Jedro

Tožena stranka je od tožnika utemeljeno terjala vračilo zneskov nadomestila za brezposelnost, ki mu jih je izplačevala v obdobju, ko je bil tožnik v delovnem razmerju v Republiki Hrvaški.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka) sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti znesek 3.601,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2008 do plačila, v 8 dneh. Višji tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi je zavrnilo. V 2. točki izreka je toženo stranko obvezalo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.186,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8 dnevnega roka za izpolnitev, do plačila, in sicer je dolžna stroške v višini 683,39 EUR nakazati tožeči stranki, stroške v višini 502,90 EUR pa je dolžna nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper ugoditveni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) in predlaga, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrne in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Sodišče je odločilo po ugotovitvi, da naj bi tožnik dal neresnične podatke ob uveljavljanju pravice do nadomestila, ker je navedel, da ni zaposlen, čeprav je bil v spornem obdobju zaposlen v Republiki Hrvaški. Tožena stranka je tožbeni zahtevek utemeljila z določbo prvega odstavka 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami), po kateri ima Zavod RS za zaposlovanje pravico zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti v primerih, ko je bila pravica pridobljena na podlagi neresničnih podatkov, če upravičenec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravice, oz. če so bila sredstva nenamensko porabljena. Tožnik je izpovedal, da v spornem obdobju od 12. 4. 2003 do 14. 3. 2008 ni prejemal drugih dohodkov. Zaposlitev na Hrvaškem je bila le formalna in se ni zavedal, da bi moral ta podatek sporočiti toženi stranki ali ga navesti že ob prijavi v evidenco brezposelnih. Tožniku je bila priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 12. mesecev in se mu je nadomestilo pričelo izplačevati 12. 4. 2003. V času prejemanja denarnega nadomestila je zbolel in vložil zahtevek za mirovanje pravic po 17.b členu ZZZPB. Zaradi bolezni je bil nezmožen za delo več kot 30 dni in je zato prejemal nadomestilo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz sredstev tožene stranke je dobil izplačano denarno nadomestilo za čas brezposelnosti le za mesece, ko je bil za delo zmožen, kot je razvidno iz finančne kartice, ki jo je predložila tožena stranka. Toženi stranki so bili zneski, ki jih je tožnik prejel kot nadomestilo za čas nezmožnosti za delo, refundirani od izplačevalca nadomestila, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in je zahtevek v tem delu neutemeljen. Predlaga, da sodišče sodbo spremeni in zahtevek tožene stranke v celoti zavrne. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Zoper zavrnilni del zahtevka v prvem odstavku izreka ter v celoti zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da po tretjem odstavku 54. člena ZZZPB škoda, ki jo ima tožena stranka pravico zahtevati v primeru, ko je bila pravica pridobljena na podlagi neresničnih podatkov ali so bili zneski izplačani, ker upravičenec ni sporočil sprememb, obsega stroške in zneske denarnih prejemkov, ki jih je zavod izplačal brezposelni osebi. Med te prejemke spadajo tudi zneski, ki so bili izplačani tožniku v času njegove bolezni na podlagi določbe četrtega (pravilno tretjega) odstavka 17.b člena ZZZPB in ne le zneski denarnih nadomestil, ki so bili tožniku izplačani na podlagi 18. člena ZZZPB. Nepomembno je, iz katerih javnih sredstev je tožnik prejemal nadomestilo. V primeru iz prvega odstavka 54. člena ZZZPB, po katerem je imel zavod pravico zahtevati vrnitev sredstev, ko je bila pravica pridobljena na podlagi neresničnih podatkov, so se uporabljali predpisi o obligacijskih razmerjih, ki urejajo dolžnost vračila v primeru neupravičene pridobitve. