Jedro

Pravnomočnost sklepa o že izvršeni predaji ni pogoj, da tožena stranka odloča o nameri za novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo poda prosilec ob vrnitvi v Slovenijo. Zahtevo za sprejem je treba nujno podati, da se lahko izvede predaja državljana tretje države, ki mu je bila izdana odločba o predaji v zadevno državo članico, če je bila ta odločba že izvršena. Pravo EU za predmetno situacijo ne določa čakanja, da postane sklep o izvršeni predaji pravnomočen.

Ne gre torej za dve isti upravni zadevi, ampak gre za eno upravno zadevo, ki sicer še ni pravnomočno končana zaradi dvostopenjskega sodnega postopka po ZMZ-1, in za drugo upravno zadevo, v zvezi s katero tožena stranka ne zanika, da je tožnik podal namero za nov upravni postopek, pri čemer pa prva odločitev, ki je bila že izvršena, ne posega več v pravni položaj tožnika.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se zavrže prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito ki trdi, da je A. A. (roj. ...1996), ker Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo imenovani predan Švicarski konfederaciji kot odgovorni članici EU za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V izreku sklepa je še odločeno, da se predaja prosilca izvrši najkasneje v šestih mesecih od dne 1. 4. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V tožbi z dne 5. 5. 2025 je tožnik izpostavil nevarnost verižnega vračanja po Dublinski uredbi med drugim tudi v povezavi s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi s 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Ob tem pravi, da je zaščita po 3. členu EKČP, glede na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, širša kot po drugem pododstavku člena 3(2) Dublinske uredbe. V tožbi pojasnjuje, da je bil njemu v postopku v Švicarski konfederaciji in ostalim prosilcem iz Burundija zgolj predstavljen repatriacijski program za njihovo vrnitev v Burundi. Na tem sestanku so bili prisotni tudi predstavniki veleposlaništva Republike Burundi. Tožnik se je zato zbal, da ga bodo predali burundijskim oblastem s strani švicarskih organov. Predstavniki Burundija so bili seznanjeni z njihovimi imeni, videli so tudi njihove obraze. To je spravilo v nevarnost njega in njegove družinske člane, ki so še v Burundiju. On se namreč boji predstavnikov oblasti, ker je je bil preganjan s strani podmladka stranke B. V Švicarski konfederaciji je dobil negativno odločitev, zato se boji vrnitve tja. V času omenjenega sestanka s predstavniki Burundija je imel še status prosilca za mednarodno zaščito, saj o njegovi prošnji takrat še ni bilo negativno odločeno. Predlaga zaslišanje, ker v postopku pred toženo stranko ni bil zaslišan v jeziku Swahili, ki je njegov materin jezik, ampak v francoskem jeziku, za katerega je v upravnem postopku povedal, da v tem jeziku ne bo mogel obrazložiti strahu pred preganjanjem. V tožbi predlaga, da sodišče izvede dokaze in sklep spremeni tako, da prošnji za mednarodno zaščito v celoti ugodi, podredno, pa da sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

3.Dne 12. 5. 2025 je sodišče prejelo odgovor tožene stranke na tožbo. V njem tožena stranka med drugim pravi, da v Švicarski konfederaciji ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in sprejemom prosilcev za mednarodno zaščito. Pravi, da je tožnik tekom razgovora imel dovolj priložnosti, da bi opisal svojo situacijo in strah. Sklicuje se na sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2014 glede tega, da so upoštevni samo tisti elementi, ki jih navede prosilec, ki se nanašajo na sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb. V tej zvezi pravi, da ji ni mogoče očitati, "

