Jedro

Tožnika sta v obravnavani zadevi zahtevala ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe ISR-1/2203 z dne 26. 9. 2003 (vsi ostali tožbeni zahtevki so odvisni od te odločitve). S takšnim tožbenim zahtevkom sta določila vsebino sodnega varstva, ki ga zahtevata; določila sta ne samo obseg in mejo sodne obravnave, temveč tudi sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je torej moralo odločati v mejah tožbenega zahtevka, in odločati o tem, ali je posojilna pogodba v vsebini in obsegu, kot je bila sklenjena (torej kot celota), nična (pravna posledica).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Drugotoženka je dolžna plačati tožnikoma 545,60 € pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je posojilna pogodba ISR-1/2003 z dne 26. 9. 2003 sklenjena med tožnikoma in prvotoženko, nična ter da sta nični tudi cesijska pogodba med prvotoženko in pravno osebo V. d.o.o. in cesijska pogodba med V. d.o.o. in drugtoženko (točka I izreka). Ugotovilo je tudi ničnost vknjižbe hipoteke v višini 2,612.706,00 SIT s pripadki na v izreku specificiranih nepremičninah, na podlagi pravnih poslov iz točke I izreka (točka II izreka). Vknjižba hipotek na teh nepremičninah se izbriše in se vzpostavi prejšnje stanje (točka III izreka), toženca pa sta dolžna nerazdelno plačati tožnikoma 1.773,18 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje drugotoženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožba opozarja na zmotno predstavo sodišča o izpolnjenem objektivnem elementu oderuštva v pogodbi št. ISR-1/20003 z dne 26. 9. 2003 in našteva elemente, ki jih je potrebno vzeti kot izhodišče. Pri tem se strinja, da so sicer nekatera posamična določila pogodbe nična vendar, kot je to razvidno iz predloženih dokazov, niso bila nikoli uporabljena v praksi oziroma zahtevana od dolžnikov. Iz pogodbe je razvidno, da so se stranke dogovorile za vračilo prejetega posojila v 72-ih anuitetah po 58.776,00 SIT (237,00 EUR) kar pomeni, da bi dolžnika morala v šestih letih skupaj vrniti 4,231.872,00 SIT. Očitno je, da „matematični preračun“, na katerega se sklicuje sodišče v 21 točki sodbe, ni pravilen in sodišče ne more nastopati v funkciji sodnega cenilca oziroma izvedenca finančne stroke. Razlika med skupnim vračilom ter višino posojila znaša 1,619.166,00 SIT, to pa nikakor ni znesek, ki bi ga tretirali kot čezmerno prikrajševanje. Zato je napačna navedba sodišča v 23. točki sodbe, da bi morala tožnika v treh letih vrniti potrojen izposojeni znesek. Tožnika nista izpolnjevala njunih pogodbenih obveznosti, kar bi sodišče lahko ugotovilo z vpogledom v Temeljnico. Drugotoženka je zato izvršila konvertiranje obrestne mere iz 12 % letne v 21,6 % letno, kar izhaja iz predloženega dokaza „sklep upnika o konvertiranju obrestne mere“, ki ga sodišče ni izvedlo, kljub temu, da je drugotoženka prepričana, da gre za pomemben dokaz. Iz Temeljnice izhaja, da je bil upoštevan osnovni dogovor iz posojilne pogodbe o stroških vodenja posojila in sicer 0,4574 % in ti niso bili nikoli konvertirani v alternativno višjo pogodbeno vrednost, čeprav so pogodbena določila drugotoženki to omogočala. Zato ni jasno, čemu sodišče v 21. točki vztrajno odločitev za oderuško pogodbo opira na alternativno obrestno mero 3 % mesečno. Pritožba nasprotuje razlogom sodbe v točki 19 obrazložitve in meni, da stroški odobritve v višini 19 % (496.414,00 SIT), dogovorjeni pred enajstimi leti ne morejo biti opredeljeni kot razlog ničnosti pogodbe. Sodišče bi lahko kvečjemu presodilo, da se na ta znesek ne smejo obračunavati pogodbene obresti in stroški vodenja. Seštevek vseh osnovnih pogodbenih pripadkov je 2,115.580,00 SIT, to pa ni v očitnem nesorazmerju s tem, kar je prva toženka dala tožnikoma kot posojilo. S tem v zvezi se pritožba sklicuje tudi na sodbo VSL I Cp 3040/2009 z dne 5. 11. 2009. Pritožba poudarja, da obrazložitev v 22. točki o pogodbenih določilih glede kazni prezre, da alternativno določeni mesečni stroški vodenja posojila v višini 5,3058669 % nikoli in nikjer niso bili uporabljeni, kljub temu, da so bili v pogodbi predvideni za primer zamude. Tudi glede stroškov opomina v vrednosti 7.000,00 SIT niso pretirani oziroma drastično višji od drugih podobnih finančnih institucij. Druge storitve iz cenika se pri konkretnem posojilnem razmerju niso nikoli uporabile, razen opomina in točke G. Glede slednje pritožba razlaga, da ne gre za pogodbeno kazen v primeru neplačila denarne obveznosti, pač pa za neizpolnitev nedenarne pogodbene obveznosti, ker stranka ni priskrbela dodatne garancije. Tu se pritožba ponovno sklicuje na Temeljnico, kjer je v 45. vrstici možno videti SKONTO posojilodajalca v višini 1,384.855,81 SIT, kar je celoten znesek predhodno obračunanih opominov, penalov in del stroškov vodenja. Tudi ni na mestu obrazložitev sodišča v točki 17, ko se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-202/93. Prav tako ni podana predpostavka subjektivnega elementa oderuštva, kot to navaja sodišče v 21. točki sodbe. Drugotoženka meni, da sta tožnika špekulativno naravnana, pri čemer misli na očitno ogibanje tožnikov za vračilo svojih obveznosti. To njuno ravnanje je podrobno opisano v večih pripravljanih vlogah drugotoženke. Zato drugotoženka ne razume, kako lahko sodišče zaključi, da naj bi bila tožnika žrtvi oderuštva, ker da je prvotoženka izkoristila njuno lahkomiselnost in neizkušenost. Pritožba razlaga stališče o tem, da sta tožnika ravnala preračunljivo in povzema njune izjave o overitvi praznega lista papirja pri notarju in o „podtaknjenosti“ celotne zadeve. Pri toženih strankah tudi ne gre za povezane osebe, ker bi naj bil vsem skupen TP in v zvezi s tem pritožba graja, da sodišče ni izvedlo ključnega dokaza in sicer glede vpogleda v zgodovinski register zastopnikov za društvo E.. Pritožba graja tudi odločitev glede pravdnih stroškov v točkah 32 in 33 in sicer bi moral strošek izvedenca grafologa v višini 511,68 EUR bremeniti tožnika, ker je s tem dokazom bila ovržena njuna trditev o tem, da nista podpisali dokumenta. Pritožba tako meni, da ni podan ne objektivni in tudi ne subjektivni element oderuštva. Še posebej pa pritožba izpostavlja stališče, da je napačen zaključek sodišča, da je celotna pogodba nična. V primeru dogovorjenih oderuških pogodbenih obresti ni nična pogodba v celoti, temveč velja največja obrestna mera dovoljenih obresti kot izhaja iz sodne prakse, ki jo citira. Še posebej izpostavlja vsebino odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 131/2010. Drugotoženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. V obsežnem odgovoru na pritožbo tožnika navajata dejstva in lastne pravne zaključke, zaradi katerih menita, da je pritožbo potrebno zavrniti ter priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne v pritožbi uveljavljanih, kot tudi ne uradoma upoštevanih kršitev.

