Jedro

Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov zasebne narave. Kot je namreč pravilno ugotovila tudi tožena stranka (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), je izpostavil težave z družino svojega dekleta, ki naj bi bile posledica njunega spolnega odnosa pred poroko. Ob takih okoliščinah gre pri tožnikovem zatrjevanem preganjanju torej za zasebno družinsko zadevo in kvečjemu za položaj, ko naj bi mu grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Iz s tem povezanih razlogov tožene stranke za zavrnitev tožnikove prošnje je tako razvidno, da tožnik morebitnega nasilja dekletove družine ni prijavil policiji in da zato ni dokazano, da mu izvorna država ne bi pomagala, če bi se vrnil vanjo.

Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Po presoji sodišča tožnik takšnega dokaznega bremena ni zmogel v zvezi s posplošeno navedbo, da se je bal, da bi bil lahko na policiji kdo povezan z dekletovo družino, saj s tem ni določno opredelil povezave med policijo in dekletovo družino ter zanjo ponudil dokaze. Posplošena in dokazno nepodprta pa je tudi tožnikova izjava v upravnem postopku, da policija v Alžiriji ne stori ničesar in da alžirska plemena vzamejo stvari v svoje roke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2.Iz tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje (3. 6. 2024) je razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil, ker mu v njegovem mestu grozijo s smrtjo. Njegovo mesto je plemensko, zato ga vlada ne more obvarovati.

3.Na osebnem razgovoru (18. 7. 2024) je tožnik v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izjavil, da je Alžirijo zapustil zaradi družinskih težav, ki so se zgodile že pred nekaj časa. Tožnik prihaja s področja v bližini meje s Tunizijo, na katerem je veliko različnih plemen. Med 24 in 25 letom starosti se je želel poročiti, vendar ni šlo. Med 23 in 25 letom starosti je spoznal dekle iz drugega plemena. Bila sta zaljubljena in sta postala par. Ko je minilo 6 let, se je tožnik hotel z njo poročiti. Njene starše je večkrat prosil za roko, vendar so to odklonili. V tem času sta se z dekletom zmenila za načrt, da bi živela skupaj. Sporazumno sta se odločila za spolne odnose, s čimer bi prisilila starše, da bi se strinjali z njuno poroko. Ko sta to storila, je nastal velik družinski problem med njeno in njegovo družino. Tožnika je bilo sram pred svojo družino, zato jo je zapustil, se odselil in skrival. Stike je imel le s sestrinim možem. Dekletovi starši so ga hoteli ubiti. Želel se je pobotati in problem na miren rešiti tako, da bi jim finančno plačal ali da bi se strinjali, da se uradno poročita, vendar to ni bilo možno. Skrival se je, ker so bili njeni starši hudi, saj so ga iskali, da bi ga ubili. Zato se je tožnik odločil, da odide iz države. Ker njegov kraj ni ravno velik, je odšel je v glavno mesto Alžir, kjer je živel od konca leta 2021 do približno njegovega odhoda februarja leta 2022. Alžirijo je zapustil, da ne bi bilo težav med družinama. V njegovi državi je sramota, če ženska izgubi nedolžnost pred poroko. Tak je družinski običaj in plemenska zakonodaja, kar je višje od ustave države. Zato je moral zapustiti svojo izvorno državo, da ne bi imeli njuni družini medsebojnih težav. Če bi ga njena družina iskala, bi njegova dejala, da je odšel iz države. Izvorno državo je moral zapustiti zato, da se ne bi medsebojno spopadli.

4.Iz tožnikovih izjav je še razvidno, da dekletova družina ni nikoli pristopila do njega, ker se je skrival. Bal se je, da bi se družini spopadli. Njegova družina mu je svetovala, da ga ne smejo najti, ker bi to bilo krvno maščevanje med družinama. V Alžiriji se mu sicer ni zgodilo nič osebnega. Tožnika je bilo sram, da je to storil. Skrival se je, ker pozna kraj, kjer je živel, se je lahko izogibal dekletovi družini. Pomoči ni poiskal, ker policija v Alžiriji ne stori ničesar, ampak samo zapre ubijalca, tistega, ki umre, pa pokopljejo. Alžirija sicer ima zakonodajo, vendar alžirska plemena vzamejo zakon v svoje roke. S Facebooka je odstranil vse alžirske prijatelje, da ne bi povedali, kje je. Na policiji bi lahko bil kdo povezan z njeno družino, zato se je bal prijaviti situacijo. Tožnik je pokazal javni video posnetek poroke, kjer ljudje streljajo. Ne ve, ali je dekle živo ali mrtvo. Če bi bil z njo v stiku, bi jo vzel s seboj in je ne bi pustil z njeno družino. Če je še živa, ima velike težave. Dekle misli, da je tožnik reva, da jo je izdal in da je pobegnil.

