Jedro

Tipične nevarne stvari so prav stroji in naprave, ki jih poganja električna (ali kemična) energija. Smučarska žičnica „na sidra“, katere način delovanja temelji strojnem pogonu, vlečna sila pa je po splošnih življenjskih izkušnjah znatna, je tipična nevarna stvar.

Tožnica je stala v območju opletanja sidra, in sicer največ 3,5 m od vertikalne osi vlečne žične vrvi. To ni bilo skrbno ravnanje. Ni namreč dovolj, da se je tožnica umaknila do te mere, da ni ovirala sestopa z vlečnice drugim smučarjem. Kot uporabnica smučišča bi se z običajno skrbnostjo, ki se lahko pričakuje, morala čim preje umakniti z območja delovanja nevarne naprave, in to več kot le 3,5 m od vertikalne osi vlečne vrvi. Da se je pri sestopu umaknila na prekratko razdaljo, govori prav nastanek obravnavane nesreče, ko se je morala z roko zaščititi pred udarcem sidra, ki je zanihalo, ker ga je (v tožbi navaja, da celo dve sidri za njo) izpustil smučar. Ni namreč neobičajno (čeprav gre za neobičajno nesrečo v smislu celotnega mehanizma njenega nastanka), da na vlečnici kakšen smučar pade, zlasti če gre za smučišče, izrazito namenjeno začetnikom, kar v tem primeru ni sporno. V takem primeru je treba računati z možnostjo, da sidro vlečnice zaniha. Okoliščina, da se tožnica ni pravočasno umaknila na varno razdaljo, pomeni po presoji pritožbenega sodišča 20 % njene sokrivde.

Izrek

Pritožbi druge toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. tč. glede druge toženke spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža za 2.736,16 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, prisojeni znesek pravdnih stroškov pa se glede druge toženke zniža za 375,73 EUR.

Pritožba druge tožene stranke se v preostalem delu zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se znesek stroškov, ki jih je dolžna plačati prva toženka, zviša za 44,22 EUR. Sicer se pritožba tožnice zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede druge toženke) sodba sodišča prve stopnje v delu glede stroškov potrdi.

Tožnica je dolžna drugi toženki povrniti 72,41 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožničini tožbi in v 1. točki toženkama solidarno naložilo v plačilo 5.539,74 EUR odškodnine iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.842,09 od 21. 3. 2002 dalje do plačila in od posameznih zneskov premoženjske škode od njihove zapadlosti (zapadli so v obdobju med 11. 1. 2002 in 14. 2. 2002) do plačila, obsodilo pa ju je tudi na plačilo 2.084,38 EUR tožničinih pravdnih stroškov, z ustrezno zamudno posledico. Višji zahtevek tožnice je zavrnilo (2. točka).

(2) Proti sodbi, očitno proti njenemu ugodilnemu delu (1. točka), se je pritožila druga toženka s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne in temu ustrezno spremeni tudi odločitev o stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07- UPB, od tu ZPP). Meni, da ni podane niti objektivne niti krivdne odgovornosti prve toženke (njene zavarovanke), pač pa da je šlo za splet nesrečnih naključij in za krivdo same tožnice. Ta se je s hčerko po izračunu izvedenca nahajala le 3,5 m od osi vlečne vrvi žičnice, kar pomeni, da se po sestopu ni dovolj umaknila in jo je zato sidro sploh doseglo. Graja tudi višino prisojene odškodnine, zlasti to, da je sodišče prve stopnje tožnici strah kot podlago za odškodnino upoštevalo dvakrat. Vse postavke so odmerjene previsoko, bolečin in nevšečnosti tožnica niti ni dokazala z izvedencem, opozarja druga toženka, ki nasprotuje tudi priznanim stroškom za masaže, češ da je šlo za zdravljenje izven rednega programa. Navaja še, da so v času prejema oziroma izdaje sodbe po njenem izračunu obresti že dosegle glavnico, kar bi moralo sodišče prve stopnje po njenem mnenju upoštevati po uradni dolžnosti in dosoditi le obresti do višine glavnice. Priglaša pritožbene stroške.

(3) Tožnica pa se je pritožila proti stroškovnemu delu odločitve z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje med stroške prve tožene stranke napačno računalo tudi strošek 8.000 SIT za pričo E. R., ki ga je plačala tožnica. Stroškov za pritožbo ni priglasila.

(4) Na vročene pritožbe nasprotne stranke niso odgovarjale.

(5) Pritožbi sta delno utemeljeni.

(6) Glede na to, da se je proti sodbi pritožila le druga toženka, tožnica pa le proti odločitvi o stroških, je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna v obsodilnem delu za prvo toženko ter v zavrnilnem delu.