7. Tožnika sta v obravnavani zadevi zahtevala ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe ISR-1/2203 z dne 26.9.2003 (vsi ostali tožbeni zahtevki so odvisni od te odločitve). S takšnim tožbenim zahtevkom sta določila vsebino sodnega varstva, ki ga zahtevata; določila sta ne samo obseg in mejo sodne obravnave, temveč tudi sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je torej moralo odločati v mejah tožbenega zahtevka, in odločati o tem, ali je posojilna pogodba v vsebini in obsegu, kot je bila sklenjena (torej kot celota), nična (pravna posledica). Tožnika sta zatrjevala in dokazovala, da je posojilna pogodba nična zato, ker vsebuje vrsto določb, ki nasprotujejo“...moralnim načelom in prisilnim predpisom, skladno z določilom 86. čl. OZ, hkrati pa se sklicujeta na obstoj elementov oderuške pogodbe, ki je posebna vrsta neveljavne (nične) pogodbe.“ (citirano iz tč. 15 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je trditve in njihovo dokazovanje sistematično in pregledno obravnavalo: - H glavnici in stroškom odobritve posojila (19. tč. obrazložitve); - K dogovorjenim obrestim (20. in 21. tč. obrazložitve); - K pogodbenim kaznim za primer zamude (22. do vključno 24. tč. obrazložitve).

V postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi ponovljene navedbe o tem, da nekatere določbe pogodbe:“...nikoli niso bile uporabljene v praksi.....“ in da je drugotoženka tožnikoma priznala „SKONTO v višini 1.384.855,81 SIT“, na pravilno presojo in odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pritrjuje stališču tožnikov iz odgovora na pritožbo, v katerem pravilno opozarjata da je dolg tožnikov, ki ga je izračunala drugotoženka, neverjetnih 6.344.397,81 SIT, slednja pa nato „dobrohotno“ s skontom, znižuje ta dolg na 4.959.542,00 SIT, kar je še zmeraj „skoraj potrojitev izposojenega“ in to le v treh letih od sklenitve pogodbe (tč. 23. obrazložitve).

8. Pogodba veljavno nastane s soglasjem volj obeh strank o bistvenih sestavinah pogodbe in v obravnavani zadevi ni bilo nobenih trditev in ne dokazovanja, da so bila pogodbena določila na tak način spremenjena. Zato tudi morebitno enostransko zmanjševanje obveznosti oz. odločitev posojilodajalca, da v izvršilnem postopku ne terja vseh dogovorjenih pogodbenih obveznosti, na veljavnost pogodbenih določil ne vpliva. Ker torej pogodba velja v njeni celotni vsebini in, kot je bilo že pojasnjeno, sta tožnika zatrjevala in dokazovala dejstva, zaradi katerih menita, da je pogodba nična (v celoti in ne samo njeni posamezni deli), je sodišče prve stopnje v takšnem obsegu dokazovanje izvedlo in nato tudi sprejelo odločitev. Iz navedenih razlogov zato sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev, ker je zavrnilo dokaz z listino „Sklep upnika o konvertiranju obrestne mere“ oz. naj ne bi izoblikovalo pravilne dokazne ocene v zvezi z listino „Temeljnica“, ker so se s temi dokazi dokazovala dejstva, ki niso odločilna.

9. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje(1) ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pojasnjeno je že bilo, da so neutemeljene vse tiste pritožbene navedbe, s katerimi drugotoženka graja odločitev sodišča prve stopnje z navedbami, da nekatere določbe pogodbe nikoli niso bile uporabljene:“...kljub temu, da sta tožeči stranki več kakor samo zamujali, saj je bil zoper njiju aktiviran izvršilni postopek.“. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno povzelo člene predložene pogodbe (C2) in izpostavilo: - stroške odobritve v višini 19% (496.414,14 SIT); - pogodbeno določene zamudne obresti, ki se zvišujejo glede na dneve zamude - dva dni zamude 1,8% mesečno; sedem dni zamude 3% mesečno; - povišani stroški vodenja v primeru zamude na 5,3058669% mesečno; - penali za neizpolnitev v višini 1% na dan; - strošek opomina 7.000,00 SIT (izstavljenih 27 opominov).

10. Na podlagi takšnih pogodbenih določb ni nobenega dvoma, da so v celoti dokazana odločilna dejstva, ki utemeljujejo objektivno predpostavko oderuštva(2).