5.Tožnik je legalno letel do Republike Turčije, kjer je bil devet mesecev, od februarja do konca leta. Za novo leto 2023 je zapustil Turčijo. Ko se je skrival, se ni zgodil noben konkretni dogodek, ki bi prispeval k tožnikovemu odhodu. Policija ukrepa samo, če si spal z mladoletno punco, če si imel spolne odnose s polnoletno osebo, pa se ne vmešava. Tožnikova punca je bila takrat stara 29 let, on pa 31 let. Tožnikova ciljna država je bila Anglija, ker bi se rad naučil angleški jezik. Na poti pa je spremenil mnenje in se odločil ostati tukaj. Če bi ostal v svoji državi, bi nastala vojna med obema družinama, ker je vzel čast dekletove družine.

6.Po ugotovitvah tožene stranke je tožnik kot glavni razlog zapustitve izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel družinske razloge. Iz države je odšel, ker je imel z dekletom spolni odnos pred poroko, zato ga je njena družina iskala in se je moral skrivati. Dekletova družina s tožnikom nikoli ni imela fizičnega stika, saj se je skrival. Iz tožnikovih izjav je še razvidno, da ni bilo nobenega posebnega dogodka, ki bi tožnika prisilil k odhodu, in da tožnik ni poiskal pomoči policije ali drugega državnega organa.

7.Tožena stranka poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega družinskega stanja posameznikov, ampak presoji ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini, česar pa tožnik ni izkazal. Razlogi, ki jih je navajal, namreč niso povezani z razlogi iz Ženevske konvencije in ZMZ-1, ki v osmem odstavku 27. člena določa, da mora obstajati vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja, ki ga tožnik ni izkazal. Slaba družinska situacija sama po sebi ne predstavlja niti razloga za priznanje subsidiarne zaščite. Na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da bi ga kdorkoli namerno onemogočal ali da bi bila njegova stiska posledica kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove eksistence. Tožena stranka še dodaja, da tožnik ni nikoli poiskal pomoči in da se ni soočil z dekletovo družino. V izvorni državi se mu ni zgodilo ničesar, saj se je skrival. Tožnik ni poiskal pomoči državnih organov znotraj svoje izvorne države. V primeru družinskih težav bi namreč moral najprej zaprositi za zaščito organe svoje države (policijo, sodišče, nevladne organizacije...), da bi lahko v primeru, če mu taka pomoč ne bi bila nudena, z uspehom uveljavljal mednarodno zaščito. Tožnik pa za pomoč ni zaprosil nikogar, niti nevladnih organizacij, kljub temu da je imel dostop do organov pregona, česar po lastni volji ni izkoristil. Dostopa do trga dela mu ni nihče omejeval, lahko bi na novo zaživel v drugem mestu znotraj Alžirije, pa ni niti poskusil, saj je menil, da ne more spremeniti svojega preteklega dejanja. Take okoliščine po stališču tožene stranke ne izkazujejo elementov za priznanje nobene od oblik mednarodne zaščite.

8.Po oceni tožene stranke tožnik ni navedel drugih težav v izvorni državi. Ker zato ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi, je tožnikove izjave ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

Tožnikove trditve

9.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

10.Ob sklicevanju na svoje izjave v upravnem postopku tožnik meni, da dejstva, ki jih je navedel, niso nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Napačen je zaključek tožene stranke, da tožnik ni zatrjeval preganjanja in utemeljenega razloga preganjanja. Tožnik je namreč zatrjeval, da mu v njegovi državi grozi krvno maščevanje in smrt, ker je prizadel čast svojega dekleta in njene družine ("honour killing"). Takšno dejanje pa lahko predstavlja preganjanje v smislu prve alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1.

