Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče nagrade za posamezna odvetniška opravila iz tar. št. 18 do 20 omejiti na vrednost 2000 točk. Res je v času odločanja veljavna različica OT vsebovala takšno načelno omejitev, vendar pa 7. člen OT določa, da se za zastopanje več strank skupna vrednost storitve zviša za 10 odstotkov za vsako nadaljnjo stranko, vendar največ za 100 odstotkov, v primerih, ko odvetnik zastopa več kot trideset strank, pa največ za 200 odstotkov. Pravilo 7. člena OT je splošno pravilo, ki velja za vse vrste nagrad, kar izhaja že iz samega besedila (»... se skupna vrednost storitve zviša ...«), iz sistematike predpisa in je tudi logična, saj pravilo izhaja iz predpostavke, da je zastopanje več strank zahtevnejše, ne glede na vrednost spornega predmeta.

V konkretnem primeru odvetnik zastopa 31 tožnikov, izhodiščna vrednost nagrade po tar. št. 18 pa je znašala 1800 točk, zato je povišanje za 200 odstotkov ustrezno.

Nekatere od tožniških vlog niso bile potrebne za pravdo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek tožečim strankam prisojenih stroškov zniža na znesek 26.788,92 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. O glavni stvari je bilo pravnomočno odločeno s sodbo z dne 29. 3. 2021, ki je bila deloma spremenjena in delno potrjena s sodbo naslovnega sodišča I Cp 1846/2021 z dne 26. 11. 2021. V sodbi je med drugim določeno, da sta toženki dolžni tožnikom nerazdelno povrniti pravdne stroške.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje te stroške odmerilo na 32.836,70 EUR s pripadki.

3. Zoper sklep se pritožuje prva toženka in med drugim navaja, da je nagrada za posamezne storitve po tar. št. 18 do 20 Odvetniške tarife1 omejena na 2000 točk. V številnih vlogah so tožniki le ponavljali svoje trditve, zato so bile te vloge nepotrebne, z vlogo z dne 12. 4. 2019 pa so le odgovarjali na vlogo druge toženke, zato prvi toženec teh stroškov ni dolžan nositi.

4. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče nagrade za posamezna odvetniška opravila iz tar. št. 18 do 20 omejiti na vrednost 2000 točk. Res je v času odločanja veljavna različica OT vsebovala takšno načelno omejitev, vendar pa 7. člen OT določa, da se za zastopanje več strank skupna vrednost storitve zviša za 10 odstotkov za vsako nadaljnjo stranko, vendar največ za 100 odstotkov, v primerih, ko odvetnik zastopa več kot trideset strank, pa največ za 200 odstotkov. Pravilo 7. člena OT je splošno pravilo, ki velja za vse vrste nagrad, kar izhaja že iz samega besedila (»... se skupna vrednost storitve zviša ...«), iz sistematike predpisa in je tudi logična, saj pravilo izhaja iz predpostavke, da je zastopanje več strank zahtevnejše, ne glede na vrednost spornega predmeta.

7. Sodišče prve stopnje je to pravilo ustrezno uporabilo. V konkretnem primeru odvetnik zastopa 31 tožnikov, izhodiščna vrednost nagrade po tar. št. 18 pa je znašala 1800 točk, zato je povišanje za 200 odstotkov ustrezno.

8. Pač pa je pritožba utemeljena v delu, ko opozarja, da nekatere od tožniških vlog niso bile potrebne za pravdo. Na prvem naroku 4. 2. 2020 je bil tožnikom odobren rok 15 dni za vložitev še ene vloge, s katero so odgovorili na vlogo tožencev. Torej je bila vloga z dne 18. 2. 2020 potrebna za pravdo. Ne pa tudi vloge z dni 11. 3. 2020, 11. 6. 2020 in 3. 12. 2020, saj so bile vložene po prvem naroku (primerjaj 286. člen Zakona o pravdnem postopku2). Tudi v odgovoru na pritožbo tožniki obrazloženo ne pojasnijo, kaj naj bi bilo v teh vlogah takega, česar niso mogli navesti že pred prvim narokom. V pravdnem postopku se priznajo stranki samo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Če nasprotna stranka vlaga nerelevantne, ponavljajoče se ali prepozne vloge, vsakokratno repliciranje na take vloge za pravdo ni potrebno.

9. Ni pa utemeljena pritožbena navedba glede vloge z dne 12. 4. 2019. Šlo je za vlogo pred prvim narokom in četudi so tožniki odgovarjali le na vlogo drugega toženca, sta toženca nujna sospornika, kar pomeni, da vloge enega sospornika učinkujejo tudi v korist (ali škodo) drugega.

10. Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo stroške za tri vloge (3 x 2700 točk, skupno 8100 točk ali 4.860 EUR), ki upoštevaje materialne stroške (97,20 EUR) in DDV (1.090,58 EUR) znašajo skupaj 6.047,78 EUR. V tem delu je pritožbi ugodilo (3. točka 365. člena ZPP) in za ta znesek znižalo skupne prisojene stroške.

11. Ker v preostalem delu niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje pritožbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Glede na le delni uspeh pritožbe je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 154. člena in 165. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1 Uradni list RS, št. 76/2015 in nadaljnji, v nadaljevanju OT. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.