Jedro

Presoja odgovornosti imetnikov motornih vozil, udeleženih v prometni nezgodi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odgovorna za tožnikovo škodo, ki mu je nastala zaradi prometne nezgode 29.5.1993, v obsegu 80% (za preostalih 20% pa da je odgovoren tožnik sam). Tako sodbo je sodišče druge stopnje po zavrnitvi toženčeve pritožbe potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je stranski intervenient uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita ali spremenita tako, da se ugotovi odgovornost obeh strank v enaki višini. Pri odločanju bi bilo potrebno uporabiti določilo drugega odstavka 178. člena ZOR. Pribavljeno izvedeniško mnenje je v nekaterih ugotovitvah zmotno, predvsem glede intervenientove hitrosti med vožnjo. Tožnik pa bi lahko nezgodo tudi preprečil, če bi vozil trezen in če bi zapeljal na bankino. Tožnikova odgovornost za nezgodo je zato najmanj 50%.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, katerega določila je revizijsko sodišče moralo uporabiti po določilu 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP - Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji je sporna presoja o porazdelitvi odškodninske odgovornosti voznikov vozil, ki sta pri srečavanju trčili na 3,2 m širokem asfaltiranem vozišču, ki pa je imelo ob straneh še makadamska pasova. Sodišči nižjih stopenj sta odločili, da je bil vzrok za nastanek škode tako v ravnanju tožnika, kot v ravnanju toženkinega zavarovanca ter sta glede na ugotovljene okolnosti nezgode presodili, da je toženkin zavarovanec odgovoren za 80% škode. Pri odločitvi sta upoštevali, da sta bila oba voznika ob nezgodi pod vplivom alkohola (tožnik je imel v krvi 2,93 g/kg alkohola, toženkin zavarovanec pa 1,91 g/kg), da je bil asfaltirani del vozišča širok le 3,20 m, da je tožnik v rahlem desnem ovinku vozil z desnimi kolesi po asfaltni površini 20 cm od desnega roba ceste in s trčno hitrostjo okoli 11,4 km/h, toženkin zavarovanec pa tako, da je v zanj levem ovinku vozil z desnimi kolesi po asfaltnem delu vozišča 1 m od desnega roba tega vozišča in s trčno hitrostjo 52,2 km/h ter, da sta se vozili ob trčenju na čelnem delu prekrivali 1,10 m. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev (ki jih revident v revizijskem postopku ne more pobijati - tretji odstavek 385. člena ZPP), sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilno porazdelili odgovornost voznikov za obravnavano škodo v razmerju 20:80 na škodo toženkinega zavarovanca. Sprejeta odločitev ima glede na ugotovljeno dejansko stanje podlago v določilu drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po tem določilu odgovarja pri obojestranski krivdi vsak imetnik motornega vozila za vso škodo, ki sta jo pretrpela in to v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Voznikoma se tako naložijo vse tiste posledice, ki jih je zakon hotel preprečiti, pa jih je posamezni voznik sprožil s svojim nedopustnim ravnanjem. Koliko škode je kateri od voznikov povzročil, sta sodišči nižjih stopenj ugotovili na podlagi vožnje vsakega izmed njiju. Ugotovitve oziroma okoliščine nezgode pa potrjujejo sklep, da je odgovornost toženkinega zavarovanca večja od tožnikove, saj je vozil na ozki cesti in v ovinku tako, da je s svojim vozilom zavzemal več kot polovico nasprotnega vozišča (1 m od tožnikove polovice vozišča, širokega skupaj 1,60 m), pri tem pa je vozil tudi z bistveno večjo hitrostjo kot pa tožnik. Navedene in ostale ugotovitve nižjih sodišč potrjujejo sprejeto odločitev o razmerju odgovornosti obeh voznikov za sporno škodo ter je drugačno revidentovo stališče, da je krivda obeh voznikov enaka, neutemeljeno. Glede na take ugotovitve ni podana v reviziji uveljavljana zmotna uporaba materialnega prava. Uradoma upoštevnih kršitev pa revizijsko sodišče ob obravnavanju revidentove revizije ni ugotovilo. Zato je v celoti neutemeljeno revizijo moralo zavrniti (393. člen ZPP).