11.Tožena stranka tožniku neutemeljeno očita, da je navedel, da z dekletovo družino ni imel nobenega stika in da se z njo ni soočil ter da ni bilo specifičnega dogodka, ki bi ga prisilil k odhodu, in da se mu v izvorni državi ni zgodilo ničesar. Iz tožnikovih navedb namreč izhaja, da je dekletova družina izvedela za "nečastno dejanje", zaradi česar je nastal velik družinski problem, in da je z dekletovo družino hotel na miren način rešiti zadevo (s finančnim plačilom ali poroko), ki pa na to ni pristala, ampak je bila huda in ga je želela ubiti. Nerazumljiva je zahteva tožene stranke, da bi moral tožnik stopiti v stik z dekletovo družino, da bi bile njegove trditve pravno upoštevne. Takšna argumentacija je življenjsko nelogična glede na tožnikove izjave, da ga je dekletova družina iskala, da bi ga ubila. Nesmiseln je očitek, da ni nobenega specifičnega razloga, ki bi tožnika prisilil k odhodu. Če ima tožena stranka v mislih to, da je tožnik najprej pobegnil v Alžir, nato pa iz države, je treba izpostaviti, da se je tožnik skrival tudi v Alžiru, da ga člani dekletove družine ne bi ujeli. Zato je logično, da je tudi tam obstajal utemeljen strah pred preganjanjem, teh okoliščin pa tožena stranka ni vsebinsko presojala.

12.Napačen je zaključek, da tožnik ni zatrjeval pravno upoštevnega razloga preganjanja. Tožnik je namreč smiselno zatrjeval preganjanje iz razloga pripadnosti posebni družbeni skupini na podlagi četrte alineje prvega odstavka v zvezi s četrtim in petim odstavkom 27. člena ZMZ-1.

13.Tožena stranka je zmotno zaključila, da je tožnik kot razlog za zapustitev države navajal le družinsko situacijo. Tožnik je res navajal, da mu preganjanje grozi s strani članov dekletove družine, s čimer je zatrjeval, da ga preganjajo nedržavni subjekti, prav tako je povedal, da policija v Alžiriji ne stori ničesar in da alžirska plemena vzamejo stvari v svoje roke. Neutemeljen je zaključek, da bi tožnik moral izkazati, da je najprej zaprosil za zaščito organe svoje države in da mu pomoč ni bila nudena, da bi lahko z uspehom uveljavljal mednarodno zaščito. Če drži tožnikova trditev, da ga država ne more učinkovito zaščito (torej, da policija kljub prijavi ne stori ničesar), bi to namreč pomenilo, da subjekti zaščite nočejo in niso sposobni nuditi zaščite pred preganjanjem. Navedena okoliščina terja vsebinsko tehtanje in presojo, zato ni mogoče trditi, da le dejstvo, da je tožnik povedal, da zadeve ni prijavil policiji, zadostuje za zaključek, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega je treba poudariti strah, ki ga je imel tožnik v zvezi s prijavo na policijo, "in sicer iz razlogov povezanosti policije z družino njegovega dekleta", do česar se tožena stranka sploh ni opredelila.

14.Ni ustrezno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali je imel tožnik dostop do organov pregona, vendar ga po lastni volji ni izkoristil, saj tožena stranka tožnika sploh ni vprašala, ali bi lahko poiskal zaščito pri kakšni instituciji znotraj države. Če bi tako ravnala, bi bil tožnikov odgovor nikalen. V zvezi s tem vprašanjem bi morala tožena stranka glede na 23. člen ZMZ-1 upoštevati tudi splošne in specifične informacije o izvorni državi. Presoja tega dejstva terja izvedbo rednega in ne pospešenega postopka. V pospešenem postopku bi bilo mogoče prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno le, če bi tožnik trdil, da bi ga policija (ali kdo drug) lahko zaščitila, pa takšne pomoči ni poiskal.

15.Glede na trditve, da tožnik v Alžiriji ni varen pred dekletovo družino, je prezgoden zaključek, da bi tožnik lahko na novo zaživel v drugem mestu znotraj Alžirije, pa tega ni poskusil. Tožnik je namreč pobegnil v drugo mesto, vendar se je tudi tam moral skrivati. Tožena stranka ni ugotavljala, ali bi tožnik lahko varno živel tudi v drugem mestu, in tožniku glede tega ni dala možnosti opredelitve. Iz tožnikovih navedb izhaja, da življenje v drugem mestu ni mogoče, tožena stranka pa nasprotnega zaključka v okviru pospešenega postopka brez pridobitve vseh dejstev in okoliščin iz 23. člena ZMZ ne sme sprejeti.