da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema

" Iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 izhaja, da razne prakse sprejema, zavrnitve vstopa, vrnitve po hitrem postopku, ukrepi pridržanja na mejnih prehodih same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu grozi kršitev 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) v primeru predaje po Dublinski uredbi. Samo dejstvo, da je švicarski organ zavrnil prošnjo tožnika, ne pomeni sistemske pomanjkljivosti. Glede okoliščin omenjenega sestanka pa tožena stranka pravi, da gre za tožbeno novoto. Gre za standarden postopek, ko je tujcu, ki mu je prošnja zavrnjena, obrazložen repatriacijski program. To niso sistemske pomanjkljivosti in na teh sestankih so lahko prisotni tudi predstavniki Burundija. Poleg vsega navedenega v konkretnem primeru niso izkazane osebne okoliščine tožnika, ki bi preprečevale predajo. Glede uporabe jezika pa se tožena stranka sklicuje na člen 15(3)(c) Procesne direktive 2013/32. Tekom osebnega razgovora je tožnik povedal, da tolmača razume in da je razumel vsa vprašanja. Tožena stranka dodaja, da je tožnik zaprosil za azil v Sloveniji že leta 2022, vendar ni počakal na začetek postopka, ampak je odšel v Švico, kjer je bil 2 leti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4.Dne 30. 5. 2025 je sodišče od tožene stranke prejelo tudi informacijo, da je bil upravni akt, ki ga tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu, izvršen dne 27. 5. 2025 in je bil takrat tožnik na podlagi izpodbijanega akta predan Švicarski konfederaciji po Dublinski uredbi. Dne 6. 6. 2025 je sodišče od pooblaščenke tožnika prejelo izjavo, da je bila tudi ona obveščena o predaji in da je pooblaščenka naknadno prejela tudi informacijo, da se tožnik spet nahaja v Sloveniji in je podal prošnjo za mednarodno zaščito.

5.Dne 11. 6. 2025 je na poziv sodišča, ali pooblaščenka tožnika z omenjeno vlogo z dne 6. 6. 2025 umika tožbo zoper izpodbijani akt, pooblaščenka tožnika odgovorila, da ne umika tožbe, ker prosilcu ob poskusu vložitve ponovne prošnje to ni bilo dovoljeno s strani tožene stranke, ki vztraja pri veljavnosti izpodbijanega sklepa in ponovni deportaciji v Švico. Dodaja, da je v izogib nezakonitemu ravnanju potrebno, da se sodišče izreče, da je bil postopek z izpodbijanim aktom izvršen in končan in da mora tožena stranka sprejeti ponovno prošnjo za mednarodno zaščito in izpeljati nov postopek. Predlaga, da sodišče izda sklep o zavrženju oziroma zavrnitvi tožbe, ker je bil izpodbijani akt že izvršen. Ta odgovor pooblaščenke tožnika je bil poslan toženi stranki in sodišče je dalo rok 7 dni, da tožena stranka odgovori na vlogo pooblaščenke tožnika. Tožena stranka je poziv sodišča prejela dne 16. 6. 2025 in na poziv sodišča ni odgovorila.

6.Dne 30. 7. 2025 je sodišče prejelo prošnjo pooblaščenke tožnika, da sodišče izda sodbo, ker ji ni dovoljeno vložiti nove prošnje za mednarodno zaščito, češ da postopek v zvezi z izpodbijanim aktom še ni pravnomočno končan.

7.Tožba se zavrže.

8.Po določbi prvega odstavka 45. člena ZUS-1 mora sodišče pred glavno obravnavo "

ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor čim hitreje reši

" To vključuje med drugim tudi povabilo strankam k razpravi o spornem stanju in poziv strankam, da se izjavijo o dejstvih pomembnih za odločitev (prva in druga alineja prvega odstavka 45. člena).

1Sodišče je to naredilo s pozivom pooblaščenki tožnika z dne 9. 6. 2025, v katerem sodišče pooblaščenko tožnika sprašuje, če umika tožbo, "

ker je tožnik sprožil nov upravni postopek za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito

" Sodišče je upoštevajoč 45. člena ZUS-1 (in podredno 285. člen ZPP) posredovalo odgovor pooblaščenke tožnika z dne 11. 6. 2025 toženi stranki in toženi s stranki dalo rok 7 dni, da odgovori na vlogo pooblaščenke tožnika v zvezi s pozivom sodišča. Tožena stranka v roku 7 dni ni odgovorila in tudi ni komentirala navedbe sodišča, da je tožnik sprožil nov upravni postopek.

9.V okoliščinah konkretnega primera se Upravno sodišče strinja z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, da materialno procesno vodstvo iz 285. člena ZPP ne more iti tako daleč, da bi sodišče izrecno in natančno predlagalo pooblaščenki tožnika, kako naj opredeli tožbeni predlog,

2

če seveda sodišče ob tem ne krši načela ekvivalentnosti in učinkovitosti iz 47. člena Listine.

