Jedro

Predpostavka obogatitvenega zahtevka je tako poleg obogatitve na strani tožene stranke tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje pa mora biti vselej konkretno in realno. Kot je zaključilo že pritožbeno sodišče, revidentka v postopku ni zatrjevala, da je želela predmetno opremo na primer sama uporabljati, jo oddati v najem, jo prodati ali kaj podobnega, pri čemer tudi nikoli na zatrjevala, da bi toženko pozvala k vračilu sporne opreme.

Upoštevaje navedene okoliščine, je pravilna materialnopravna presoja, da podlaga za plačilo uporabnine ni podana, saj tožnica ni izkazala prikrajšanja. Ob takšnem ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju stvari je tožničin tožbeni zahtevek nesklepčen, nadaljnji dokazni postopek pa tako tudi ni bil potreben.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku zoper prvo toženko se v delu, ki se nanaša na plačilo zneskov 3.753,55 EUR, 1.034,89 EUR, 5.000,00 EUR in 1.973,79 EUR, zavrže. II. V ostalem (glede zneska 55.000,00 EUR) se revizija zavrne.

III. Revidentka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prva toženka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.973,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku, to je za znesek 64.788,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je primarni tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo. Prav tako je sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, ki se glasi na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se tožeča stranka v zemljiški knjigi vpisala kot solastnica nepremičnine parc. št. 383/9, k. o. ... do 1/2 (ene polovice) celote in zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek zoper prvo toženko, da je slednja dolžna tožeči stranki plačati znesek 14.589,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke v stroškovnem delu delno ugodilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se je zanesla na dokazni sklep, da bo sodišče dopustilo njene predlagane dokaze, nato pa je na naslednjem naroku za glavno obravnavo sprejelo dokazni sklep, da se dokazni predlogi zavrnejo. Revidentka tako ni opravila procesnih dejanj, ki bi jih opravila sicer, če bi vedela, da sodišče dokazov ne bo izvedlo (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Višje sodišče je navedlo, da takšno postopanje sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, pri čemer pa je zanemarilo dejstvo, da opisana kršitev predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zavrnitve dokazov sodišče tudi ni ustrezno obrazložilo, s čimer je kršilo 22. in 25. člen Ustave RS. Glede kršitve materialnega prava navaja, da je sodišče preveč formalistično in napačno zaključilo, da tožnica v postopku ni zatrjevala koristi, ki jo je imela prva toženka od uporabe opreme, ter da ni zatrjevala svojega prikrajšanja. Tudi če bi imela premičnine le v svoji posesti, bi bilo s tem njeno premoženje večje.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija glede odločitev o zneskih 3.753,55 EUR, 1.034,89 EUR, 5.000,00 EUR in 1.973,79 EUR ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Revidentka vlaga revizijo zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku zoper prvo toženko zaradi plačila zneska 66.762,23 EUR.(1) Ker tožbeni zahtevek tvori vsota terjatev, ki niso medsebojno povezane oziroma ker utemeljenost zahtevkov, ki se nanašajo nanje, ni odvisna od skupnih pravnih vprašanj (uporabnina - 55.000,00 EUR, vrednost opreme - 3.753,55 EUR, odškodnina za televizorje - 1.034,89 EUR, odškodnina za nepremoženjsko škodo - 5.000,00 EUR), uporaba petega odstavka 367. člena ZPP in s tem seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov ne pride v poštev. Tako se izkaže, da je dopustna vsebinska obravnava le zoper odločitev o zahtevku glede uporabnine, ki presega revizijski prag 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ostali trije zahtevki temu pogoju ne zadostijo. Zahtevek 1.973,79 EUR (povrnitev materialne škode) pa je bil tožnici že priznan, tako da revidentka nima pravnega interesa za izpodbijanje te odločitve. Revizija v navedenih delih ni dovoljena, zato jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

Razlogi za zavrnitev revizije

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: 1) da tožnica ni z ničemer izkazala, da bi prva toženka njeno opremo sploh uporabljala, 2) da se je oprema nahajala v lokalu prve toženke ter 3), da tožnica ni izkazala, v čem je bilo njeno prikrajšanje. Tožnica torej z ničemer ni izkazala, da je bila oprema v lokalu in da je ni mogla uporabljati iz razlogov na strani prve toženke oziroma nikoli niti ni navedla, da bi prvo toženko kakorkoli pozvala k vračilu opreme, pa je ta ne bi hotela izročiti, niti v čem se sploh kaže njeno prikrajšanje. Ker je za zahtevek za plačilo uporabnine treba izkazati korist na strani tistega, ki stvar uporablja in prikrajšanje na strani tistega, ki stvari ne uporablja, po prepričanju prvostopenjskega sodišča tožnica ni upravičena do uporabnine iz tega naslova.

8. Sodišče druge stopnje je načeloma pritrdilo tožničinim pritožbenim navedbam v smeri, da bi se korist prve toženke lahko kazala v najemnini, ki jo je ta dobivala iz naslova oddajanja okrepčevalnice v najem, ter da bi obstoj opreme in prejemanje najemnine lahko potrdile tudi predlagane priče, vendar pa je sodišče pravilno poudarilo, da tožnica svoje pomanjkljive trditvene podlage v zvezi s prikrajšanjem ne more nadomestiti z izvedbo predlaganih dokazov. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2014 pojasnila, o čem naj bi predlagane priče izpovedale, pri tem pa ni navedla, da bi znale izpovedati tudi kaj v zvezi z njenim prikrajšanjem.

9. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče(2), da je določbo 198. člena OZ treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ, ki v prvem odstavku določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Predpostavka obogatitvenega zahtevka je tako poleg obogatitve na strani tožene stranke tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje pa mora biti vselej konkretno in realno. Kot je zaključilo že pritožbeno sodišče, revidentka v postopku ni zatrjevala, da je želela predmetno opremo na primer sama uporabljati, jo oddati v najem, jo prodati ali kaj podobnega, pri čemer tudi nikoli ni zatrjevala, da bi toženko pozvala k vračilu sporne opreme.

10. Upoštevaje navedene okoliščine, je pravilna materialnopravna presoja, da podlaga za plačilo uporabnine ni podana, saj tožnica ni izkazala prikrajšanja. Ob takšnem ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju stvari je tožničin tožbeni zahtevek nesklepčen, nadaljnji dokazni postopek pa tako tudi ni bil potreben.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) t er odločilo še, da revidentka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Po vsebini pa izpodbija sodbo sodišča druge stopnje glede odločitve o uporabnini (55.000,00 EUR).

(2) Gl. npr. odločbe VS RS II Ips 206/2014, II Ips 215/2012, II Ips 508/206.