16.Podrejeno, če bi sodišče presodilo, da ni navedel pomembnih dejstev za obravnavanje upravičenosti do statusa begunca, tožnik trdi, da je zatrjeval pomembna dejstva za obravnavanje upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite, saj mu v izvorni državi grozi utemeljeno tveganje, da ga ubijejo, kar je resna škoda po prvi alineji 28. člena ZMZ.

17.Tožnik še poudarja, da je za tožbo zoper odločbo v pospešenem postopku določen le tridnevni rok. Če bi bilo treba šteti, da se v pospešenem postopku tehtajo in vrednotijo dokazi, bi bila prizadeta tudi tožnikova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ZMZ-1, saj v tako kratkem roku ni mogoče pripraviti učinkovite, temeljite in celovite tožbe, s katero bi bilo mogoče dokazovati obstoj pogojev za mednarodno zaščito. Tožnik bi namreč moral med drugim iskati tudi informacije o izvorni državi, kar pa je glede na količino in obsežnost poročil, ki so dostopni na spletu in so običajno v tujem jeziku, nemogoče učinkovito storiti v tako kratkem času.

18.S tožbenimi navedbami tožnik nasprotuje tudi odločitvi v točkah od 2 do 5 izreka. Ne strinja se s presojo, da ni izkazal okoliščin, ki utemeljujejo daljši rok za prostovoljni odhod, saj mu tožena stranka ni dala možnosti, da predstavi s tem povezane okoliščine ter mu ni predstavila, kaj je pravno upoštevno, in ga vprašala, ali so v njegovem primeru podane takšne okoliščine. Tožnik trdi, da si v tako kratkem času prostovoljnega odhoda ne bo mogel organizirati in urediti vseh obstoječih razmerij, ki jih ima v Sloveniji, saj kot prostovoljec sodeluje pri Rdečem križu, poleg tega si je uredil tudi zaposlitev.

Odgovor na tožbo

19.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi družinskih okoliščin. Ker je imel tožnik z dekletom spolni odnos pred poroko, ga je njena družina ga je iskala, zato se je moral skrivati v glavnem mestu Alžir, kjer ga družina ni našla. Pred tem je tožnik poskušal spor rešiti na miren način, vendar dekletova družina ni sprejela ponudbe (poroka z dekletom ali plačilo družini). V tistem trenutku družina ni storila ničesar, zato se tožena stranka ne strinja s tožnikovo trditvijo, da mu je grozila s smrtjo. Kljub tožnikovi trditvi o krvnem maščevanju, se tožnikovi družini ni ničesar zgodilo. Poleg tega je tožnik ob podaji prošnje navajal, da je Alžirijo zapustil konec leta 2021 in da je bila njegova ciljna država Velika Britanija, ker bi se rad naučil angleški jezik, pri tem pa ni izpostavil drugega razloga za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru je omenil, da je državo zapustil februarja 2022.

20.Po mnenju tožene stranke tožnik ni izkazal posplošenih navedb, da policija ne stori ničesar. Trditev, da je lahko na policiji nekdo povezan z dekletovo družino, in da se je tožnik zato bal prijaviti situacijo, ni zadosten razlog, da tožnik ni poiskal pomoči znotraj izvorne države.

21.V nadaljevanju tožena stranka poudarja, da tožnik ni predložil osebnih dokumentov in drugih dokazil, s katerimi bi utemeljil svojo prošnjo, saj je dejal, da njegovi razlogi ne potrebujejo dokazila.

Tožnikova pripravljalna vloga

22.Iz tožnikovih navedb je razvidno, da je tožena stranka šele v odgovoru na tožbo prvič navedla, da je tožnik Alžirijo zapustil konec leta 2021, da je bila njegova ciljna država Velika Britanija in da ni izpostavil drugega razloga za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni imela pomislekov v resničnost tožnikovih izjav, torej ni dvomila, da je tožnik iz izvorne države pobegnil zaradi strahu pred maščevanjem, ampak je prošnjo zavrnila, ker je menila, da so tovrstni razlogi nepomembni za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

23.Ni utemeljen očitek tožene stranke, da tožnik ni izkazal svojih pavšalnih navedb, da policija ne stori ničesar, saj se v fazi odločanja o tem, ali je prošnja očitno neutemeljena, presoja le, ali so dejstva, ki jih je prosilec navedel, pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, ni pa stvar te faze dokazna ocena, ali so ta dejstva izkazana. Stališče tožene stranke, da je treba dejstvo, da policija ne stori ničesar, šele dokazati, je očiten dokaz za to, da je treba izvesti redni postopek in navedeno dejstvo ugotavljati po pravilih tega postopka.

