Jedro

Višina odškodnine za negmotno škodo pri več fragmentnem zlomu leve goleni.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da znaša celotna odškodnina namesto 19.880,00 EUR 18.480,00 EUR in se torej odškodnina zniža za 1.400,00 EUR, tako da se tožbeni zahtevek zavrne še za ta znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Spremeni se tudi odločitev o stroških postopka v II., III, in IV. izreka tako, da sta obe toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 4.181,18 EUR v roku 15 dni, tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki 3.552,66 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni in drugotoženi stranki 3.402,65 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni; vsi v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

V preostalem delu se pritožbi toženih strank zavrneta in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženima strankama, da solidarno plačata tožeči stranki odškodnino v višini 19.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje do prenehanja obveznosti pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. V presežku za znesek 3.220,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod II, III in IV izreka sodbe je odločilo o stroških postopka. Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi 6. 9. 1996 in je bilo o temelju odškodninske odgovornosti odločeno z vmesno sodbo, s katero je bilo odločeno, da sta toženi stranki solidarno odškodninsko odgovorni za škodni dogodek v obsegu 70 %, tožnik sam pa v obsegu 30 % (vmesna sodba P 902/1998 z dne 27. 3. 2008). S sodbo Višjega sodišča v Celju je bila odločitev sodišča prve stopnje potrjena, revizija toženih strank pa je bila zavrnjena. Tako je sodišče prve stopnje odločalo le še o višini zahtevka. Ugotovilo je, da je tožnik v starosti 29 let, v delovni nezgodi utrpel več fragmentni zlom leve goleni, odrgnino leve goleni s podaljšanim celjenjem leve goleni, kar je srednje huda telesna poškodba. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja v višini 13.000,00 EUR od zahtevanih 14.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR od zahtevanih 2.500,00 EUR, za duševne bolečine za skaženosti 400,00 EUR od zahtevanih 2.500,00 EUR in za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 13.000,00 EUR od zahtevanih 14.0000,00 EUR. Tako prisojeno odškodnino je znižalo za 30 % prispevek tožeče stranke in mu tako skupno prisodilo odškodnino v višini 19.880,00 EUR.

Obe toženi stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili.

Prvotožena stranka Č. B. Z. s.p., Z. in t., navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, v obrazložitvi pa predvsem razlaga pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je prisojena odškodnina previsoka, pri tem pa se sklicuje na mnenje izvedenca medicinske stroke. Sodišče je odmerilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj iz mnenja ne izhaja, da bi bile njegove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane. Izvedenec je na obravnavi 26. 1. 2012 le pojasnil, da je mogoče objektivno oceniti, da tožnik v poškodovani okončini še vedno čuti lažje bolečine v presledkih, ki se mu pojavijo pri daljši hoji, pri hoji po hribu navzdol oziroma navzgor in pri hoji po neravnem terenu. Izvedenec je navedel, da bo tožnik imel le občasne blage težave. Sodišče pri tej obliki škode tudi ne bi smelo upoštevati začasno zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče je neutemeljeno odmerilo odškodnino za skaženost, saj je izvedenec navedel, da je pri tožniku na zgornji tretjini leve goleni ostala le rahla komaj vidna deformacija, kar pa ne predstavlja skaženosti. Tako je sodišče prisodilo bistveno previsoko odškodnino in predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno obravnavanje.

Drugotožena stranka L. G. prav tako navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, sodišču pa še očita, da je odločalo preko trditvene podlage in da vseh ugotovitev izvedenca, ki presegajo tožbene navedbe, ne bi smelo upoštevati in nanje ne bi smelo opreti svoje odločitve. Sodišče tožniku tudi ne bi smelo priznati odškodnine za skaženost, saj mu je ostala le rahla, komaj vidna, deformacija v zgornji tretjini leve goleni. Gre le za kozmetski defekt, kar po stališču sodne prakse ne predstavlja skaženosti. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prav tako previsoka glede na to, da so bile le-te zmanjšane v času nameščene imobilizacije pet mesecev, kar ne predstavlja pravno priznane škode v obliki te odškodnine. Zato bi sodišče moralo to odškodnino znižati na 9.000,00 EUR. Opozarja še, da podaljšano celjenje zloma leve goleni ni povzročilo dodatnih neugodnosti niti dodatnih sprememb tožnikove zunanjosti. Sodišče naj upošteva, da je izvedenec poudaril, da ni najti ustrezne podlage za tožnikove subjektivne težave v njegovem objektivnem statusu. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, je sodišče ugotovilo, da je tožnik ob delovni nezgodi 6. 9. 1996. leta v starosti 29 let utrpel več fragmentni zlom leve goleni, odrgnino leve goleni s podaljšanim celjenjem leve goleni, kar je po mnenju izvedenca srednje huda poškodba. Oba pritožnika obrazloženo ne izpodbijata odškodnine, ki jo je sodišče odmerilo za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem v višini 13.000,00 SIT in za strah, pač pa v pritožbah le pavšalno navajata, da je odškodnina previsoka. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno opisalo, kakšne fizične bolečine je prenašal tožnik, kot tudi številne neugodnosti, pri tem pa je navedlo, da ni sledilo tožnikovi izpovedbi, ker je v njej pretiraval, pač pa jo je objektiviziralo z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Zato je ob pravilni uporabi materialnega prava, določbah členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), odškodnina za ti dve vrsti škode popolnoma primerna in kot takšna tudi primerljiva s podobnimi primeri.