10.Sodišče v konkretnem primeru lahko na podlagi tožbe, odgovora pooblaščenke z dne 11. 6. 2025 na poziv sodišča in na podlagi njene vloge z dne 30. 7. 2025 izpelje, kateri interes tožeča stranka varuje s tožbo v tem upravnem sporu in kaj pravzaprav želi, naj sodišče odloči. V vlogi z dne 11. 6. 2025 je sicer pooblaščenka navedla tri različne stvari in sicer: naj sodišče ugotovi, da je bil izpodbijani akt že izvršen in da ne učinkuje več in da mora tožena stranka sprejeti v obravnavo novo prošnjo tožnika; v isti vlogi predlaga tudi nekaj drugega (in tretjega) in sicer naj sodišče tožbo zavrže ali pa zavrne, kar je mogoče v delu teh navedb interpretirati, da naj sodišče odloči, da tožnik nima pravnega interesa, saj izpodbijani akt ne učinkuje več. V vlogi z dne 30. 7. 2025 pa ponavlja bistveno iz vloge z dne 11. 6. 2025, in sicer, da je sodna odločba sodišča potrebna, ker tožniku ni dovoljeno vložiti nove prošnje za mednarodno zaščito, češ da postopek v zvezi z izpodbijanim aktom še ni pravnomočno končan.

11.Med strankama ni sporno, da je tožnik podal namero za novo prošnjo za mednarodno zaščito, po navedbah tožnika pa tožena stranka noče odločiti o novi prošnji, dokler ta upravni spor ni pravnomočno končan. Zahtevek oziroma zahtevka tožnika v upravnem sporu se torej nanašata na dva upravna postopka: na upravni postopek, ki se je končal z izpodbijanim sklepom, in na upravni postopek, ki se nanaša na tožnikovo namero za novo prošnjo za mednarodno zaščito.

12.Za razrešitev tega upravnega spora je bistveno, kaj pravo EU določa za situacijo, ko je bil prosilec za mednarodno zaščito iz Slovenije že uspešno predan drugi državi članici na podlagi Dublinske uredbe, a se je po predaji vrnil v Slovenijo, izrazil namero za azil spet v Sloveniji, rok za predajo iz prve odločbe o predaji pa še ni potekel. Enako kot to, kaj pravo EU določa v zvezi s tako situacijo, je pomembno tudi, česa pravo EU ne določa v zvezi s tako situacijo in ima morebiti zato država članica EU določeno procesno avtonomijo, ki pa jo lahko izvršuje samo v skladu z načeloma ekvivalentnosti in učinkovitosti iz 47. člena Listine.

13.Omenjeni dve načeli iz 47. člena Listine zahtevata, da država članica EU procesno avtonomijo izvaja tako, da pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali ne otežujejo čezmerno uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti).

Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev.

V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da "

mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči

".

18.Po določbi člena 29(3) Dublinske uredbe, če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, "osebo nemudoma ponovno sprejme." Pravne situacije, ko na podlagi izpodbijanega akta iz Slovenije v drugo državo članico že predani prosilec za azil pride nazaj v Slovenijo in izrazi novo namero za mednarodno zaščito, to določilo Dublinske uredbe, ki se uporablja neposredno, ne ureja. Tudi določba člena 29(2) Dublinske uredbe predmetnega položaja ne ureja, ker je bila predaja v konkretnem primeru možna in se je že opravila in tudi, ker tožnik ni pobegnil tekom postopka v Sloveniji.

