Jedro

Dokler odmerna odločba, na podlagi katere je bil davek plačan, ni odpravljena ali spremenjena, ni pravne podlage za vračilo davka po določbi 32. člena ZDavP-1.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 8. 11. 2006, s katero je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 29. 3. 2005. Z izpodbijano prvostopno odločbo je davčni organ odločil, da se revidentovemu zahtevku za vračilo plačanih zamudnih obresti na podlagi odločbe Davčnega urada Ljubljana z dne 21. 5. 2004, ne ugodi.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da se odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, na katero se sklicuje revident, ne nanaša na revidentovo zadevo, saj je odmerna odločba, na podlagi katere revident zahteva vračilo zamudnih obresti, postala pravnomočna dne 9. 6. 2004, torej pred začetkom učinkovanja navedene ustavne odločbe. Ker ustavna odločba ne učinkuje na odmerno odločbo, tudi ni podlage za vračilo na njeni podlagi plačanih zamudnih obresti.

3. Revident izpodbija prvostopenjsko sodbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Navaja, da je Ustavno sodišče za vse postopke, ki so bili ob uveljavitvi Zakona o davčnem postopku - ZDavP-1 dne 21. 5. 2004 v teku, odločilo, da se posledice neustavnosti odpravijo tako, da začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe, zato ga zamudne obresti na podlagi odmerne odločbe z dne 21. 5. 2004 ne morejo bremeniti.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki jo revizijsko sodišče upošteva za presojo izpolnjevanja vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije, znaša 8.152.530,74 SIT oziroma 34.019,91 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Kot izhaja iz podatkov sodnega in upravnih spisov, je organ prve stopnje z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnil revidentovo zahtevo z dne 9. 3. 2005, s katero je revident zahteval, da se odločba Davčnega urada Ljubljana z dne 21. 5. 2004, uskladi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, ter da se mu vrnejo na podlagi te odločbe plačane zamudne obresti v skupnem znesku 8.152.530,74 SIT, s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka.

9. Dne 23. 9. 2004 je Ustavno sodišče RS izdalo odločbo, št. U-I-356/02 (v nadaljevanju: ustavna odločba), v kateri je ugotovilo, da je bila ureditev teka zamudnih obresti, določena z ZDavP, v neskladju z Ustavo, in odločilo, da v zadevah iz 406. člena ZDavP-1, torej v zadevah, glede katerih je bil postopek ob uveljavitvi ZDavP-1 v teku oziroma, glede katerih je bila ob uveljavitvi ZDavP-1 že vložena zahteva ali pravno sredstvo, začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe.

10. Prvostopni davčni organ je revidentovo vlogo obravnaval kot zahtevo za vračilo davka po določbi prvega odstavka 32. člena ZDavP-1, ki določa, da se zavezancu za davek, ki je na račun davka plačal več, kot je bil dolžan plačati v skladu z zakonom, preveč plačani znesek, ki presega 2.500 tolarjev, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve obračuna davka, če z zakonom ni drugače določeno. Revident obravnavi svoje zahteve z dne 9. 3. 2005 kot zahteve za vračilo davka, v postopku ne nasprotuje. Glede na navedeno določbo ZDavP-1 ni pravne podlage za vračilo davka, dokler ni odločeno o zakonitosti odmerne odločbe (glej tudi sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 1435/2004 z dne 21. 5. 2009 in X Ips 1352/2005 z dne 24. 9. 2009). Revident odmerne odločbe, s katero mu je bilo naloženo plačilo davka z obrestmi, ni izpodbijal niti z rednimi niti z izrednimi pravnimi sredstvi, niti ni bila podana zakonska podlaga, po kateri bi morala biti odločba odpravljena po uradni dolžnosti, zato je bila v času odločanja prvostopnega organa v celoti veljavna in pravna podlaga, po kateri je bil revident dolžan plačati sporne zamudne obresti, ni odpadla.

11. Glede na navedeno je davčni organ prve stopnje pravilno uporabil materialno pravo, ko je zavrnil revidentovo zahtevo za vračilo plačanih zamudnih obresti.

12. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da za odpravo odmerne odločbe in vračilo plačanih zamudnih obresti ni pravne podlage, se do revidentovih navedb, ki se nanašajo na vračilo zamudnih obresti od plačanih zamudnih obresti, ne opredeljuje.

13. Ker niso podani razlogi, na katere se sklicuje revident, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.