Jedro

Ni mogoče šteti, da je tožnica dejansko živela v R Sloveniji, ko ni sporno, da je od julija 1991 do junija 1992 živela v Novem Sadu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo S.Č. za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je S.Č. sicer imela dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar tu ni neprekinjeno živela. V času od julija 1991 do junija 1992 je bila v Novem Sadu.

Zoper navedeno odločbo je tožnica po svoji pooblaščenki 21.6.1993 vložila tožbo, v kateri navaja, da živi v Sloveniji že od leta 1978 in da je v navedenem času res bila pri starših v Novem Sadu, vendar zato, ker ima nepokretnega sina za katerega ni mogla sama skrbeti, mož pa je bil v tem času na strokovnem izpopolnjevanju v Nemčiji. Poleg tega pa je bila še noseča. Navaja še, da sta mož in sin dobila državljanstvo Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je 16.8.1993 vložila odgovor na tožbo, v katerem ponavlja svoje ugotovitve iz upravnega postopka in navaja, da po njenem mnenju tožnica ne izpolnjuje enega od pogojev iz 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, saj je približno eno leto živela izven Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDRS), na kateri temelji izpodbijana odločba, državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica imela na dan 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Prijavila ga je že 18.7.1984, kot izhaja iz vloge za pridobitev državljanstva. Vendar pa tožnica pozneje dejansko ni živela v Republiki Sloveniji. Tožnica in njen mož zaslišana kot priči v upravnem postopku sta oba izpovedala, da je bila tožnica v času od julija 1991 do junija 1992 v Novem Sadu. Enako tožnica tudi navaja v tožbi. Tožnica torej po 23.12.1990 ni ves čas dejansko živela v Republiki Sloveniji, pač pa je to dejansko življenje prekinila, ko je bila cca eno leto v Novem Sadu. Tožnica tako ne izpolnjuje enega od pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Za pridobitev državljanstva po tej določbi se zahteva stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji, druge okoliščine za pridobitev državljanstva niso odločujoče, zato sodišče ostalih tožbenih navedb tožnice ni moglo upoštevati.

Iz obrazloženega izhaja, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.