19.Glede sodne prakse Sodišča EU v zvezi z roki iz 29. člena Dublinske uredbe pa je Upravnemu sodišču poznano stališče Sodišča EU, ki ga je treba seveda upoštevati, da je cilj rokov, določenih v členu 29 Dublinske uredbe, ne samo določitev mej za sprejetje, "ampak tudi za izvršitev odločbe o predaji." Sodišče EU torej v tej zvezi govori o "mejah" izvršitve odločbe o predaji oziroma pravi, da "izvršitev predaje pomeni le konkretno izvršitev odločbe o predaji" in da izvršitev predaje še ne daje učinka niti ne določa, da bi bila ta izvršitev upoštevna za določitev odgovorne države članice. Nadalje, po stališču Sodišča EU v zadevi Shiri velja, da pristojni organ države članice, ki daje zahtevo drugi državi članici za sprejem, v položaju, ko se je šestmesečni rok iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe iztekel pred izvedbo predaje, ne more opraviti predaje zadevne osebe drugi državi članici in je zavezan po uradni dolžnosti sprejeti potrebne določbe za priznanje odgovornosti prve države članice "in za takojšnji začetek" obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložila ta oseba. Da je pravilna razlaga ta, da pravnomočnost sklepa o že izvršeni predaji ni pogoj, da tožena stranka odloča o nameri za novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo poda prosilec ob vrnitvi v Slovenijo, je mogoče izpeljati tudi iz stališča Sodišča EU v zadevi B K F. V tej zadevi Sodišče EU pravi, da je treba zahtevo za sprejem nujno podati, da se lahko izvede predaja državljana tretje države, ki mu je bila izdana odločba o predaji v zadevno državo članico, če je bila ta odločba že izvršena. Do takšnega sklepa je mogoče priti tudi s sklicevanjem na razlago (mutatis mutandis) Sodišča EU v že omenjeni zadevi Hasan, kjer je rečeno, da se člen 24(3) Dublinske uredbe izrecno sklicuje na obveznost zadevne države članice, da zadevni osebi omogoči vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito in da zakonodajalec Unije izteka rokov iz člena 24(2) Dublinske uredbe ni želel navezati na konec postopkov obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, ki že potekajo, temveč na začetek novega postopka za mednarodno zaščito.

20.Pri iskanju pravilne interpretacije je treba upoštevati tudi Procesno direktivo 2013/32, ki pa se ne uporablja neposredno. Za situacijo, ko pride do so-učinkovanja Dublinske uredbe in Procesne direktive 2013/32 Sodišče EU pravi, da je iz prve in druge točke 6. člena Procesne direktive 2013/32 razvidno, da so države članice na splošno zavezane, da evidentirajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države poda pri nacionalnih organih, ki spadajo na področje uporabe te direktive, in bi morale nato zagotoviti, da imajo zadevne osebe dejansko možnost vložiti prošnjo v najkrajšem možnem času.

21.Iz citirane sodne prakse Sodišča EU v zvezi z Dublinsko uredbo in Procesno direktivo 2013/32 je zato mogoče izpeljati, da pravo EU za predmetno situacijo ne zahteva čakanja, da postane sklep o že izvršeni predaji pravnomočen še posebej ne, če ima država članica uzakonjen dvostopenjski sodni postopek.

22.Zaradi so-učinkovanja Dublinske uredbe in Procesne direktive 2013/32 je treba v tem primeru upoštevati tudi prvi odstavek 4o. Člena Procesne direktive 2013/32, ki določa, da kadar oseba, ki je zaprosila za mednarodno zaščito v državi članici, poda naknadne navedbe ali vloži naknadno prošnjo v isti državi članici, "ta država članica obravnava te naknadne navedbe ali elemente naknadne prošnje v okviru obravnavanja predhodne prošnje ali v okviru preizkusa izdane odločbe ali odločanja o pritožbi zoper izdano odločbo, če lahko pristojni organi v teh postopkih upoštevajo in obravnavajo vse elemente naknadnih navedb ali naknadne prošnje." Ta določba vsebuje tri možnosti, kako lahko ravna država članica EU v primeru nove namere za mednarodno zaščito, a je ta določba samo na videz bližje predmetni situaciji v primerjavi z obravnavanima določbama členov 29(2) in (3) Dublinske uredbe v povezavi z že citiranimi stališči Sodišča EU, četudi Dublinska uredba naknadne prošnje ne ureja. Kajti specifičnost dublinskega postopka je v tem, da v določenih situacijah zahteva sodelovanje dveh držav članic EU za zakonito predajo, med tem ko naknadna prošnja za mednarodno zaščito po Procesni direktivi 2013/32 ne ureja nikakršnega sodelovanja med dvema državama članicami EU za zakonito odločanje o naknadni prošnji.

23.Ob tem sodišče ugotavlja, da določba drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 ne ureja predmetne situacije. Zakonodajalec Republike Slovenije je v tej določbi samo za situacijo, ko po "izvršljivem sklepu", izdanem na podlagi Dublinske uredbe, odgovorna država članica prosilca "ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati" zaradi drugih razlogov, predpisal, da v takem primeru pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V konkretni zadevi ne gre za tak primer, saj je bil izpodbijani akt že izvršen, tožena stranka ne zatrjuje, da Švicarska konfederacija ne sprejema tožnika in ne zatrjuje, da tožnika iz drugih razlogov ni možno predati in niso izkazane okoliščine, da mora tožena stranka obravnavati prvo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka v konkretni zadevi torej ni (bila) dolžna razveljaviti izpodbijanega sklepa.

