Jedro

Dodatek za postrežbo in tujo pomoč se lahko prizna samo civilnim invalidom vojne I. in pod določenimi pogoji tudi II. skupine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi, ki jo je tožeča stranka vložila zoper odločbo Sekretariata za občo upravo občine z dne 11.5.1992 (v nadaljevanju tudi: odločba prve stopnje). Z odločbo prve stopnje je bil tožnici od 1.1.1992 dalje priznan status civilne žrtve vojne V. skupine s 70% invalidnostjo in ji je bila odmerjena ustrezna civilna invalidnina. V pritožbi zoper odločbo prve stopnje je tožnica navedla, da se ne strinja s priznanim odstotkom invalidnosti. Zahtevala je, naj se ji prizna višja stopnja invalidnosti. Navedla je še, da skoraj nič ne sliši, je pa tudi delno nepokretna. Zato je prosila, naj se ji prizna tudi dodatek za postrežbo in tujo pomoč.

Tožena stranka je pritožbi delno ugodila, in sicer tako, da je odločbo prve stopnje odpravila in tožnici priznala status civilne žrtve vojne III. skupine z 90% invalidnostjo ter ji odmerila temu ustrezno civilno invalidnino. Ni pa priznala tožnici pravice do dodatka za postrežbo in tujo pomoč. Svojo odločitev tožena stranka v celoti opira na izvid in mnenje, ki ga je izdala zdravniška komisija druge stopnje dne 23.6.1992. Ta je ugotovila, da tožnici pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb ni potrebna pomoč druge osebe in da je z njo še možna komunikacija.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka sprožila upravni spor, s katerim napada tisti del odločitve, s katerim ji ni bila priznana pravica do dodatka za postrežbo in tujo pomoč. V tožbi navaja, da je zdravniška komisija sploh ni telesno pregledala. Opravili so le pogovor z njo. Temu pa ni mogla slediti, saj je skoraj gluha. Težko hodi, težko sedi, vsak gib ji povzroča bolečine, zaradi težav z dihanjem ne more opravljati nobenih opravil. Socialno zavarovanje ji je že leta 1978 priznalo dodatek za pomoč in postrežbo. Predlaga, naj sodišče v tem delu spremeni izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. V odgovoru se ponovno sklicuje na izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje. Dodatno pojasnjuje, da so po določbi 10. člena zakona o civilnih invalidih vojne do dodatka za postrežbo in tujo pomoč upravičeni le civilni invalidi vojne I. skupine, in civilni invalidi vojne II. skupine, ki jim je glede na njihovo celotno invalidnost, ne glede na njen izvor, potrebna postrežba in tuja pomoč za osnovne življenjske potrebe. Tožnici pa je priznana invalidnost III. stopnje in k temu ne more biti upravičena še do dodatka za postrežbo in tujo pomoč.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je oprla svojo odločitev na dejansko stanje, ki ga je ugotovila zdravniška komisija za pregled oseb po zakonu o civilnih invalidih vojne v postopku na drugi stopnji. Ta je v izvidu in mnenju dne 23.6.1992 ugotovila, da znaša pri tožeči stranki trajna invalidnost 90%. Pri tem je upoštevala tč. 173 pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82 in 14/84), po kateri je glede na izgubo sluha ugotovila 60% invalidnost in tč. 223, po kateri je glede na okvaro pljuč ugotovila 50% invalidnost. Pri določitvi skupne invalidnosti je komisija upoštevala določbo 4. člena navedenega pravilnika, ki določa, da se v primerih, ko je invalidnost posledica več ran, poškodb ali bolezni, odstotki, določeni v seznamu za posamezne okvare organizma, ne seštevajo, temveč se vzame za podlago okvara, za katero se priznava največji odstotek (v spornem primeru torej 60%), nato pa se ta odstotek poveča za 10% do 30%, s pogojem, da je za takšno (dodatno) okvaro v seznamu predvideno najmanj 20%. Iz navedenega mnenja izhaja, da je zdravniška komisija razpolagala z vsemi podatki o tožničinem zdravstvenem stanju. Tožnica tudi sama ne navaja, da bi bila vrsta in stopnja okvar njenega organizma napačno ugotovljena. Glede na to je tožena stranka svojo odločitev pravilno v celoti oprla na dejansko stanje, ki ga je ugotovila navedena komisija.

Ugotovljena 90% invalidnost uvršča tožnico v civilnega invalida III. skupine, po določbi 2. odstavka 10. člena zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list SRS, št. 8/78, 12/85, 11/88, 5/90 in uradni list RS, št. 47/90 - ZCIV).

Glede na takšno ugotovljeno stopnjo invalidnosti je tožena stranka pravilno odločila, da tožnica nima pravice do dodatka za postrežbo in tujo pomoč. Ta pravica pripada po določbi 13. člena prej navedenega zakona samo civilnim invalidom vojne I. skupine in pod določenimi dodatnimi pogoji tudi civilnim invalidom vojne II. skupine. Ne glede na to pa iz prej navedenega izvida in mnenja zdravniške komisije izhaja, da je ta ugotavljala tudi izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do dodatka in tuje pomoči po določbah pravilnika o natančnejših kriterijih za ugotavljanje upravičenosti do dodatka za postrežbo in tujo pomoč civilnih invalidov vojne (Uradni list SRS, št. 16/88 in Uradni list RS, št. 20/90) in ugotovila, da tožnici ni potrebna stalna postrežba oz. tuja pomoč druge osebe pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb, ki so navedene v 3. členu pravilnika. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I). POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Zoper to sodbo lahko tožeča stranka vloži pritožbo na poseben senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani. Pritožba se vloži pisno v dveh izvodih ali se poda ustno na zapisnik pri tem sodišču v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.