(7) Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s temeljem odgovornosti tožene stranke in tožničino škodo. Vendar pa ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava, in sicer pravil o deljeni odgovornosti (1. odst. 192. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl.; ZOR), ki se uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.; OZ), delno pa je napačno uporabilo tudi določbi 200. čl. ZOR, ki določa podlago in kriterije za odmero višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

(8) Druga toženka pritožbenega očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretizirala, zato se na ta pritožbeni razlog ne da odgovoriti. Uradni preizkus izpodbijane odločbe v tem delu ni pokazal tovrstnih kršitev.

(9) Pritožbeno sodišče sicer ni preizkušalo, ali so prisojene zamudne obresti dosegle glavnico do trenutka izdaje sodbe sodišča prve stopnje (ali celo do prejema sodbe druge toženke), kot predlaga slednja, pač pa do 22. 5. 2007 kar je do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 40/2007, OZ-A), ki je črtal 376. čl. OZ (pravilo ne ultra alterum tantum). Prisojene obresti do tedaj niso dosegle glavnice.

(10) Pritožba druge toženke nima prav, ko se zavzema za to, da ni ne krivdne ne objektivne odgovornosti njene zavarovanke. Po presoji pritožbenega sodišča gre v obravnavanem primeru za tipičen primer objektivne odgovornosti za škodo, ki nastane zaradi delovanja nevarne stvari (173. čl. ZOR). Po splošno sprejeti pravni razlagi pravnega standarda nevarne stvari se k slednji prištevajo tiste stvari, ki predstavljajo povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi ter za premoženje. Ta nevarnost je povezana predvsem z obvladljivostjo rizikov, da bodo naštete dobrine poškodovane. Gre za to, da kljub varnostnim ukrepom uporaba nevarnih stvari pomeni določeno tveganje, ki izvira iz same stvari. Tipične nevarne stvari so prav stroji in naprave, ki jih poganja električna (ali kemična) energija. Smučarska žičnica „na sidra“, katere način delovanja temelji strojnem pogonu, vlečna sila pa je po splošnih življenjskih izkušnjah znatna, je tipična nevarna stvar. S krivdo zavarovanca druge toženke se zato v tem primeru ni treba ukvarjati.

(11) Pač pa bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti pravilo o deljeni odgovornosti, saj po presoji pritožbenega sodišča iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnica za nastanek škodnega dogodka kriva tudi sama.

(12) Tožnica se je poškodovala (in ob tem utrpela strah), ko je po sestopu z vlečnice pomagala natikati hčerki smučarske palice, ob tem pa je opazila, da se je s sidra za njima nepravilno spustil deček, zaradi česar je to sidro zanihalo in je sama v zaščito predse iztegnila roko; pri tem se je vlečna vrv sidra tožnici ovila okoli zapestja in jo povlekla po bregu navzgor. Tožnica je stala v območju opletanja tega sidra, in sicer največ 3,5 m od vertikalne osi vlečne žične vrvi. To ni bilo skrbno ravnanje. Ni namreč dovolj, da se je tožnica umaknila do te mere, da ni ovirala sestopa z vlečnice drugim smučarjem, kot presoja prvostopenjsko sodišče. Kot uporabnica smučišča bi se z običajno skrbnostjo, ki se lahko pričakuje, morala čim prej umakniti z območja delovanja nevarne naprave, in to več kot le 3,5 m od vertikalne osi vlečne vrvi. Da se je pri sestopu umaknila na prekratko razdaljo, govori prav nastanek obravnavane nesreče, ko se je morala z roko zaščititi pred udarcem sidra, ki je zanihalo, ker ga je (v tožbi navaja, da celo dve sidri za njo) izpustil mlajši smučar. Ni namreč neobičajno (čeprav gre za neobičajno nesrečo v smislu celotnega mehanizma njenega nastanka), da na vlečnici kakšen smučar pade, zlasti če gre za smučišče, izrazito namenjeno začetnikom, kar v tem primeru ni sporno. V tem primeru je treba računati z možnostjo, da sidro vlečnice zaniha. Okoliščina, da se tožnica ni pravočasno umaknila na varno razdaljo, pomeni po presoji pritožbenega sodišča 20 % njene sokrivde.