24.Zato je treba iz določbe prvega odstavka 40. člena Procesne direktive 2013/32 izpeljati, da je potrebno novo namero za mednarodno zaščito obravnavati bodisi v okviru obravnavanja predhodne prošnje (prva možnost), bodisi v okviru sodnega preizkusa že izdane odločbe (druga možnost), ali pa okviru novega upravnega postopka (tretja možnost).

25.Očitno je, da tožena stranka okoliščin, do katerih je prišlo po izdaji izpodbijanega sklepa in predaji tožnika Švicarski konfederaciji do ponovnega prihoda tožnika v Slovenijo ni mogla obravnavati v okviru obravnavanja predhodne prošnje, ker so te okoliščine nastale po izdaji izpodbijanega akta. Zato prva možnost v konkretnem primeru odpade. Nove okoliščine, do katerih je prišlo po izdaji izpodbijanega akta in zajemajo vprašanja, kaj se je dogajalo s tožnikom po izvedeni predaji tožnika Švicarski konfederaciji, ali je bil tožnik sprejet v postopek, v kateri postopek je bil sprejet in zakaj se je vrnil v Slovenijo, bi bilo možno obravnavati v okviru tega upravnega spora, če bi koncept upravnega spora v Republiki Sloveniji to dovoljeval v skladu z načeli ekvivalentnosti in učinkovitosti. Če te druge možnost koncept upravnega spora v Sloveniji ne dovoljuje in to ne nasprotuje načeloma ekvivalentnosti in učinkovitosti, potem ostane le še tretja možnost, da je treba nove okoliščine, do katerih je prišlo po izvršitvi predaje obravnavati v okviru novega upravnega postopka.

26.Po Ustavi RS in ZUS-1 je upravni spor koncipiran tako, da Upravno sodišče odloča o "zakonitosti" dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 157. člena Ustave, 1. člen ZUS-1) oziroma je proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij (tretji odstavek 120. člena Ustave). Ob tem v praksi velja, da sodišče nikoli ne odloča o vseh bistvenih okoliščinah upravne zadeve na prvi stopnji v sporu med javno-pravnim subjektom in zasebno fizično ali pravno osebo, tudi če gre za situacijo, da upravni organ na podlagi vloženega zahtevka stranke ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe v smislu tretjega odstavka 28. člena ZUS-1 (molk organa) z izjemo iz 65. člena ZUS-1. Izjema je tudi, če gre za izpodbijanje dejanja tožene stranke zaradi varstva človekovih pravic in v takih primerih Upravno sodišče v sporu sámo ugotavlja vsa pravno relevantna dejstva in odloči v sporu na prvi stopnji odločanja.

27.V konkretnem primeru ne gre za tak izjemen spor, ker ni izpodbijano dejanje, ampak je izpodbijan upravni akt oziroma gre za molk organa v zvezi z namero tožnika, da vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito.

28.Tožena stranka ne zanika, da je tožnik po prihodu v Slovenijo podal namero za novo prošnjo za mednarodno zaščito in v takem primeru, je tožena stranka glede na citirano sodno prakso Sodišča EU dolžna odločiti o takem zahtevku z upravnim aktom, bodisi da zahtevek zavrže, če za to obstaja zakonita podlaga, bodisi da na podlagi zahtevka nadaljuje z vsebinsko obravnavo zahtevka. Pravo EU, tako kot ga je do sedaj interpretiralo Sodišče EU, za predmetno situacijo namreč ne določa čakanja, da postane sklep o izvršeni predaji pravnomočen, še posebej ne, če ima država članica uzakonjen dvostopenjski sodni postopek in ker se pravo EU v tem kontekstu ne sklicuje na nacionalno pravo, je treba to situacijo razlagati enotno v vseh državah članicah EU.