24.Prav tako ni utemeljen očitek tožene stranke, da tožnik ni izkoristil pomoči izvorne države, saj je tožnik smiselno povedal, da mu izvorna država ne more nuditi dejanske zaščite pred preganjanjem in resno škodo. Država namreč ni sprejela nobenih razumnih ukrepov za preprečevanje preganjanj in resne škode, za vodenje učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje in resno škodo. Tožena stranka ni pridobila splošnih informacij o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-političnem položaju in sprejeti zakonodaji, prav tako ni pridobila specifičnih informacij, ki bi bile povezane s tožnikovim primerom.

Dokazni postopek

25.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Pregledalo je tudi na naroku predložena članka z naslovoma "Algeria Unfinished: Honor Killings and Women's Rights from Black Decade to the Hirak Movement" in "Share of Arab respondents who believe "honor killings" are acceptable across the Middle East and North Africa (MENA) as of 2019". Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

26.Tožba ni utemeljena.

27.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

28.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

29.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

30.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

31.Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov zasebne narave. Kot je namreč pravilno ugotovila tudi tožena stranka (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), je izpostavil težave z družino svojega dekleta, ki naj bi bile posledica njunega spolnega odnosa pred poroko.

32.Ob takih okoliščinah gre pri tožnikovem zatrjevanem preganjanju torej za zasebno družinsko zadevo in kvečjemu za položaj, ko naj bi mu grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Iz s tem povezanih razlogov tožene stranke za zavrnitev tožnikove prošnje je tako razvidno, da tožnik morebitnega nasilja dekletove družine ni prijavil policiji in da zato ni dokazano, da mu izvorna država ne bi pomagala, če bi se vrnil vanjo. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku, podanih na vprašanje uradne osebe, izhaja nasprotno, in sicer da policija v Alžiriji ne stori ničesar ter da alžirska plemena vzamejo stvari v svoje roke. Poleg tega se je tožnik bal, da bi bil lahko na policiji kdo povezan z dekletovo družino.

33.Sodišče v zvezi s tem najprej pojasnjuje, da je eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).

34.V zvezi s tem je Ustavno sodišče je v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve). Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023 dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.

35.Po presoji sodišča tožnik takšnega dokaznega bremena ni zmogel v zvezi s posplošeno navedbo, da se je bal, da bi bil lahko na policiji kdo povezan z dekletovo družino, saj s tem ni določno opredelil povezave med policijo in dekletovo družino ter zanjo ponudil dokaze. Posplošena in dokazno nepodprta pa je tudi tožnikova izjava v upravnem postopku, da policija v Alžiriji ne stori ničesar in da alžirska plemena vzamejo stvari v svoje roke. Na táko presojo sodišča ne vpliva vsebina članka z naslovom "Algeria Unfinished: Honor Killings and Women's Rights from Black Decade to the Hirak Movement", ki se nanaša na ustanovitev gibanja "Hirak", katerega poslanstvo je zavzemanje za pravice žensk v Alžiriji, kot odgovor na nasilna dejanja v zvezi z njihovo častjo. Iz članka namreč ni razvidna splošna razširjenost tovrstnega nasilja nad moškimi in obstoj s tem povezanega krvnega maščevanja članov družine, ki ji pripada ženska, nad člani družine, ki ji pripada njen moški partner, s katerim ni poročena, ampak se vsebina tega članka nanaša na oceno stanja alžirske družbe, v kateri je žensko devištvo predpogoj za sklenitev zakonske zveze, spolni odnosi žensk izven zakonske zveze pa so v alžirski družbi opredeljeni kot prešuštvo in strogo kaznovani, kar med strankama ni sporno. Vsebina članka tako ni povezana s tožnikovim primerom, saj ne obravnava primerljivih okoliščin, torej ko alžirska policija moškemu, ki ima spolne odnose z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, ne bi nudila zaščite pred nasilnimi dejanji družine, katere članica je ta ženska. Iz istih razlogov podlage za drugačno stališče ne daje niti vsebina članka z naslovom "Share of Arab respondents who believe "honor killings" are acceptable across the Middle East and North Africa (MENA) as of 2019", ki po neprerekanih trditvah tožnika prikazuje tabelo, iz katere je razvidno, da umor iz časti sprejema 27 % Alžircev. Po presoji sodišča zatrjevana toleranca sama po sebi tudi sicer ne pomeni, da Alžirija ne nudi sprejemljivih ukrepov za zaščito morebitnih žrtev v tovrstnih primerih.