Oba pritožnika neutemeljeno izpodbijata višino odmerjene odškodnine za duševne bolečine za skaženost. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je sledilo objektivnim ugotovitvam izvedenca, ki je pojasnil, da je tožniku ostala na levi goleni rahla, komaj opazna deformacija v zgornji tretjini leve goleni, deformacija pa je posledica zaraščenja kosti s kalosom. Verjelo pa je tudi tožniku, da ga takšna sprememba moti. Glede na to pa je sodišče pravilno zaključilo, da so vendarle podani tudi zunanji znaki skaženosti, ki jo predstavlja deformacija leve goleni in je odškodnina v višini 400,00 EUR, ki ni visoka, primerna.

Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 13.000,00 EUR, pri tem pa je upoštevalo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ko je moral tožnik pet in pol mesecev nositi celoten mavec in uporabljati obe bergli ter je v tem času trpel hude duševne bolečine, nadaljnje štiri mesece pa ni smel stopiti na poškodovano nogo, nato pa še tri mesece ni bil sposoben za delo. To začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se je potem trajno nadaljevalo v blažji obliki, saj je izvedenec navedel, da se mu bolečine pojavljajo pri daljši hoji, pri hoji navzdol in navzgor in pri daljšem stoječem delu ter da bo tožnik imel pri daljšem fizičnem delu težave, ki bodo občasne in blage po intenziteti. Tožnik je bil ob starosti nezgode star 29 let, ta postopek je trajal od 1998. leta, vendar je kljub temu po mnenju pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina nekoliko previsoka in je primerna odškodnina 11.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo, da je tožnik fizični delavec, pravilno pa je tudi štelo, da zaradi bolečin težje opravlja svoje fizično delo. Res je, da spada začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti med neugodnosti zdravljenja, vendar pa je sodišče prve stopnje začasno nesposobnost za delo, ki se je nadaljevala in ki bo, sicer v veliko bolj blagi obliki, obstajala trajno in v bodoče, kot je sledilo pravilno izvedencu medicinske stroke, pravilno upoštevalo tudi pri tej obliki škode. Oba pritožnika v tem delu dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izpodbijata. Morda je na prvi pogled odškodnina za to obliko škode res nekoliko previsoka glede na to, da je izvedenec navedel, da bo tožnik imel težave pri delu, ki bodo občasne in blage po intenziteti, vendar je potrebno pri tej obliki škode upoštevati tožnikovo starost ob nezgodi 29 let, kot tudi čas trajanja postopka in pa dejstvo, da je tožnik fizičen delavec. Zato nižja odškodnina ne bi bila primerna. Tudi celotna odškodnina za vse štiri oblike škode v višini 26.4000,00 EUR, ki prestavlja približno 26 povprečnih plač (povprečna plača v januarju 2012 je bila 993,53 EUR), je primerna glede na vse okoliščine primera.

Drugotožena stranka sodišču tudi očita, da je odločalo preko trditvene podlage in da tiste ugotovitve izvedenca, ki presegajo tožbene navedbe tožnika kot stranke same, ne bi smelo upoštevati in nanje opreti svoje odločitve. takšne pritožbene navedbe so pavšalne in niso obrazložene, saj pritožnica ne pove, na katere trditve oziroma izpovedbo misli. Zato pritožbeno sodišče nanje ne bo odgovarjalo.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo vse pravno pomembne okoliščine, tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo določbe materialnega prava, členov 200 in 203 ZOR, ki ga je pravilno in v skladu z določbami 1060. člena Obligacijskega zakonika uporabilo glede na trenutek nastanka škodnega razmerja (delovna nezgoda 1996). Ob pravilni uporabi materialnega prava je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek še za 2.000,00 EUR, oziroma ob upoštevanju 30 % prispevka za 1.400,00 EUR (ZPP člen 358), v preostalem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo (ZPP čl. 353).

Zaradi delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnikov uspeh 56 %, uspeh toženih strank pa 44 %. Zaradi delno znižane odškodnine je sedaj tožnikov uspeh 52 %, uspeh toženih strank pa 48 %.

Pritožbeni uspeh toženih strank je minimalen, zato sami nosita stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165 in 154/3).