29.To pomeni, če tožena stranka ne odloči o zahtevku oziroma nameri za novo prošnjo za mednarodno zaščito, gre po nacionalnem pravu (ZUS-1) za molk organa, in je tožba upravičena, če so izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa. Po določbi tretjega odstavka 28. člena ZUS-1, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, pod pogojem, da tožnik izkaže, da je izpolnil procesno predpostavko, to pa je, da je pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu pozval pristojni organ, da izda odločbo v nadaljnjih sedmih dneh, a organ odločbe ni izdal.

30.Pooblaščenka tožnika v tožbi oziroma v odgovoru na poziv sodišča z dne 11. 6. 2025, v katerem se je sodišče izreklo, da je tožnik sprožil nov upravni postopek, ni izkazala, da je pozvala toženo stranko, naj izda odločbo o nameri za novo prošnjo za mednarodno zaščito. Zato tožnik ni izkazal procesnih predpostavk za tožbo zaradi molka organa.

31.Ta koncept upravnega spora ni nič drugačen, če gre za molk organa v postopku, kjer gre za izvajanje prava EU, ali če bi šlo za molk organa v upravni zadevi, kjer ne gre za izvajanje prava EU (načelo ekvivalentnosti). V primeru molka organa, če (ne) gre za izvajanje prava EU, sodišče v obeh primerih odloča na podlagi 28 in 69. člena ZUS-1. Po določbi člena 31(2) Procesne direktive 2013/32 se mora postopek obravnavanja prošnje zaključiti "v najkrajšem možnem času". V skladu s prvim pododstavkom člena 29(1) Dublinske uredbe pa se predaja zadevne osebe izvede, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela to osebo, ali po končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če obstaja odložilni učinek. Rok 7 dni iz drugega odstavka 28. člena ZUS-1, v katerem mora tožena stranka izdati upravni akt o nameri prosilca, da poda novo prošnjo za mednarodno zaščito, potem ko se je vrnil po izvršeni predaji iz druge države članice, je kratek, zato tožniku ni čezmerno oteženo ali praktično onemogočeno zavarovati svoje pravice (načelo učinkovitosti); prosilec namreč lahko tudi vloži predlog za izdajo začasne odredbe, poleg tega pa mora po praksi Sodišča EU in ESČP veljati, kadar tožnik nima zahtevka v zvezi z členom 19(2) Listine, ki ni očitno neutemeljen, da ima tožba avtomatični suspenzivni učinek, tudi ko gre za postopek za katerega se uporablja načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU.

32.Zato je treba tožbo v delu zahtevka, ki se smiselno nanaša na molk organa, ker naj bi tožena stranka nasprotovala odločanju o nameri za novo prošnjo za mednarodno zaščito, zavreči na podlagi tretjega v zvezi z drugim odstavkom 28. člena in prvega odstavka 69. člena ZUS-1.

33.Tožbo v delu, ki se nanaša na predlog, naj sodišče odloči o prvotni tožbi, vloženi dne 5. 5. 2025, pa je treba zavreči, ker izpodbijani akt ne učinkuje več in očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ta del tožbenega zahtevka je sicer notranje nekonsistenten, vendar se v bistvu povezuje z vprašanji, ki jih je sodišče obravnavalo v okviru zahtevka zaradi molka organa.

34.Tožeča stranka v vlogi z dne 11. 6. 2025, vloženi v času po vložitvi tožbe in po tem, ko se je tožnik vrnil iz Švice, sodišču predlaga drugače, kot v tožbi in sicer, naj sodišče tožbo zavrže ali zavrne zato, da bi tožena stranka lahko po pravnomočnosti (sodne) odločbe sprejela v obravnavo nov tožnikov zahtevek. Po določbi prvega odstavka 40. člena ZUS-1 sodišče presoja upravni akt "v mejah tožbenega predloga," kar bi formalno-pravno pomenilo, da sodišče v obravnavani zadevi lahko tožbo samo zavrže ali jo zavrne. To je na prvi pogled neobičajna (ali celo absurdna) situacija, ko tožnik uveljavlja pravni interes za to, da sodišče tožbo zavrže z utemeljitvijo, da izpodbijani akt ne posega v pravni položaj tožnika, ker ta ne učinkuje več.

