanj 45 dni pred prenehanjem delovnega razmerja tožniku, kar je bilo storjeno. Prav tako je bil tožnik v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZDR obveščen o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je uporabila storitve detektiva zaradi slabih izkušenj s tožnikom in zaradi večje varnosti. Iz obvestila o trajnem prenehanju potreb dela delavca, ki je bilo tožniku vročeno že 15. 11. 2012 izhaja, da bo tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Vročevalec je obvestila pustil na vratih in to tudi fotografiral. ZPP v prvem odstavku 141. člena določa, da v kolikor vročitev ni možna, se opravi tako, da vročevalec pisanje pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v predalčniku, na kar je treba naslovnika opozoriti. Tožena stranka meni, da je bila tožniku na zakonit način vročena tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi pritožbena navajanja, da je tožnik prejel ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi so neutemeljena. Neutemeljena so pritožbena navajanja tožnika, da bi tožena stranka tudi pri odpovedi morala upoštevati temeljna načela Obligacijskega zakonika, zlasti načelo vestnosti in poštenja in načelo skrbnosti. Tožena stranka je v samem postopku odpovedi ravnala zakonito, skrbno in pošteno. Tožniku je omogočila uveljavitev vseh pravic in mu tudi izplačala odpravnino. Tožnik ob vložitvi zahteve za odpravo kršitve 17. 4. 2013 ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi Pdp 696/2012 s sklepom z dne 6. 9. 2012 zavzelo stališče: „ZJU nima posebnih določb po varstvu v primeru, ko (javnemu uslužbencu) preneha (delovno) razmerje oziroma preneha z opravljanjem dela. Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha (delovno) razmerje oziroma preneha z opravljanjem dela, ni več podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložene zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Glede na določbo 5. člena ZJU je zato treba uporabiti ZDR in s tem določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR. Gre za zahtevo po direktnem sodnem varstvu v predpisanem prekluzivnem roku. Torej v 30 dneh od dneva, ko je tožnica zvedela za kršitev pravic.“ Tožena stranka je prepričana, da bi moral tožnik pritožbo zoper odločbo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila pravilno vročena 10. 1. 2013, ob upoštevanju določila prvega odstavka 25. člena ZJU, vložiti najkasneje do 28. 1. 2013 in ko je bil še zaposlen pri toženi stranki. Predhodno varstvo je namenjeno urejanju razmerij med delavcem in delodajalcem, dokler delovno razmerje še traja, po izteku le-tega pa, kot je že poudarjeno podlage za uporabo predhodnega pravnega varstva ni več, možno je direktno sodno varstvo v prekluzivnem roku 30 dni od seznanitve s kršitvijo, ki pa ga je tožnik, kot že navedeno v vsakem primeru zamudil. Tožniku je prenehalo delovno razmerje zakonito. Tožena stranka vztraja, da je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno vročila 10. 1. 2013, v tem primeru je 30 dnevni rok za sodno varstvo potekel 10. 2. 2013. Tožba pa je bila vložena prepozno tudi, če bi se kot datum, ko je bil tožnik z odpovedjo seznanjen, upošteval datum 2. 4. 2013, ko naj bi tožnik ustno od direktorice tožene stranke zvedel za odpoved in hkrati za kršitev pravic zaradi domnevnega nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče storilo zatrjevano bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku poleg že izvedenih dokazov opravilo dodatno zaslišanje priče D.D. ter direktorice tožene stranke A.A. ter vpogledalo v listini pod B14 in B15, pri čemer je bil dokazni predlog za zaslišanje tožnika umaknjen. Sodišče je pri tem štelo, da tožnik tožbe ni vložil v zakonskem trideset dnevnem roku iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), oziroma v skladu z določilom 45. člena ZUJIK v zvezi s 24. členom ZJU, ni vložil pritožbe zoper podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 1. 2013. Sodišče je zaslišalo D.D., privatnega detektiva, ki je vročal tožniku podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Detektiv je pojasnil, da so mu 7. 1. 2013 dali pooblastilo, da opravi vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pri čemer je istega dne poskušal pozvoniti, vendar je ugotovil, da zvonec ne deluje. Tožnika je klical tudi na mobitel št. …, kjer se le-ta ni oglasil, pri čemer mu je poslal SMS s prošnjo, da ga pokliče. 8. 1. 2013 ga je ponovno klical po telefonu, trkal po vratih in mu pustil obvestilo, da ga pokliče naslednji dan 9. 1. 2013. Ker ni kontaktiral z naročnikom, je dobil navodilo, da opravi vročitev skladno s 141. členom ZPP. Dal je pošiljko na oglasno desko za zaposlene pri toženi stranki in to fotografiral, z drugo pošiljko pa je šel iskat tožnika. Njegovega obvestila, ki ga je zataknil za vrata, ni bilo več. Sodišče je zaslišalo tudi direktorico tožene stranke A.A., ki je pojasnila, da je dala pooblastilo zasebnemu detektivu D.D. za vročanje. Pojasnila je, da je bil tožnik v bolniškem staležu, tako da mu je delovno razmerje prenehalo, ko se je vrnil z bolniškega staleža 2. 4. 2013. Pojasnila je, da so dobili od tožnika naknadno tudi pisno zahtevo za odpravo kršitve. S strani tožnika je sledila tudi pritožba na svet zavoda dne 17. 4. 2013, pri čemer je svet zavoda potrdil že izdani sklep o odpovedi, kar izhaja iz obvestila tožniku 26. 4. 2013. 7. Sodišče navede, da je bila tožniku podana odpoved vročena v skladu z določilom ZPP dne 10. 1. 2013, pri čemer pa ne obrazloži, na podlagi katerih določil ZPP je bila odpoved vročena tožniku, saj ZPP način vročanja ureja v členih od 140 do 144. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS 42/2002 - 103/2007 - ZDR) v 87. členu ureja vročitev odpovedi in določa, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 87. člena ZDR), pri čemer mora redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov (drugi odstavek 87. člena ZDR). Redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča delodajalec delavcu po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. V tem primeru se odpoved pogodbe o zaposlitvi objavi na oglasnem mestu na sedežu delodajalca, pri čemer se po poteku osem dni šteje vročitev za opravljeno (tretji odstavek 87. člena ZDR).

8. Glede na to, da tožena stranka ni vročala odpovedi delavcu na delovnem mestu, je morala vročati odpoved po določilih ZPP. ZPP v prvem odstavku 141. člena določa, da če osebna vročitev ni možna, se vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslov stanovanja, pri čemer se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v predalčniku, na kar je treba naslovnika na pisanju posebej opozoriti. Na vročilnici in na pisanju navede vročevalec vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je pisanje pustil naslovniku, ter ga podpiše. ZPP v 142. členu določa, da če vročitev po 140. členu ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da če gre za vročitev po pošti, da se v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki ga je moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter ga podpiše. Pri tem se vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu posebej opozoriti. Po poteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče tako jasno navesti, na podlagi katerih določil ZPP je bila odpoved tožniku vročena (nadomestna vročitev).

9. Ker sodišče ne navede, zakaj je štelo, da je bila odpoved tožniku vročena skladno z določili ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer se bo moralo sodišče posebej opredeliti tudi glede tožnikovih zatrjevanj v tožbi, da bi mu naj bila podana ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2013. 10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.