Jedro

Ker je bilo v leasing pogodbi dogovorjeno, da se obroki revalorizirajo mesečno glede na stopnjo temeljne obrestne mere, ne moremo govoriti o anuitetah. Te so namreč vnaprej določene po enakih zneskih, ki dospevajo v plačilo občasno in s katerimi se odplačujeta glavnica in obresti. Če zneski niso enaki, nimajo temeljne značilnosti anuitete in zato za takšna obročna odplačila ne velja tri letni zastaralni rok.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. I 2006/0979 z dne 22.8.2006 ostane v celoti v veljavi v 1. točki izreka glede glavnice v višini 10.226,53 EUR s pripadajočimi obrestmi in v 4. točki izreka glede stroškov izvršilnega postopka v višini 223,44 EUR.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške prvostopnega postopka v višini 706,43 EUR ter stroške pritožbenega postopka v višini 439,92 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do poteka obveznosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.štev. I 2006/0979 z dne 22.8.2006, glede glavnice v višini 2.605,20 EUR s pripadajočimi obrestmi, kot izhaja iz 1. točke izreka sodbe, ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 56,91 EUR. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 451,59 EUR.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da bi sodišče moralo uporabiti določilo 550. člena ZOR, ki določa, da pravila o prodaji na obroke veljajo za razmerja, ko bo z zadnjim plačanim obrokom zakupnine stvar prešla v zakupnikovo lastnino. Zakon torej kot prodajo na obroke posebej opredeljuje tiste pogodbe, v katerih je že na samem začetku opredeljeno, da bo predmet leasinga ob koncu pogodbenega roka s plačilom zadnjega obroka prešel v lastnino leasingojemalca. Takšna je bila tudi pogodba med strankama. Zato zanjo velja 5-letni zastaralni rok, ker gre za modaliteto prodajne pogodbe. Neutemeljeno je razlogovanje sodišča, da je lahko obrok pri prodaji na obroke le glavnica brez obresti oziroma drugih stroškov ali dobička. V pogodbi sicer ni opredeljeno, kaj preostala obveznost predstavlja. Konkretna pogodba tudi sicer ne uporablja termina najemnina ali anuiteta, temveč obrok. Napačna je obrazložitev sodišča glede neupoštevanja sprememb temeljne obrestne mere. Zneski mesečnih obrokov so prilagojeni glede na spremembo temeljne obrestne mere oziroma valorizirani z inflacijo. Od sklenitve pogodbe do obroka zapadlega 15.5.2002 je TOM znašal 7,55%, medtem ko je ob obroku zapadlem 15.5.2003 znašal že 14,98%, saj gre za daljše obdobje valorizacije. Relativno se je temeljna obrestne mera ves čas nižala, vendar pa ne v absolutnem znesku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke je izpolnitev obveznosti tožene stranke iz leasing pogodbe štev. 352, ki sta jo pravdni stranki sklenili 14.6.2001 ter se zato v tem postopku kot materialno pravo poleg pogodbenih določil uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) na podlagi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Namen pogodbenikov ob sklenitvi pogodbe izhaja iz 2. člena pogodbe, ki določa, da s plačilom zadnjega obroka, ki je hkrati tudi odkup, preide lastništvo nad predmetom leasinga na leasingojemalca v skladu z veljavnimi predpisi. Za pogodbo za to na podlagi 1. odstavka 550. člena ZOR veljajo pravila o prodaji na obroke, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da mesečni znesek odplačila ne bi mogel predstavljati tudi anuitete v smislu 2. odstavka 372. člena ZOR. Anuitete so vnaprej določeni enaki zneski, ki dospevajo v plačilo občasno in s katerimi se odplačujejo glavnica in obresti. Iz 3. člena leasing pogodbe izhaja, da sta pravdni stranki v obrok vračunali vrednost vozila, stroške storitve kot tudi plačilo za najem vozila, kar predstavlja ekonomski interes leasingodajalca, pri čemer pa naj bi osnovni obrok znašal 104.052,82 SIT. V 5. členu pogodbe pa sta nadalje določili prilagajanje obrokov z namenom ohranjanja vrednosti kapitala in se dogovorili za mesečno oblikovanje obrokov glede na spremembo temeljne obrestne mere (TOM), pa tudi morebitno spremembo davčne stopnje. Obroki tako niso bili dogovorjeni v fiksnem znesku, to je v enaki višini, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za anuitete, materialnopravno zmotna. Višina obroka je bila namreč odvisna od aritmetične sredine indeksa rasti cen življenjskih potrebščin v zadnjih 12 mesecih. Višino TOM je v pogodbenem obdobju do junija 2003 objavljala Banka Slovenije, od tedaj dalje pa jo izračunava in objavlja Statistični urad Republike Slovenije in sicer v mesečnih in letnih zneskih. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je napačen tudi zaključek sodišča, da leasingodajalec ni imel osnove za spreminjanje obroka, ker je TOM letno padala. Namen 5. člena leasing pogodbe med strankama izhaja že iz njegovega naslova: prilagajanje obrokov, iz določila pa tudi jasno izhaja, da se obroki mesečno oblikujejo glede na spremembo TOM. Čeprav je stopnja rasti cen življenjskih potrebščin v času sklenitve pogodbe padala, še vedno ni bila negativna, kar bi lahko privedlo do enake ali celo manjše vrednosti dogovorjenega obroka, temveč so cene konstantno naraščale, čeprav manj intenzivno, zato je bilo ravnanje tožeče stranke, ki je obroke mesečno valorizirala, v skladu s pogodbo. Ker tožena stranka samemu obračunu posameznih obrokov ni ugovarjala, temveč je podala zgolj neutemeljeni ugovor o tem, da se obroki ne bi smeli dvigovati, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP. Ugovor zastaranja tožene stranke namreč ni bil utemeljen, saj so vsi obroki vtoževani znotraj pet letnega zastaralnega roka, prav tako pa glede na obrazloženo tudi ni bil utemeljen ugovor glede višine vtoževane obveznosti.

Odločitev o stroških pravdnega postopka temelji na določilu 2. odstavka 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s tožbo v celoti uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti celotne stroške izvršilnega in nadaljnjega pravdnega postopka. Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče izhajalo iz odmere sodišča prve stopnje, ki ji pritožnica ne ugovarja, upoštevalo je le spremenjen uspeh strank v postopku. Tožena stranka je zato tožeči stranki dolžna povrniti znesek 706,43 EUR stroškov prvostopnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Stroške pritožbenega postopka pa je višje sodišče odmerilo glede na priglasitev (list. št. 51 spisa) v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Tožeči stranki je priznalo skupaj 520 odvetniških točk, kar povečano za davek na dodano vrednost in administrativne stroške znaša 292,14 EUR, priznalo pa ji je tudi strošek sodne takse za pritožbo v višini 147,78 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške v odmerjenem znesku v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.