11. Prav tako sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da so dokazana odločilna dejstva, ki utemeljujejo tudi subjektivno predpostavko oderuštva(3). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pri tožnikoma nastale okoliščine, ki v celoti ustrezajo subjektivnemu elementu oderuštva; predhodno posojilo družbe G., je iz 1.000,000,00 SIT naraslo na glavnico 2.612.706,00 SIT. Tožnika (dolžnika), ki nista zmogla povrniti niti bistveno manjšega zneska posojila, sta se zagotovo znašla v takšnem finančnem položaju, ki ustreza zakonski predpostavki „težko premoženjsko stanje“. Ker so zakonske predpostavke, ki utemeljujejo obstoj subjektivnega elementa oderuštva, navedene alternativno, zadošča že ugotovitev takšnih dejstev, ki utemeljujejo obstoj ene izmed njih. Čeprav se bo sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb v zvezi s fizičnimi osebami še opredelilo, pa na tem mestu navaja, da so iz navedenega razloga neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožba omajati razloge sodišča prve stopnje o tem, kdaj je T. P. postal direktor in družbenik v družbi G. in kdaj zastopnik društva E.. Čeprav sodišče druge stopnje sicer ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da so posojilodajalci vedeli za finančne težave tožnikov, pa je iz navedenih razlogov zmotna pritožbena trditev, da je vpogled v zgodovinski register zastopnikov za društvo E. ključen dokaz.

12. Pritožba priznava:“...da so sicer nekatera posamična določila pogodbe nična...“, vendar meni, sklicujoče se na zakonsko ureditev OZ ter tudi na stališča iz sodne prakse, da zato ni nična tudi celotna pogodba. Sodišče prve stopnje je razloge, zaradi katerih se je odločilo, da je obravnavana posojilna pogodba nična v celoti, strnilo v tč. 24. obrazložitve. Sodišče druge stopnje jim v celoti pritrjuje, še posebej v delu, v katerem sodišče prve stopnje navaja, da sporna posojilna pogodba „posega tudi v širši družbeni, tako rekoč javni interes“. Glede slednjega je potrebno izpostaviti, da so iste fizične osebe, ki se pojavljajo v različnih vlogah v različnih statusnih oblikah pravnih oseb, v tem postopku dokazno pomembno dejstvo (indic), ki dodatno utemeljujejo dokazno oceno o tem, da sta tožnika žrtvi organiziranega, torej načrtovanega in realiziranega podjema ljudi, ki se protipravno ukvarjajo s posli, ki zato morajo biti opredeljeni kot nični in jih sodišče prve stopnje označi s premilim izrazom „oderuh(i)“ (v tč. 21. obrazložitve). Ni potrebna posebna modrost, da bi se ugotovilo, čemu kot posojilodajalec nastopa pravni subjekt „P. društvo E.“, katerega dejavnost je „Kultura in umetnost“, ki je nato, s cesijsko pogodbo, prenesla terjatev na družbo z omejeno odgovornostjo. V času sklepanja te pogodbe je veljal Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK), ki je kot dajalca kredita opredelil:“(3) Dajalec kredita je fizična ali pravna oseba ali skupina teh oseb, ki da ali obljubi, da bo dala potrošniku kredit v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica.“. Rešitev, kako se izogniti kogentnim določbam tega zakona, je enostavna, kot v obravnavanem primeru. Društvo, ki se ukvarja s kulturo(4), ni dajalec kredita po citiranem zakonu, zato je tudi odstop terjatve družbi, ki se s tem ukvarja in nato dolg v postopkih izterjuje kot lasten dolg način, kako se izogniti sankciji ničnosti, zaradi kršitev določb ZPotK (21. čl.). Tudi zato, ker gre za povsem očitno zlorabo zakonske ureditve prisilne narave, je povsem na mestu in pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je edino primerna in ustrezna sankcija, odreči kakršnekoli pravne učinke takšnim pravnim poslom.