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb 54. člena ZZZPB in 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007). Če se upoštevajo pravila o nadomestitvi škode, pa sodišče ni pravilno uporabilo določbe 169. člena OZ oz. načela o popolni odškodnini. Posledica zmotne uporabe materialnega prava je nepravilna odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Tožena stranka je upravičena do povračila vseh stroškov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožniku naloži povračilo celotnega zneska 14.931,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2008 dalje do plačila ter plačilo stroškov.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka navaja, da je po vložitvi pritožbe 21. 11. 2011 prejela tožbo, s katero Zavod za zdravstveno zavarovanje od nje terja plačilo 13.990,75 EUR, kar predstavlja bruto zneske nadomestil, ki jih je tožena stranka iz sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje izplačala tožniku v času njegove bolezni. Neutemeljene so navedbe tožnika, da ni bil opozorjen, da mora toženo stranko seznaniti s podatki o zaposlitvi. Ob prijavi v evidenco brezposelnih oseb je pisno izjavil, da ni v delovnem razmerju, kljub temu, da je bil zaposlen v Republiki Hrvaški. Neprejemanje dohodkov iz zaposlitve ni pomembno, odločilno je, da tožnik ob prijavi v evidenco brezposelnih oseb ni posredoval pravilnih podatkov. Da ni šlo le za navidezno zaposlitev dokazuje dejstvo, da je na podlagi zaposlitve v Republiki Hrvaški prejemal nadomestilo za čas zadržanosti od dela ter tudi uveljavil pravico do invalidske pokojnine. Odgovoru prilaga tožbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 10. 11. 2011. Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku o tožbenem zahtevku za vrnitev sredstev zakonito odločilo po popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter s pravilno uporabo materialnega prava. V postopku tudi ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

O pritožbi tožnika: Iz listinskih podatkov v upravnem spisu izhaja, da je Okrožno sodišče v Novem mestu s sklepom opr. št. St 45/2002 z dne 5. 3. 2003 začelo stečajni postopek nad dolžnikom M.J., s.p., M. .... Iz potrdila o prijavi – odjavi podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo, zavarovanju za primer brezposelnosti, tudi priloženega v upravnem spisu, izhaja, da je tožniku lastnost zavarovanca na podlagi samostojne dejavnosti prenehala 11. 4. 2003, nato pa se je 19. 5. 2003 prijavil pri toženi stranki v evidenco brezposelnih oseb in 27. 6. 2003 vložil zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. S podpisom obrazca zahtevka je potrdil resničnost podatkov, med katerimi je navedba, da mu je delovno razmerje oz. zavarovanje prenehalo zaradi stečaja dne 11. 4. 2003. Seznanjen je bil z obveznostjo, da sproti sporoči vse spremembe, ki vplivajo na pridobitev ali izgubo pravice, najkasneje v roku 15 dni od nastanka spremembe ter da enkrat mesečno za pretekli mesec sporoči višino vseh izplačanih dodatnih dohodkov. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 29. 7. 2003 tožniku za čas 12 mesecev od 12. 4. 2003 do 11. 4. 2004 priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, pravica do nadomestila mu je nato kasneje večkrat mirovala, po sporočilu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 22. 4. 2011 (list št. 102 v spisu) v času od 1. 9. 2005 do 29. 2. 2008, in je bilo v breme sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje izplačano skupaj 12.105,52 EUR bruto nadomestila. Šele po obvestilu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 11. 3. 2008 je tožena stranka ugotovila, da je imel tožnik od 1. 1. 2003 dalje v Republiki Hrvaški sklenjeno delovno razmerje. Po podatkih tožene stranke, ki jim tožnik ni ugovarjal, je tožena stranka v obdobju od aprila 2003 do oktobra 2007 tožniku kot nadomestilo plače med brezposelnostjo izplačala 4.949,52 EUR bruto oz. 3.601,02 EUR neto. Tožnik je bil v obdobju od 1. 1. 2003 do 24. 6. 2009, ko se je upokojil, uživalec pravice do nadomestila, čeprav je bil v tem obdobju, tudi po njegovi izpovedi, zaposlen pri delodajalcu B.M. d.o.o. v O. na Hrvaškem.

