Jedro

Ker tatvina stvari v vrednosti do 500,00 EUR, storjena z namenom storilca, da si prilasti tujo premično stvar take vrednosti, v času odločanja o preklicu pogojne obsodbe ni več kaznivo dejanje, storilcu ni mogoče preklicati pogojne obsodbe, ki mu je bila zanj izrečena in mu izreči zaporno kazen.

Izrek

I.Ob reševanju pritožbe obsojene A. A. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in se postopek za preklic pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 31863/2024 z dne 4. 6. 2024, ki je postala pravnomočna 31. 8. 2024, na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku ustavi.

II.Stroški postopka za preklic pogojne obsodbe obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II Kr 31863/2024 z dne 2. 2. 2026 na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila izrečena obsojeni A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 31863/2024 z dne 4. 6. 2024 in je postala pravnomočna 31. 8. 2024 ter obsojenki izreklo v pogojni obsodbo določeno kazen tri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena v zvezi s 507. členom ZKP je obsojenko oprostilo plačila stroškov postopka za preklic pogojne obsodbe iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper sodbo se je obsojenka pritožila smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da ji pritožbeno sodišče rok za poplačilo dolga podaljša.

3.Pregled zadeve je pokazal naslednje:

4.Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) v prvem odstavku 7. člena določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, v drugem odstavku pa določa, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon enkrat ali večkrat spremeni, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. A. A. je bila obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja tatvine iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in ji je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora ter preizkusno dobo enega leta. Predmet obravnavane zadeve je bila tatvina tuje stvari v skupni vrednosti 163,98 EUR, ravnanje obsojenke pa je bilo, ker je bila vrednost ukradenih stvari majhna in si je hotela prilastiti stvari take vrednosti, pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje tatvine iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Tatvina iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 pa v času odločanja o preklicu pogojne obsodbe ni več kaznivo dejanje. V Uradnem listu Republike Slovenije št. 93 z dne 26. 11. 2025 je bil objavljen Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (v nadaljevanju ZNUZJV), ki je začel veljati 27. 11. 2025, v 12. členu tega zakona pa je zakonodajalec določil, da tatvina stvari majhne vrednosti, ne glede na dotedanjo ureditev drugega odstavka 204. člena KZ-1, ni več kaznivo dejanje, temveč prekršek, za katerega se storilec kaznuje z globo. ZNUZJV, ki je kaznivo dejanje tatvine iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 dekriminiral, je bil v času izreka izpodbijane sodbe že v veljavi in se je uporabljal, zato je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP, saj je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Ker tatvina stvari v vrednosti do 500,00 EUR, storjena z namenom storilca, da si prilasti tujo premično stvar take vrednosti, v času odločanja o preklicu pogojne obsodbe ni več kaznivo dejanje, storilcu ni mogoče preklicati pogojne obsodbe, ki mu je bila zanj izrečena in mu izreči zaporno kazen. Pritožbeno sodišče je zato, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo.

5.Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 507. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.