13. Pritožba ne navaja posebnih pritožbenih razlogov, ki bi se nanašali na odločitev sodišča prve stopnje, o ničnosti cesijskih pogodb, kot tudi ugodenemu zahtevku izbrisne tožbe glede vknjižene hipoteka. V okviru uradnega preizkusa v tem delu sodišče druge stopnje kršitev ni ugotovilo.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve. O stroških postopka se odloča po načelu končnega uspeha, zato ni bistveno, če stranka, ki v pravdi v celoti zmaga, ne uspe s kakšnim dokaznim sredstvom, pa je z njim začasno imela stroške (plačilo predujma za izvedenca). Ker sta tožnika v celoti uspela s tožbenim zahtevkom, sta upravičena tudi do povrnitve stroškov, o katerih je odločilo sodišče prve stopnje.

15. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v celoti (353. čl. ZPP). V primerih, ko sodišče druge stopnje pritrdi razlogom sodišča prve stopnje in potrdi njegovo odločitev, iz njegove obrazložitve sodbe pa je razbrati dovolj obširne razloge za odločitev, ki je sporna v pritožbenem postopku, je lahko obrazložitev sodišča druge stopnje manj obširna, kot sicer. Razen tega se sodišču druge stopnje tudi ni potrebno ukvarjati s pritožbenimi navedbami, ki jih je opredelilo kot takšne, ki niso odločilnega pomena (prvi odst. 360. čl. ZPP). Mednje sodijo ugovori, ki se v tej fazi postopka sploh ne morejo več uveljavljati (npr. ugovor krajevne pristojnosti). V kolikor se pritožba sklicuje na razlago v sodni praksi, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da se bistvene okoliščine obravnavanega primera razlikujejo od slednjih.

16. Drugotoženka v pritožbenem postopku ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. čl. ZPP). Dolžna pa je povrniti stroške tožnikoma v zvezi z njunim odgovorom na pritožbo. V obravnavani zadevi je ocena sodišča druge stopnje, da je slednji bil potreben; v njem tožnika podrobno in argumentirano nasprotujeta pritožbenim navedbam, sodišče druge stopnje pa je del teh navedb vključilo tudi v razloge sodbe. Drugotoženka je dolžna zato tožnikoma plačati priglašenih 545,60 € pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (313. čl. ZPP).

Op. št. (1) : Pri oceni dokazov je potrebno upoštevati temeljni metodološki napotek, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče mora izoblikovati dokazno oceno na podlagi vestne (subjektivna ocena sodišča, ki izraža moralno in vrednostno pojmovanje) ter skrbne (objektivna ocena, ki mora biti izčrpno, poglobljeno in razumno obrazložena in zato prepričljiva) ocene vsakega dokaza posebej (analitičen pristop) in vseh dokazov skupaj (sintetičen pristop, ki zahteva primerjavo posameznih dokazov med seboj) ter na podlagi uspeha celotnega postopka (upošteva se celota procesnih dogajanj kot npr. logičnost in konsistentnost navedb strank, nespornost določenih dejstev ipd). Sodniku ta določba ne daje argumentacijskih napotkov za dokazno oceno. Prepuščeno mu je, da sam poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Zato citirana določba začrtuje zgolj formalni okvir proste dokazne ocene, vsebinskega pa mora sodnik v vsakem primeru posebej poiskati, uporabiti in argumentirati. Sodnik ocenjuje ali je neka trditev resnična po naravnih logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik.Dokazna ocena mora torej temeljiti na argumentih, ki so racionalni, sprejemljivi in preverljivi. Tako je sodnik kljub načelu proste presoje dokazov vezan na določeno logično dojemanje primera. Njegova argumentacija mora biti namreč obče (objektivno) sprejemljiva, tako da je potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana sodba.

Op. št. (2) : „....in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu....“; prvi odst. 119. čl. OZ.

Op. št. (3) : „Če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost....“; drugi odst. 119. čl. OZ.

Op. št. (4) : Razlogi sodišča prve stopnje bi bili še prepričljivejši, če bi mu bilo omogočeno (trditve strank) podrobnejše ukvarjanje z obravnavano pogodbo npr. kolikokrat je takšno, očitno tipsko, za večkratno uporabo pripravljeno pogodbo, uporabilo P. društvo E. v vlogi posojilodajalca; kdo jo je sestavil; iz njene vsebine izhaja, da se celo izrecno sklicuje na določbe ZPotK (12. čl.).