Jedro

Stranki pogodbe, katere ničnost se zahteva, sta na pasivni strani nujna sospornika. Zato je predmetni spor mogoče rešiti le in zgolj na enak način za obe pogodbeni stranki. V takem primeru se štejejo pravdne stranke (toženca) za enotno pravdno stranko in se pravdno dejanje ene pravdne stranke, če ga druga stranka zamudi, razteza in ima učinke tudi za drugo pravdno stranko. Ker je prvi toženec odgovoril na tožbo, učinkuje tak odgovor na tožbo tudi za drugega toženca. Vendar le v smislu, da je s tem preprečena možnost zoper drugega toženca izdati zamudno sodbo (ugodilno ali zavrnilno). Učinek pravdnih dejanj pa se na nasprotno stranko ne more raztezati, če je eden od nujnih sospornikov pripoznal zahtevek. A tudi če je eden od nujnih sospornikov na pasivni strani zahtevek pripoznal, mora v postopku še vedno sodelovati, saj nujno sosporništvo ni fakultativna ustanova, ampak procesna nujnost.

Izrek

I. Pritožba tožnikov se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Tožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožbi drugega toženca se ugodi, izpodbijana sodba se v II. in III. točki razveljavi glede obeh tožencev in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških drugega toženca se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo na podlagi pripoznave in zamudno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da Pogodba o odplačnem odstopu (cesiji) terjatev z dne 5. 10. 2015, SV 2310/15, med toženima strankama nima pravnega učinka in je nična (I. točka), ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku, da je določilo 6. točke Pogodbe o odplačnem odstopu (cesiji) terjatev z dne 5. 10. 2015, SV 2310/15, v delu, ki se nanaša na ustanovitev zastavne pravice ter zaznambe neposredne izvršljivosti na 1/3 poslovnem deležu v družbi E. d. o. o., nično (II. točka) ter toženima strankama naložilo povračilo pravdnih stroškov tožečih strank v višini 508,99 EUR (III. točka).

2. Tožnika vlagata pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Toženca na pritožbo tožnikov nista odgovorila.

4. Drugi toženec vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe iz razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano II. točko izreka spremeni tako, da zavrne tudi podredni tožbeni zahtevek oziroma da izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

5. Tožnika sta na pritožbo drugega toženca odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne in drugemu tožencu naloži v plačilo njune stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnikov ni utemeljena. Pritožba drugega toženca pa je utemeljena.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta drugi toženec kot odstopnik in prvi toženec kot prevzemnik, med seboj sklenila Pogodbo o odplačnem odstopu (cesiji) terjatev z dne 5. 10. 2015, SV 2310/15 (v nadaljevanju: Pogodba o cesiji; A3). Predmet cesije je bila terjatev, ki jo je do svojih dolžnikov imel drugi toženec iz posojilne pogodbe, za prenos terjatve pa se je prvi toženec kot prevzemnik drugemu tožencu zavezal plačati kupnino v višini 250.000 EUR v več obrokih. V zavarovanje plačila kupnine po Pogodbi o cesiji je prvi toženec v korist drugega toženca dovolil ustanovitev zastavne pravice ter zaznambo neposredne izvršljivosti na svojem premoženju, tj. 1/3 poslovnem deležu v družbi E. d. o. o. Tožnika sta skupaj s prvim tožencem družbenika v družbi E. d. o. o., vsak do 1/3. S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti Pogodbe o cesiji oziroma podredno ugotovitev ničnosti le 6. točke Pogodbe o cesiji, ki se nanaša na ustanovitev zastavne pravice. Na tožbo je odgovoril le prvi toženec in pripoznal tožbeni zahtevek. Drugi toženec na tožbo ni odgovoril. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da tožnika nista zatrjevala in s tem izkazala pravnega interesa za primarni tožbeni zahtevek, zato ga je zavrnilo. Za podredni tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika pravni interes izkazala. Iz 12. člena Pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo E. d. o. o. (v nadaljevanju: Družbena pogodba, A7), katere družbeniki so tožnika in prvi toženec, ki je ustanovil zastavno pravico na svojem 1/3 poslovnem deležu v družbi E. d. o. o. v korist drugega toženca, namreč izhaja, da je za zastavo poslovnih deležev potrebno predhodno soglasje skupščine. Prvi toženec soglasja skupščine v danem primeru ni pridobil, s čimer je po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravni interes za podredni zahtevek izkazan. Ker je prvi toženec zahtevek pripoznal, je v delu, ki se nanaša nanj, sodišče prve stopnje posledično izdalo sodbo na podlagi pripoznave. V delu, v katerem se nanaša na drugega toženca, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj ni odgovoril na tožbo, zato je zoper njega izdalo zamudno sodbo.