36.Na stališče sodišča prav tako nima vpliva tožnikova izpovedba na glavni obravnavi, da je policija podkupljiva, saj nima podlage v tožnikovem trditvenem gradivu, poleg tega je pavšalna in dokazno nepodprta. Celo več, tožnik je v izpovedbi sam priznal, da so se policisti obnašali "normalno", ko je bil z njimi v stiku zaradi pridobitve vozniškega dovoljenja in podobnih dokumentov ali v zvezi s prekrškom. Takšno (korektno) ravnanje policije pa očitno nasprotuje tožnikovi izpovedbi o podkupljivosti policije in ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov Evropske unije, ESČP, UNHCR) v obravnavani zadevi, ki bi potrjevala tožbene navedbe o opustitvi dolžnega policijskega ukrepanja z vidika zaščite tožnika, vzpostavlja dodaten dvom v tožnikove trditve, da mu policija ne bi nudila zaščite.

37.V zvezi s tožnikovimi izjavami v upravnem postopku in njegovo obveznostjo sodelovanja z upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 3. 6. 2024, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 18. 7. 2024, ob začetku katerega mu je bila ponovno ponujena možnost ustreznih informacij, ki so mu bile zagotovljene tudi v vabilu na to procesno dejanje. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.

38.Glede tožbenih navedb, da bi morala tožena stranka tožnikove izjave primerjati s splošnimi in specifičnimi informacijami, sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče že v sodbi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 pojasnilo, da mora tožnik v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, saj tožnik ni izkazal, da mu državni subjekti ne bi bili pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite, isto pa velja tudi glede obstoja objektivnih okoliščin, ki so ob sklicevanju na vsebino obeh člankov navedene povsem splošno in pavšalno, v nasprotju z zahtevami iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča. Zato, ob upoštevanju stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni obstajala navedena obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi.

39.S tožbenimi navedbami tožnik nasprotuje tudi odločitvi v točkah od 2 do 5 izreka, saj se ne strinja s presojo, da ni izkazal okoliščin, ki utemeljujejo daljši rok za prostovoljni odhod (povzetek s tem povezanih tožbenih navedb je v 18. točki obrazložitve te sodbe).

40.Podlago za odločitev v navedenem delu predstavljajo določbe 49. člena ZMZ-1. Navedeni člen določa, da pristojni organ v odločitvi o zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Pristojni organ lahko iz utemeljenih razlogov določi 30- dnevni rok za prostovoljni odhod (deseti odstavek navedenega člena).

41.V zvezi s tem sodišče ponovno ugotavlja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran. Poleg tega ni dokazno podprl svojih sicer posplošenih tožbenih navedb, da si v času prostovoljnega odhoda ne bo mogel organizirati in urediti vseh obstoječih razmerij, ki jih ima v Sloveniji, saj kot prostovoljec sodeluje pri Rdečem križu in si je uredil tudi zaposlitev. Ker navedenih okoliščin ni določno opredelil in dokazoval niti s svojo izpovedbo na glavni obravnavi, po presoji sodišča ni utemeljen tožbeni ugovor glede določenega 10-dnevnega roka za prostovoljni odhod.

42.Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom Zakona o tujcih (dovolitev zadrževanja).

43.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

2Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).

3Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).

4Vprašanje uradne osebe se je glasilo: "Ali ste poiskali pomoč v svoji državi, npr. policija, kakšni drugi organi?"

5Iz prve opombe sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2013 z dne 15. 3. 2023 je razvidno, da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.

6Prav tam (12. točka obrazložitve).

7Kljub temu, da za presojo obravnavane zadeve ni pomembno, sodišče pripominja, da iz zaključka članka izhaja, da je prišlo na področju pravic žensk do pomembnega napredka, saj je bilo v zvezi s tem v času izdaje članka (leto 2021) v Alžiriji dejavnih 30 organizacij, poleg tega so lahko ženske javne uslužbenke, zasedajo 30 % vladnega kabineta in 50 % sodniških mest.

8V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.

9Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

10Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).

11Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

12Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.

13SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).

14Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 24, 49, 49/1, 49/1-5, 52-1, 52-2

Pridruženi dokumenti:

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.