35.Vendar sodišče ni ponovno pozivalo pooblaščenke tožnika naj popravi tožbo, ker je notranje neusklajena glede na to, da ima tožeča stranka v delu tožbe prav, kjer pravi, da izpodbijani akt ne učinkuje več, ker je bil že izvršen na podlagi okoliščin, ki so veljale v času izdaje izpodbijanega akta in predaje Švicarski konfederaciji. Zato v predmetni zadevi ob upoštevanju načel ekvivalentnosti in učinkovitosti pride v poštev obveznost tožene stranke, da odloči o nameri za vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 40. člena Procesne direktive 2013/32 in že citirani praksi Sodišča EU v zvezi z Dublinsko uredbo. Pri tem mora tožena stranka upoštevati nove okoliščine, ki so nastale po izvršeni predaji, po potrebi v kombinaciji z okoliščinami, o katerih je tožena stranka že odločila z izpodbijanim sklepom.

36.V konkretni zadevi je torej treba na podlagi prava EU v kombinaciji s (procesno avtonomijo in) kriteriji iz 36. člena ZUS-1 šteti, da izpodbijani akt očitno ne posega v tožnikovo pravico, ker je bil izrek izpodbijanega akta že izvršen izključno na podlagi dejstev, preteklega in že izvršenega sodelovanja med toženo stranko in pristojnim organom iz Švicarske konfederacije do predaje tožnika, na podlagi teka rokov in zahtevka, ki so obstajali v času izdaje izpodbijanega akta (prvi odstavek 213. člena ZUP). S ponovnim prihodom tožnika v Slovenijo je potrebno upoštevati nove relevantne okoliščine, ki so nastale po izvršitvi predaje v času, ko se je tožnik ponovno nahajal v Švicarski konfederaciji, treba je upoštevati okoliščine o tem, kakšen postopek je potekal v Švicarski konfederaciji po izvršeni predaji, zakaj se je tožnik vrnil v Slovenijo oziroma v kakšnih okoliščinah se je vrnil. Kajti tožnik varuje svoj pravni interes oziroma pravico, da ni predan Švicarski konfederaciji zaradi okoliščin, ki bi morda lahko pomenile poseg v njegovo pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja oziroma verižnega vračanja. Za to pa so relevantne vse dejanske okoliščine tveganja z vidika člena 19(2) Listine - to so okoliščine iz prvotnega in novega postopka. Po izvršeni predaji tožnika Švicarski konfederaciji pridejo ponovno v poštev določbe o postopkih za sprejem oziroma ponovni sprejem, saj gre za nov primer sodelovanja med Slovenijo in Švicarsko konfederacijo. Sodišče EU v zvezi s tem pravi, da nekatere določbe Dublinske uredbe "postavijo pod vprašaj odgovornost države članice zaradi okoliščin, ki nastanejo po izvedbi predaje v to državo članico. Tako je zlasti v primeru člena 19(2) Dublinske uredbe, če je zadevna oseba po tej predaji zapustila ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, preden je vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici." Sodelovanja med dvema državama oziroma obveznega postopka posvetovanja med dvema državama ni samo v primeru, če je druga država članica že sprejela odgovornost, če se rok za predajo še ni iztekel, če do predaje ni prišlo, a je prišlo do spremenjene okoliščine iz člena 29(2) Dublinske uredbe. V obravnavani zadevi mora torej tožena stranka dati novo zahtevo drugi državi za sprejem na podlagi Dublinske uredbe.

37.Zaradi vsega navedenega ne gre torej za dve isti upravni zadevi, ampak gre za eno upravno zadevo, ki sicer še ni pravnomočno končana zaradi dvostopenjskega sodnega postopka po ZMZ-1, in za drugo upravno zadevo, v zvezi s katero tožena stranka ne zanika, da je tožnik podal namero za nov upravni postopek, pri čemer pa prva odločitev, ki je bila že izvršena, ne posega več v pravni položaj tožnika.

38.Sodišču ni poznana upravno-sodna praksa, ki bi kazala na to, da bi zavrženje dela tožbe v tem primeru, ker je bil upravni akt že izvršen, in ima posameznik možnost vložiti nov zahtevek za upravni postopek, pomenilo manj ugoden položaj za tožnika, kot če ne bi šlo za izvajanje prava EU (načelo ekvivalentnosti). Poleg tega odločitev o zavrženju tega dela zahtevka tudi ne povzroča praktičnega onemogočanja ali čezmerne otežitve za zaščito tožnikovih pravic glede na to, da mora tožena stranka odločiti o nameri tožnika, da poda novo prošnjo za mednarodno zaščito ne glede na to, ali je izpodbijani akt že pravnomočen zaradi dvostopenjskega sodnega postopka, ali ne.