K pritožbi tožnikov

8. Tožnika se pritožujeta le zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zoper toženca zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti Pogodbe o cesiji iz razloga pomanjkanja pravnega interesa tožnikov za tak ugotovitveni zahtevek.

9. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ne glede na to, da iz naslova izpodbijane sodbe izhaja, da gre za sodbo na podlagi pripoznave in zamudno sodbo, predstavlja izpodbijana sodba v I. točki izreka sodbo na podlagi 310. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje v tem delu zahtevek zavrnilo zaradi neizkazanega pravnega interesa, kar pa ni ne sodba na podlagi pripoznave in ne (zavrnilna) zamudna sodba. Da ne more biti niti slednja, bo sodišče pojasnilo posebej, v nadaljevanju.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnikov, da je pravni interes izkazan, saj sta trdila, da se lahko na ničnost sklicuje vsaka zainteresirana oseba, v interesu tožnikov pa je, da ne nastanejo pravne posledice razpolaganja, tj. ustanovitve zastavne pravice na poslovnem deležu, ki je prvemu tožencu bilo prepovedano z družbeno pogodbo. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom, ki se glasi na ugotovitev ničnosti celotne Pogodbe o cesiji, tožnika nista zatrjevala ustreznih dejstev glede pravnega interesa. Le sklicevanje na materialni zakonski predpis (55. in 92. člen Obligacijskega zakonika – OZ), brez zatrjevanja dejanskih in pravnorelevantnih okoliščin, ki pravni interes izkazujejo na konkretni ravni, je za izkaz pravnega interesa premalo. Tožnik mora namreč izkazati pravni interes, ki je pravno utemeljen. To pomeni, da mora tožnik izkazati, da bi mu uspeh v taki pravdi odprl možnosti, da v nadaljnjem sojenju ali kakšnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon1. Česa takega pa tožnika v konkretnem primeru v tožbi nista ne zatrjevala in ne dokazala. Česa takega ne trdita niti sedaj v pritožbi, saj se njune pritožbene navedbe glede pravnega interesa nanašajo le na pravni interes za podredni tožbeni zahtevek, ki pa mu je sodišče prve stopnje ugodilo in zato tudi ni predmet presoje v okviru pritožbe tožnikov.

11. Prav tako je neutemeljena pritožba tožnikov, ko trdita, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je ugotovilo, da pravni interes ni podan, pomanjkljivost take nepopolne tožbe odpraviti v okviru predhodnega preizkusa tožbe. Tožnika sta s tožbo zahtevala ugotovitev ničnosti Pogodbe o cesiji. V skladu drugim odstavkom 181. člena ZPP je sodišče prve stopnje zato pravilno presojalo, ali je izkazal pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Pravni interes za tako ugotovitveno tožbo je procesna predpostavka, ki jo mora tožnik izkazati že v tožbi. To pa ne pomeni formalne, ampak vsebinsko pomanjkljivosti tožbe. Zato ni utemeljena pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati k dopolnitvi tožbe, ker je ta nepopolna. Le če je vloga (v tem primeru tožba) nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da jo popravi ali dopolni kot nepopolno vlogo (prvi odstavek 108. člena ZPP).

