Jedro

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da obvestilo tožene stranke tožniku in s katerim je tožena stranka tožnika obvestila, da mu zaradi neizplačanih plač po kolektivni pogodbi določen znesek, ni priznanje dolga. Zavzelo je stališče, da je potrdilo treba šteti le za del izvedbe lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Priznanje dolga tožene stranke je res imelo pravne učinke na področju lastninjenja, prav tako pa ima pravne učinke tudi na področju celotne ureditve premoženjskih razmerij med tožnikom in toženo stranko. Tožena stranka ne more ugovarjati vsebini svoje izjave z navajanjem svojega namena, zaradi katerega je potrdilo izdala, saj z izdajo potrdila ni izrazila svoje volje. Z izdajo potrdila tožena stranka ni podelila oziroma oblikovala kakšne pravice, temveč je le potrdila obstoj pravice, katere obstoj in obseg se sicer ugotavlja v sodnem postopku.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka G. d.d., V. je dolžna plačati tožeči stranki M. Z. 51.704,60 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.5.1998 dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 8.489,00 SIT odmerjene stroške postopka z zamudnimi obrestmi od 18.3.1999 dalje do plačila, pod izvršbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 633.716,60 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.5.1998 dalje do plačila, ter mu povrniti stroške postopka v znesku 59.811,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 18.3.1999 dalje. Ugotovilo je, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka od leta 1990 do leta 1994 izplačevala nižje plače, in s tem prikrajšala tožnika. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izdala potrdilo o premalo izplačani plači, ki je bilo izdano zaradi uveljavljanja njegovih zahtev v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja. Po presoji sodišča prve stopnje je s tem tožena stranka tudi pripoznala dolg v smislu določil 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 28/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99), po katerih se kot pripoznava dolga šteje tudi, če dolžnik kaj plača na račun ali da plača obresti. Delno plačilo tožene stranke z dne 18.5.1998 je po presoji sodišča prve stopnje pretrgalo zastaranje. Ugovori zastaranja tožene stranke ne morejo biti uspešni, ker je obvestilo tožene stranke tožniku z dne 11.3.1996 izjava, da dolg iz naslova razlike v plači obstaja.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Obvestilo z dne 11.3.1996 ni pripoznava dolga v smislu 387. člena ZOR, zato zastaranje ni bilo pretrgano. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja zamudnih obresti od nezastaranih glavnih terjatev v triletnem zastaralnem roku po 1. odstavku 372. člena ZOR. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika v celoti zavrnilo. Presodilo je, da obvestila tožene stranke z dne 11.3.1996 o ugotovljeni razliki plače za obdobje od 15.10.1990 do 31.12.1994 ni mogoče šteti za pripoznavo dolga, ki bi imela za posledico pretrganje zastaranja. Glavnica, dospela v plačilo pred 28.8.1991, je ob upoštevanju datuma vložitve tožbe (20.8.1996) zastarala, ker je od tega dne do vložitve tožbe preteklo pet let (371. člen ZOR). Obvestilo tožniku o dolgu tožene stranke je bilo izdano le za potrebe lastninskega preoblikovanja tožene stranke na podlagi posebne metodologije (Uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač, Uradni list RS, št. 59/93). Zamudne obresti so občasne terjatve (372. člen ZOR), zato zanje velja triletni zastaralni rok. Zanje ne velja enak zastaralni rok kot za glavno terjatev. Tožnik je med postopkom prejel od tožene stranke del glavnice v višini 144.305,00 SIT in nezastarane terjatve zamudnih obresti od omenjene glavnice v višini 437.707,30 SIT do 20.5.1998. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnikov zahtevek iz naslova plače glavna terjatev, zamudne obresti pa so stranska terjatev, ki deli usodo glavne terjatve tako glede utemeljenosti kot tudi glede zastaranja. Določila 372. člena ZOR urejajo zastaranje le tistih obresti, ki dospevajo letno ali v krajših časovnih presledkih. Kot take pridobijo relativno samostojnost, in se lahko samostojno iztožujejo, ker niso odvisne od plačila glavnice. Zastaranje lahko začne teči šele, ko ima stranka na razpolago vse podatke, da lahko terja. Tudi sicer je treba za vse denarne terjatve v zvezi z delovnimi razmerji uporabiti petletni zastaralni rok. Dopis tožene stranke z dne 18.3.1996 je pripoznava dolga, ki ima po določilih 366. člena ZOR naravo odpovedi zastaranju.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila ter predlagala zavrnitev revizije, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Po določilih 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 28/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99), se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori z dano izjavo ali tudi posredno. Ko zastara glavna terjatev, so zastarane tudi stranske terjatve (369. člen ZOR). Občasne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve kot je terjatev obresti ali pa za take občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica. Če dolžnik poleg glavnice dolguje upniku tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato zamudne obresti in končno glavnica (313. člen ZOR).

