Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka tožnika po tem, ko je neupravičeno izostal z dela, ponovno napotila na delo, dokazuje, da bi se delovno razmerje med strankama lahko nadaljevalo do izteka odpovednega roka in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30.3.2005 nezakonita in se razveljavi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati in vrniti na delo, na ustrezno delovno mesto, ji obdobje od prenehanja delovnega razmerja, do vrnitve na delo, vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, ji za isto obstoje obračunati mesečna nadomestila plače, v višini bruto plače, ki bi bila tožeči stranki mesečno obračunana, če bi pri toženi stranki delala oziroma čakala na ustrezno razporeditev, plačati od obračunanih bruto zneskov mesečnih nadomestil plače predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, in obračunati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 2005 v bruto znesku 142.264,00 SIT, plačati od tega zneska predpisane dajatve in tožeči stranki izplačati neto znesek regresa, skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2005, do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 90.720,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2006 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 177.724,80 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje prvostopne sodbe, do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka glede 1., 2., 3. in 4. točke izreka sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je sodišče prve stopnje samo preoblikovalo tožbeni zahtevek tako, da je izračunalo neto zneske za regres za leto 2005 in toženi stranki naložilo obveznost plačati predpisane dajatve, česar tožeča stranka ni zahtevala. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovilo, ko je zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati tožnikovih kršitev delovnih obveznosti. Priča A.Č. je jasno izpovedal, da je tožnika napotil na delo v Dusseldorf in da je bil dan na seznam tistih, ki bodo odpotovali. Ko mu je vodja odprave poročal, da tožnika ni na delo, je o tem poročal kadrovski službi. Sodišče te izpovedi ni ocenjevalo. Stališče sodišča, da se obstoj poziva lahko dokaže edino z nalogom odprave, je napačno, saj se to lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi, kot je z zaslišanjem prič. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugotovilo, da bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja, ker je tožnik dne 9.3.2005 ponovno delal pri toženi stranki. Dejstvo, da je tožena stranka tožnika kljub izostanku iz dela v Nemčiji še naprej pozivala na delo in ga dne 8.3.2005 odredila za delo v Novem mestu, samo po sebi ne pomeni, da bi bilo mogoče delovno razmerje nadaljevati. Do 25.3.2005, to je do zagovora tožnika, tožena stranka ni vedela, ali je njegova odsotnost upravičena, oziroma obstaja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da je tožena stranka prekoračila 15-dnevi rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR, saj se ta šteje od kar se delodajalca seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, v konkretnem primeru je bilo to 16.2.2005, ko se je seznanila z dejstvom, da je tožnik izostal z dela, ker se ni javil na zboru za odhod na gradbišče v Nemčiji. Sodišče napačno ugotavlja, da je rok za odpoved iztekel že 3.3.2005. Zagovor je bil opravljen 25.3.2005 in šele takrat je tožena stranka seznanila z dejstvom, da tožnik za svoj izostanek nima nobenega opravičila. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP se kaže v tem, da gre za precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar je navedeno v sodbi in zapisnikih o izpovedbah v postopku. Sodišče ugotavlja, da je tožnik upravičeno prosil nadrejenega Č., da naj mu omogoči lažje delo, česar sam tožnik ni nikoli zatrjeval, saj je v pisnem zagovoru navedel, da je ves čas delal po navodilih delodajalca in nikoli ni omenjal prošenj za lažje delo. Tudi na glavni obravnavi je izpovedal, da je ves čas čakal, da bo napoten na delovišče v Nemčijo in se mu je zdelo logično, da bo tudi on napoten v Dusseldorf skupaj s sodelavcema S. in K.. Šele 7.3.2005 je po odvetniku zahteval premestitev na drugo delovno mesto. Prijava kršitev pravic iz delovnega razmerja z dne 7.3.2005, da mu tožena stranka noče priznati pravic delovnega invalida III. kategorije in ga razporediti na ustrezno delovno mesto, je tako samo naknadni poskus opravičevanja samovoljnega izostanka z dela. Odločba o invalidnosti je irelevantna, saj je dobil status invalida III. kategorije z dokončno odločbo šele 15.7.2005, torej po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je toženi stranki tudi neutemeljeno naložilo plačilo predpravdnih stroškov v višini 90.720,00 SIT, ki mu naj bi nastali s pooblaščencem pred pričetkom pravde. Zahtevek je neutemeljen tudi po višini, saj je sodišče priznalo plačilo za ustni in pisni zagovor, pri čemer je ugotovilo, da je bil ustni zagovor nepotreben, ker se je skliceval zgolj na vsebino pisnega zagovora. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke skupaj s pritožbenimi stroški, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe navedbe pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2005 v bruto znesku 142.264,00 SIT, od tega zneska plačati predpisane dajatve in tožeči stranki izplačati neto znesek regresa. Tožnik je zahteval plačilo regresa za letni dopust za leto 2005, ne da bi navedel določen znesek, vendar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo o tem zahtevku tako, da je navedlo bruto znesek, saj le-ta izhaja iz materialnopravnih predpisov, in sicer 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 38/2003) in tako ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ko je le-to zavezalo toženo stranko za plačilo dajatev od bruto zneska. Po določbah Zakona o dohodnini (ZDoh-1 – Ur. l. RS, št. 54/2004) spada regres za letni dopust v dohodek iz delovnega razmerja po določbi 24. člena, zato je delodajalec ob izplačilu le-tega dolžan plačati dohodnino in glede na višino regresa lahko tudi prispevke za socialno varnost, kot določa Zakon o prispevkih za socialno varnost v 3. členu. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o plačilu regresa za letni dopust za leto 2005 pravilno uporabilo materialno pravo in da ni prekoračilo tožbenega zahtevka, zato je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno povzelo izpoved priče A.Č. glede napotitve tožnika na delo v Dusseldorf. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnika napotila na delo v Dusseldorf. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tega ni mogoče dokazovati le s pričami, temveč da mora delodajalec delavcu v zvezi z napotitvijo na delo v tujino izdati pisno odredbo. Tožena stranka pa sodišču ni predložila prav nobene listine, iz katere bi izhajalo, da bi bil tožnik napotena delo v tujino, čeprav bi v zvezi s tem morala tožniku izdati potni nalog in tudi pridobiti dovoljenja, da bi tožnik lahko delal v Nemčiji, očitno, kot detaširani delavec, kot izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel sklenjeno s toženo stranko. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da bo tožena stranka tožnika napotila na delo v tujino, kar pomeni, da bo v zvezi s tem izdala pisno odločbo, česar pa v konkretnem primeru ni storila. Iz izpovedi priče A.Č. ne izhaja, da bi bil tožnik napoten na delo v Dusseldorf, temveč, da se je z njim dogovarja o možnosti dela v Dusseldorfu, ki pa naj bi bilo po oceni priče za tožnika pretežko. Zaslišana priča je vedela povedati, da je tožnik želel lažje delo zaradi operacije hrbtenice, s katero je imel težave. Tako je zmotna pritožbena navedba, da iz izpovedi priče A.Č. izhaja, da je bil tožnik napoten na delo v Dusseldorf. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni neupravičeno izostal z dela od 14.2.2005 do 8.3.2005 in s tem storil kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 111. člena ZDR, kot mu je očitala tožena stranka, saj ni bil napoten na delo v tem obdobju.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prekoračila rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga dne 30.3.2005 za izostanke od dne 14.2.2005 do 8.3.2005, kar je vsekakor po poteku navedenega 15-dnevnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da je šele s podanim zagovorom tožnika izvedela, da je le-ta neupravičeno izostal z dela, saj je tožena stranka sama navajala, da se je 16.2.2005 seznanila s tem, da je tožnik izostal z dela, ker se ni javil na zboru delavcev za odhod na gradbišče v Nemčijo. Zaradi navedenega je sodišče pravilno zaključilo, da je tega dne začel teči 15-dnevni rok toženi stranki. Ker je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker ni odšel na delo v Nemčijo, je ta dan relevantni dan za štetje začetka roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je ugotovilo sodišče prve stopnje, da dne 25.3.2005 ni pridobila nobenih novih dokazov.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je tožena stranka tožnika dne 8.3.2005 napotila na delo v Novo mesto, dokazuje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker je tožena stranka s tožnikom še lahko nadaljevala delovno razmerje potem, ko je po njenem mnenju storil kršitev delovne obveznosti, ko se ni javil na delo v Dusseldorf. To dokazuje, da je bilo delovno razmerje še možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, zaradi česar bi tožena stranka lahko redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR in niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 111. člena ZDR, saj izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. členu predpostavlja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Ne glede na navedeno, pa je sodišče prve stopnje po vsebini ugotovilo, da tožnik ni kršil delovnih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, zaradi česar bi tudi v primeru, če bi sledilo stališčem tožene stranke, da je bil postopek izpeljan pravočasno in po pravilni pravni podlagi, bilo potrebno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljaviti.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z ugoditvijo zahtevkom o povrnitvi stroškov, ki jih je imel tožnik za zastopanje po odvetniku pred sodnim postopkom. Tožnik je za zastopanje v zvezi z zagovorom v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 83. členu ZDR pooblastil odvetnika in so mu v zvezi s tem nastali stroški, ki jih je uveljavljal v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je te stroške utemeljeno priznalo, ker so bili to potrebni stroški in jih je tudi odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer je pravilno upoštevalo tako sestavo pisnega zagovora, kot tudi pristop na sam ustni zagovor. Pri tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sam ustni zagovor povzemal enako kot pisni zagovor, saj to dejstvo ne izključuje nagrade po odvetniški tarifi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka glede na določbe 5. odstavka 41. člena Zakona o delovni in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004), tožeča stranka pa iz razloga iz razloga, ker odgovor na pritožbo k njeni rešitvi ni pripomogel.