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožnika pozivati na odpravo nesklepčnosti. Sodišče v fazi predhodnega preizkusa ne vrača tožbe v popravo, če je nesklepčna, temveč jo vroča toženi stranki v odgovor. Šele če odgovora na tožbo ni, se mora sodišče v okviru preizkusa pogojev za izdajo zamudne sodbe ukvarjati z vprašanjem (ne)sklepčnosti2. V danem primeru pa je do odgovora na tožbo prišlo, saj ga je dal prvi toženec. Ker gre v konkretnem primeru na strani tožencev za nujno sosporništvo, je odgovor na tožbo prvega tožnika učinkoval tudi za drugega tožnika (196. člen ZPP)3. 13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, morata sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena).

K pritožbi drugega toženca

15. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in podatkov spisovnega gradiva izhaja, da je prvi toženec odgovoril na tožbo in v okviru odgovora na tožbo pripoznal tožbeni zahtevek. Drugi toženec odgovora na tožbo ni podal. Tožnika sta s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev ničnosti Pogodbe o cesiji oz. podredno ugotovitev ničnosti le 6. člena te iste pogodbe. Stranki pogodbe, katere ničnost se zahteva z zahtevkom v tej zadevi, sta na pasivni strani nujna sospornika. Tako stališče izhaja iz sedaj že ustaljene sodne prakse4. Zato je predmetni spor mogoče rešiti le in zgolj na enak način za obe pogodbeni stranki. V takem primeru se štejejo pravdne stranke (toženca) za enotno pravdno stranko in se pravdno dejanje ene pravdne stranke, če ga druga stranka zamudi, razteza in ima učinke tudi za drugo pravdno stranko (196. člen ZPP). Ker je prvi toženec odgovoril na tožbo, učinkuje tak odgovor na tožbo tudi za drugega toženca. Vendar le v smislu, da je s tem preprečena možnost zoper drugega toženca izdati zamudno sodbo (ugodilno ali zavrnilno). Učinek pravdnih dejanj pa se na nasprotno stranko ne more raztezati, če je eden od nujnih sospornikov pripoznal zahtevek. A tudi če je eden od nujnih sospornikov na pasivni strani zahtevek pripoznal, mora v postopku še vedno sodelovati, saj nujno sosporništvo ni fakultativna ustanova, ampak procesna nujnost. Tako lahko le vsi udeleženci materialnopravnega razmerja (vse pogodbene stranke skupaj) pripoznajo tožbeni zahtevek, zato priznanje le nekaterih ne more biti učinkovito5. 16. Zato je utemeljena pritožba drugega toženca, ki trdi, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo ne zamudne sodbe in ne sodbe na podlagi pripoznave. To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti.

17. Glede na zgoraj citirano določbo 196. člena ZPP učinkuje pritožba drugega toženca tudi za prvega toženca, saj gre tudi v pritožbenem postopku za nujno sosporništvo in je spor mogoče v celoti rešiti le enako za obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi drugega toženca ugodilo, izpodbijano sodbo v II. in III. točki razveljavilo glede obeh tožencev in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

18. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko odločiti o podrednem tožbenem zahtevku, upoštevaje dejstvo, da ima odgovor na tožbo prvega toženca učinek odgovora na tožbo tudi za drugega toženca ter da je spor mogoče rešiti le na enak način za oba toženca.

19. Ker je sodišče zadevo v delu, v katerem je drugi toženec s pritožbo uspel, vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, je odločitev o stroških drugega toženca v zvezi z njegovim pravnim sredstvom pridržalo za končno odločitev.

PRAVNI POUK: Proti sklepu o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje (III. in IV. točka izreka) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 A. Galič, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 151 2 prim. M. Voglar, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten, št. 2/2016, str. 45 3 Več o tem v nadaljevanju obrazložitve v okviru obravnave pritožbe drugega tožnika. 4 prim. II Ips 114/2000, II Ips 594/2000, II Ips 165/2002, II Ips 174/2008 in druge. 5 N. Betteto, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 257.