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da obvestilo tožene stranke tožniku z dne 11.3.1996, ki je priloženo spisu (A-2) in s katerim je tožena stranka tožnika obvestila, da mu zaradi neizplačanih plač po kolektivni pogodbi za obdobje od 1.9.1990 do 31.12.1992 dolguje 267.049,00 SIT, ni priznanje dolga. Zavzelo je stališče, da je potrdilo treba šteti le za del izvedbe lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Priznanje dolga tožene stranke je res imelo pravne učinke na področju lastninjenja, prav tako pa ima pravne učinke tudi na področju celotne ureditve premoženjskih razmerij med tožnikom in toženo stranko.

Tožena stranka ne more ugovarjati vsebini svoje izjave z navajanjem svojega namena, zaradi katerega je potrdilo izdala, saj z izdajo potrdila ni izrazila svoje volje. Z izdajo potrdila tožena stranka ni podelila oziroma oblikovala kakšne pravice, temveč je le potrdila obstoj pravice, katere obstoj in obseg se sicer ugotavlja v sodnem postopku.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri sojenju ni upoštevalo, da je zamudne obresti treba šteti za občasne terjatve, ki po določilih 372. člena ZOR zastarajo v treh letih, saj so zamudne obresti terjatve, ki dospevajo dnevno, torej v krajših časovnih presledkih. Gre torej za stranske občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih, če ne zastarajo v krajšem zastaralnem roku skupaj z glavno terjatvijo, za katero velja krajši zastaralni rok (369. člen ZOR). Določil 369. člena ZOR ni mogoče razlagati tako, da za zastaranje zamudnih obresti velja daljši zastaralni rok od roka, ki je določen za zastaranje občasnih terjatev, to je zastaralni rok, v katerem zastara glavna terjatev, ker je namen zakonske ureditve zastaranja v spodbujanju upnika, da svojo terjatev čimprej izterja od dolžnika, ne pa da upniku zagotavlja ugodnejši položaj, če odlaša z izterjavo svojega dolga.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožniku pripadajo zamudne obresti od glavnice le za zadnja 3 leta pred vložitvijo tožbe (372. člen ZOR). Zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da po določilih 387. člena ZOR obvestilo oziroma potrdilo tožene stranke iz marca 1996 šteje kot pripoznava dolga, zaradi katere je pričelo zastaranje glavnice za obdobje od 1.9.1990 do 31.12.1992 (267.049,00 SIT) teči znova. Potrdilo, s katerim tožena stranka prizava obstoj terjatve tožnika v višini 267.049,00 SIT za obdobje od 1.9.1990 do 31.12.1992, je bilo tožniku vročeno 18.3.1996. S tem dnem je pričelo zastaranje ponovno teči za del omenjene terjatve, ki je seštevek zneskov, ki jih tožena stranka tožniku ni izplačala v obdobju od 18.3.1991 do 31.12.1992, to je, v obdobju od petih let od pripoznave uveljavljane terjatve do konca obdobja, za katerega tožnik uveljavlja terjatev 267.049,00 SIT (31.12.1992).

Terjatev tožnika za to obdobje torej ni zastarala, zato jo je sodišče priznalo. Terjatev znaša več kot polovico uveljavljane terjatve, zato je revizijsko sodišče tožniku ob upoštevanju že izplačanega zneska 582.012,00 SIT in uveljavljanega zneska 633.716,60 SIT ni prisodilo v celoti, temveč le razliko v višini 51.704,60 SIT.

Revizijsko sodišče je tožniku odmerilo stroške pravdnega postopka ob upoštevanju načela uspeha v pravdi (154. člen ZPP). Ob upoštevanju odvetniške tarife ter plačanih taks znašajo njegovi stroški 103.511,00 SIT. Tožnik je v pravdi uspel z 8,2 % vrednosti zahtevka, zato ima v enakem razmerju pravico do povrnitve stroškov postopka.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZPP spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, kot je navedeno v izreku.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.