Pravica iz zavarovanja za primer brezposelnosti je po prvem odstavku 17. člena ZZZPB denarno nadomestilo, ki se ob izpolnjevanju ostalih pogojev izplačuje brezposelnim osebam. Po prvem odstavku 16. člena ZZZPB se za brezposelno osebo šteje oseba, ki ni v delovnem razmerju. Zavarovanec, ki je v delovnem razmerju, ne glede na višino prejemkov iz delovnega razmerja, ni upravičenec do denarnega nadomestila. Tožena stranka zato od tožnika na podlagi prvega odstavka 54. člena ZZZPB utemeljeno terja vračilo zneskov nadomestila, kot mu jih je izplačala in h kateremu ga je pozvala z zahtevo z dne 8. 5. 2008, priloženo v upravnem spisu kot list št. 75. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno uporabilo določbo petega odstavka 54. člena ZZZPB ter 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi. Tožnik je bil z izplačilom nadomestila brez pravnega temelja obogaten na škodo tožene stranke in je zato prejeto dolžan vrniti z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve zahtevka, kot določata prvi odstavek 190. ter 193. člen OZ.

O pritožbi tožene stranke: Neutemeljena je pritožba tožene stranke zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo presežka nad 3.601,02 EUR, to je v višini 11.330,73 EUR. Znesek predstavlja sredstva, ki niso bila izplačana iz sredstev tožene stranke, pač pa iz sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot nadomestilo za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni. Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je pravica, ki jo zagotavlja, ob izpolnjenih pogojih, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 100/2005 s spremembami). Po drugem odstavku 88. člena ZZVZZ ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne zavarovana oseba, ki je sama dolžna dajati podatke o zdravstvenem zavarovanju, če je škoda nastala zato, ker zavarovana oseba ni dala podatkov ali ker je dala neresnične podatke. Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene zavodu, se po 90. členu ZZVZZ uporabljajo določila zakona o obligacijskih razmerjih, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Zavarovana oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določili zakona o obligacijskih razmerjih (prvi odstavek 193. člena ZZVZZ). Tudi v tem primeru je pravna podlaga za vračilo neupravičeno prejetih sredstev določba 190. člena OZ. Upravičenost tožene stranke, da zahteva povrnitev celotnega zneska, je potrebno presojati skladno z določbo tretjega odstavka 17.b člena ZZZPB. Po navedeni določbi Zavod RS za zaposlovanje zagotavlja pravice brezposelnim osebam, ki so ob nastanku ali med brezposelnostjo bile ali postale nezmožne za delo iz zdravstvenih razlogov, enako obdobje, kot izplačujejo delodajalci nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni ali poškodbe po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Po 3. odstavku Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006, 46/2007 in 103/2007) delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 delovnih dni v koledarskem letu. V času daljše odsotnosti z dela so obveznosti delodajalca po ZDR in obveznosti Zavoda RS za zaposlovanje urejene različno. ZDR za delodajalca izrecno določa, da v času daljše odsotnosti izplača nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja, v ZZZPB pa je določeno, da se po izteku omenjenega časa nadomestilo v višini zadnjega izplačanega denarnega prejemka po ZZZPB zagotavlja iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Izplačevalec nadomestila in zavezanec za izpolnitev obveznosti je Zavod za zdravstveno zavarovanje, zato je po prepričanju sodišča druge stopnje tudi aktivno legitimiran, da zahteva vrnitev neupravičeno prejetega nadomestila za čas, ko tožnik za delo ni bil zmožen. Tožena stranka niti ni dokazala, da je bil tožnik za znesek nadomestila, ki ga je refundirala, obogaten na njeno škodo, ker je, kot navaja in kot izhaja iz vloge Zavoda za zdravstveno zavarovanje (list št. 102 sodnega spisa) sredstva, ki jih je za čas začasne zadržanosti od dela izplačala tožniku, nadomestila s sredstvi Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Refundacija oz. nadomestilo sredstev pomeni, da tožena stranka za navedeni znesek ni bila prikrajšana in zato od tožnika tudi ni upravičena zahtevati povrnitve zneskov, ki dejansko pomenijo sredstva Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Aktivno legitimirana je lahko le stranka, ki je neupravičeno izplačala svoja sredstva oz. ji je zavarovanec povzročil škodo v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva. Tega pa tožena stranka ni zatrjevala in tudi ni predlagala ustreznih dokazov.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo tožnikov uspeh v sporu in ob upoštevanju odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003) toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka oz. stroške za storitve, ki so pomenile brezplačno pravno pomoč, nakaže na račun sodišča.