39.Ob tem je Upravno sodišče upoštevalo tudi, da po stališču Sodišča EU status prosilca za mednarodno zaščito pripada tujcu od dneva, ko je izrazil namero za mednarodno zaščito. Sodišče EU je namreč že odločilo, da pridobitev statusa prosilca za mednarodno zaščito ne more biti pogojena niti z evidentiranjem niti z formalno "vložitvijo" prošnje in da dejstvo, da državljan tretje države izrazi željo, da zaprosi za mednarodno zaščito pred "drugim organom" v smislu člena 6(1), drugi pododstavek, Procesne direktive 2013/32, zadostuje za to, da pridobi status prosilca za mednarodno zaščito in da zato začne teči rok šestih delovnih dni, v katerem mora zadevna država članica to prošnjo evidentirati.

39.Besedilo prvega odstavka 40. člena Procesne direktive 2013/32 tej interpretaciji, ko gre za novo prošnjo za mednarodno zaščito v morebitnem Dublinskem postopku, ne nasprotuje.

40.Ker izpodbijani sklep ne posega več v pravni položaj tožnika oziroma v njegovo neposredno, na zakon oprto korist, je bilo treba tudi obravnavani drugi del tožbenega zahtevka zavreči (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z 47. členom Listine in členom 27(1) Dublinske uredbe), sicer na drugi pravni podlagi, kot je sodišče odločilo v zvezi s prvim delom tožnikovega zahtevka (molk organa).

41.Ker je sodišče odločalo samo o procesnih predpostavkah za sprejem tožbe v obravnavo, je odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1, drugi odstavek 71. člena ZMZ-1). Pri tem je upoštevalo tudi interpretacijo Sodišča EU glede neposrednega učinka določbe člena 47(1) in (2) Listine, po kateri zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave ter kriterije za pravico do ustnega zaslišanja na glavni obravnavi iz sodne prakse ESČP.

-------------------------------

1Po določbi 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZPP, predsednik senata pred obravnavo na primeren način med drugim skrbi, da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih in da se ugotovi sporno pravno razmerje.

2Glej na primer sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 234/2023, 30. 11. 2023, odst. 9; I Up 138/2023, 6. 9. 2023, odst. 8; I Up 115/2022, 7. 12. 2022, odst. 8.

3E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.

4Ibid. odst. 38.

5Ibid. odst. 39.

6Po določbi člena 29(2) Dublinske uredbe "kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev", je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, "če predaja ni bila možna", ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, "če zadevna oseba pobegne".

7Hasan, C-360/16, 25. 1. 2018, odst. 35.

8Ibid. odst. 36.

9Shiri, C-201/16, 25. 10. 2017, odst. 43.

10B F K, C-323/21, C‑324/21 in C‑325/21, 12. 1. 2023, odst. 60.

11Ibid. odst. 82-83.

12Ibid. odst. 76.

13Vsekakor pa je treba upoštevati člen 46(3) Procesne direktive 2013/32, po katerem mora država članica EU zaradi spoštovanja pravice do učinkovitega pravnega sredstva tudi, ko gre za odločitev o nedopustnosti naknadne prošnje iz 40. člena Procesne direktive 2013/32, vsaj v pritožbenem postopku pred sodiščem prve stopnje zagotoviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU.

14Shiri, C-201/16, 25. 10. 2017, odst. 27.

15B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 46, 48-51, 57, 61-66.

16; M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011, odst. 293.

17Glej mutatis mutandis: SN, LN, 13. 6. 2024, C-563/22, odst. 55, 58.

18Hasan, C-360/16, 25. 1. 2018, odst. 39.

19Jawo, C-163/17, odst. 19. 3. 2019, 71-75.

20Glej mutatis mutandis ibid. odst. 70 in 23(1) člen Dublinske uredbe.

21VL, C-36/20, 25. 6. 2020, odst. 94.

22Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45.

23Sodba Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi: Ramos Nunes de Carvalho e Sá v. Portugal, App no. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, odst. 190-191.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 157, 157/1, 120, 120/3 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 28, 28/2, 28/3, 36, 36/1, 36/1-6, 45, 45/1, 59, 59/1

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 24, 24/2, 24/3

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 47, 51, 51/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.