Jedro

Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo premalo plačanih potnih stroškov enako kot zahtevek iz naslova nadur pravilno zavrnilo na podlagi stališča, da je toženka izpolnila svoje obveznosti skladno s pogodbo o izobraževanju, pri čemer udeležba na izobraževanju ne pomeni službene poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo premalo plačanih potnih stroškov v višini 1.263,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2018 do plačila in 43,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2019 do plačila ter zahtevek za obračun 77 nadur v višini 810,01 EUR bruto in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2018 do plačila. Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 459,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da svoje pravdne stroške krije sam.

2. Zoper sodbo tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Kot napačno graja stališče, da je pogodba o izobraževanju civilnopravna pogodba, saj se je izobraževal v interesu toženke. Z udeležbo na izobraževanju je izpolnjeval svojo delovnopravno obveznost iz 170. člena ZDR-1. Pri napotitvi na izobraževanje v drugem kraju mu je toženka dolžna zagotoviti minimum pravic iz delovnega razmerja, s pogodbo o izobraževanju ne sme priznati manj pravic. Pogodba je bila vnaprej pripravljena s strani toženke. Tožnik izobraževanja ni mogel odkloniti, saj bi mu sicer delovno razmerje pri toženki prenehalo. Če toženka kot delodajalec v svojem interesu napoti delavca izven kraja opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, mu je dolžna povrniti kilometrino za občasno uporabo lastnega vozila v službeni namen v višini 18 % cene neosvinčenega bencina skladno z 10. členom Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti. Dejstvo, da tožnik ni prejel niti ni sklenil dogovora o uporabi lastnega vozila v službene namene, ne vpliva na presojo, da je bil napoten na službeno pot. Takšno stališče je bilo že sprejeto v sodni praksi (odločbe VDSS Pdp 299/2007, Pdp 525/2016, Pdp 758/2016, Pdp 759/2016, Pdp 929/2016, Pdp 417/2019). Izpodbijana odločitev predstavlja odstop od dosedanje sodne prakse, pri čemer gre za delavce pri istem delodajalcu. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do listin, iz katerih izhaja, da toženka šteje ure, porabljene za pot na izobraževanje, v delovni čas in jih tožnikovemu sodelavcu A.A. prizna kot nadure. Podana je neenaka obravnava. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo premalo plačanih potnih stroškov enako kot zahtevek iz naslova nadur pravilno zavrnilo na podlagi stališča, da je toženka izpolnila svoje obveznosti skladno s pogodbo o izobraževanju, pri čemer udeležba na izobraževanju ne pomeni službene poti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja dejstva in zavzelo pravilna materialnopravna stališča: - pogodba o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe se presoja po pravilih civilnega prava, - v predmetni pogodbi o izobraževanju sta stranki določili, da bo toženka tožniku izplačala stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti in ZUJF v višini povračila stroškov prevoza na delo in z dela, - v skladu z drugim odstavkom 5. člena aneksa povračilo stroškov prevoza na delo in z dela znaša 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer, kar je toženka tožniku tudi plačala, - v konkretnem primeru ni šlo za službeno pot, saj tožnik ni opravljal dela, ampak se je izobraževal. 8. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je pri njegovi udeležbi na predavanjih šlo za službeno pot. S tem, ko se je udeležil izobraževanja, za katerega je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju, ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil z dela odsoten, toženka mu je plačevala nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Tako stališče se je ustalilo v novejši sodni praksi (odločbe VDSS Pdp 240/2019, Pdp 241/2019, Pdp 242/2019, Pdp 512/2019), zato je sklicevanje tožnika na starejše ali drugačne primere iz sodne prakse neutemeljeno. Skladno s 170. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) ima delavec sicer pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, vendar pa to ne pomeni, da je udeležbo na izobraževanju mogoče šteti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi v drugem kraju od tistega, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (prim. sodba VS RS X Ips 387/2011). Glede na to je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je glede višine povračila stroškov prevoza toženka vezana na minimum pravic po zakonu in kolektivni pogodbi, ki se priznajo za službeno pot. Toženka mu je pravilno povrnila stroške za prevoz na izobraževanje v višini, dogovorjeni s pogodbo o izobraževanju. Prav tako pravilno ni štela ur, ki jih je tožnik porabil za pot, kot ure, ko je opravljal delo (nadure).

9. Nebistveno je, ali je pogodba o izobraževanju čista civilnopravna pogodba ali pogodba delovnega prava, saj je določila pogodbe vselej treba uporabljati tako, kot se glasijo. V predmetni pogodbi o izobraževanju je povračilo stroškov prevoza na izobraževanje in z izobraževanja dopustno določeno v višini povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Na to ne vpliva tožnikovo vztrajanje, da na vsebino pogodbe o izobraževanju ni mogel vplivati niti to, v čigavem interesu je bila pogodba o izobraževanju sklenjena.

10. Tožnik neutemeljeno izpostavlja predloženi listini – dopis Napotitev 9. skupine policistov na izobraževanje za pridobitev višješolske izobrazbe policist – prevozi z dne 28. 11. 2018, iz katerega izhaja, da je toženka priznavala po 2,5 uri za pot, in izpis povzetka mesečnega razporeda dela za A.A. Za odločitev v tem sporu je nebistveno, kako je toženka opredelila udeležbo na izobraževanja in priznala ure drugemu delavcu. Tožnik s sklicevanjem na morebitno nepravilno postopanje toženke svojega zahtevka ne more utemeljiti.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške (154. člen ZPP). Toženka sama krije svoje stroške, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).