(12) Po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za sklep, da pripada tožnici denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi strahu. Opozoriti je treba, da so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti posebna vrsta škode, ki upravičuje priznanje posebne denarne odškodnine, praviloma le, če gre za trajno zmanjšane življenjske aktivnosti. Duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja so podlaga za odškodnino lahko le v izjemnih primerih, kar pa po presoji pritožbenega sodišča obravnavani primer ni. Ob tem je namreč treba pazljivo upoštevati trditveno podlago tožnice (ki je po tožbi v tem delu ni spreminjala). V tožbi kot vzrok za splošno zmanjšanje aktivnosti navaja bolečine v vratu ter posledice poškodbe zapestja in še, da zaradi strahu pred smučanjem verjetno ne bo nikoli več smučala. Sodišče prve stopnje trajnih telesnih okvar pri tožnici ni ugotovilo (ob tem ni odveč opozorilo, da tožnica niti ni predlagala ustreznega dokaza z izvedencem), glede strahu pred smučanjem pa je ugotovilo, da tožnica ni smučala dve leti in da se sedaj izogiba temu smučišču ter da smuča raje tam, kjer so gondole in sedežnice. Po presoji pritožbenega sodišča to ni trajno zmanjšanje splošnih življenjskih zmožnosti. Dokaz z izvedenko psihološke stroke, ki je nakazal „izogibalno vedenje tožnice“, zaradi česar naj bi opustila aktivnosti, ki jih je pred tem rada opravljala, nezadostne trditvene podlage ne more nadomestiti. Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča torej ne gre za trajno zmanjšano življenjsko aktivnost zaradi strahu, ki jo je že tožnica v tožbi opredelila le kot „verjetno“. Preživet strah tako po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni prerasel v trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

(13) Odmera pravične denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti ter za (ti primarni in sekundarni) strah je sicer po presoji pritožbenega sodišča pravilna, ustrezna kriterijem iz 2. odst. 200. člena ZOR, primerno individualizirana, hkrati pa vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Pritožbeni očitki v tej smeri niso konkretni, zato se nanje ne da odgovoriti. Ni pa napaka, da je sodišče prve stopnje telesne bolečine in nevšečnosti tožnice ugotavljalo na podlagi predloženih listin in tožničine prepričljive izpovedbe, saj ZPP dokaznih pravil ne pozna, šlo pa je za manjšo škodo, kjer prosti preudarek, ki upošteva splošne življenjske izkušnje, ni neutemeljen (1).

(14) Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede (temelja) odločitve o premoženjski škodi. Sodišče prve stopnje je imelo prepričljivo podlago za sklep, da gre pri izdatkih za masažo tožnice iz obdobja zdravljenja za stroške zdravljenja oziroma druge potrebne stroške s tem v zvezi, ki v skladu z določbo 1. odst. 195. čl. ZOR bremenijo odgovorno osebo.

(15) Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbi druge toženke delno ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP delno spremeniti tako, da se prisojeni znesek odškodnine za premoženjsko škodo, za prestane telesne bolečine nevšečnosti ter strah zniža za 20 % ter za celoten znesek prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrniti. Za telesne bolečine in nevšečnosti je bilo treba tako odškodnino znižati za 339,83 EUR, za strah pa za 417,29 EUR ter za znesek 2.086,46 prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zneske materialne škode je bilo treba znižati, in sicer 10,43 EUR za 2,09 EUR, zneska 17,52 EUR pa za 3,50 EUR, skupaj za 2.736,16 EUR. Sicer pa je bilo treba pritožbo druge toženke zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu prvo sodbo potrditi, saj uradni preizkus (2. odst. 350. čl. ZPP) ni pokazal relevantnih kršitev.

(16) Sprememba zneska prisojene odškodnine je terjala tudi spremembo stroškovnega dela odločitve. Drži sicer pritožbeni očitek tožnice, da je stroške za pričo E. R. v znesku 8.000 SIT plačala ona in ne prva toženka. Vendar glede na delni pritožbeni uspeh druge toženke to vpliva le na obveznost povračila stroškov prve toženke. Tožničin uspeh znaša približno 53 % (po temelju 80 %, po višini pa približno 27 %; 2.803,31 EUR od zahtevanih 10.321,32 EUR). Upoštevajoč pravdne stroške obeh strank (upoštevajoč tudi napako, na katero opozarja tožnica, sicer pa so stroški odmerjeni in izračunani pravilno), se izkaže, da dolguje druga toženka tožnici 1.708,65 EUR (53 % tožničinih stroškov znaša 1.732,90 EUR, 47 % stroškov druge toženke pa znaša 24,25 EUR). Prisojeni znesek stroškov v breme druge toženke je bilo zato treba znižati za 375,73 EUR.

(17) Pravilno upoštevan strošek za pričo R. v višini 8.000 SIT (kar je sedaj 33,38 EUR), ki ga je plačala tožeča stranka, kot izhaja iz zapisnika naroka na l. št. 61, pokaže, da so stroški tožeče stranke za toliko višji, stroški prve toženke pa za toliko nižji. Glede na to, da se slednja ni pritožila, je pritožbeno sodišče upoštevalo odločitev, ki je glede nje pravnomočna, kar pomeni, da je dolžna poleg že naloženih stroškov tožnici povrniti še 44,22 EUR.

(18) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP. Pritožba druge toženke je bila delno utemeljena (49 %), zato ji je dolžna tožnica povrniti ustrezen del njenih stroškov, potrebnih za pritožbo (sodna taksa v znesku 147,78 EUR), kar znaša 72,41 EUR.

(1) Prim. Betetto N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 28 op. 27, str. 39, op. 77.