Jedro

Predlog se zavrne.

Poleg neenotne sodne prakse višjih sodišč in poleg dejstva, da sodne prakse vrhovnega sodišča glede določenega pravnega pravila ni, je pogoj za podajo predloga za svetovalno mnenje tudi v tem, da bi moralo sodišče uporabiti pravno pravilo, glede katerega zatrjuje neenotnost sodne prakse višjih sodišč in neobstoj sodne prakse vrhovnega sodišča. Ta pogoj po presoji vrhovnega sodišča ni izpolnjen.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v individualnem delovnem sporu IV Pd 143/2019 predlagalo vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. V njem navaja, da je pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Zunanjem oddelku v Kranju, do danes preko sto tožnikov vložilo vsebinsko enake tožbe, kot je tožba v tem individualnem delovnem sporu. Tožniki so zaposleni pri toženi stranki na delovnem mestu voznika avtobusa. Do 1. 1. 2013 jim je bila kot poklicnim voznikom priznana pravica do poklicnega zavarovanja. Tožena stranka jim je do navedenega datuma plačevala tudi prispevke za poklicno zavarovanje, po navedenem datumu pa jim teh prispevkov ne plačuje več. Tožniki v tožbah navajajo, da jim je tožena stranka glede na 413. člen ZPIZ-2 tudi od uveljavitve tega predpisa še naprej dolžna plačevati prispevke za poklicno zavarovanje v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. in zahtevajo plačilo teh prispevkov za obdobje od decembra 2014 dalje (upoštevaje zastaranje terjatev), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje v predlogu ugotavlja, da je tožena stranka podala različne ugovore, med drugim tudi ugovor stvarne pristojnosti, ker je menila, da je za odločanje v sporu v skladu s 7. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.; ZDSS-1) za odločanje v tem sporu pristojno socialno sodišče. Nadalje v predlogu ugotavlja, da je sodna praksa sodišča druge stopnje v zvezi z vprašanjem pristojnosti za reševanje teh sporov neenotna, pri čemer se glede te neenotnosti sodne prakse sklicuje na zadevi Pdp 441/2009 in Pdp 655/2021. Pojasnjuje, da je v prvi zadevi sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je spor za plačilo prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, za katerega je na podlagi točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče, medtem ko je v drugi citirani zadevi zavzelo stališče, da je za odločanje o zahtevku tožnika zoper delodajalca, ki se nanaša na plačevanje prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, pristojno socialno sodišče. 2. Glede na navedeno sodišče prve stopnje predlaga vrhovnemu sodišču, da dopusti izdajo svetovalnega mnenja in nato izda svetovalno mnenje o vprašanju, ali lahko delavec, ki ima pravico do poklicnega zavarovanja, od delodajalca zahteva plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje oziroma obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v delovnem ali v socialnem sporu.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Četrti odstavek 206. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) določa, da lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. V predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve. Vrhovno sodišče odloči, ali je predlog za izdajo svetovalnega mnenja dopusten. Za zavrnitev predloga za izdajo svetovalnega mnenja zadostuje splošno sklicevanje na neobstoj pogojev in zoper tak sklep ni pritožbe. Sodišče lahko da strankama možnost, da se o nameravani prekinitvi postopka izjavita. Če vrhovno sodišče predloga za izdajo svetovalnega mnenja ne zavrne, s sklepom izda svetovalno mnenje, v katerem poda razlago pravnega pravila. Svetovalna mnenja niso zavezujoča. 5. Po prvem odstavku 38. člena ZPP vrhovno sodišče odloča v senatu treh sodnikov tudi o predlogih za dopustitev izdaje svetovalnega mnenja. Drugi odstavek 38. člena ZPP pa določa, da odloča vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov med drugim v primeru, ko odloča o svetovalnem mnenju.

6. Vrhovno sodišče torej najprej odloči, ali je predlog za izdajo svetovalnega mnenja dopusten. Iz prvega stavka četrtega odstavka 206. člena ZPP izhaja, da se postopek za izdajo svetovalnega mnenja prične z odločitvijo sodišča o prekinitvi postopka, ko to ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni. Iz citirane določbe izhaja, da so pogoji za podajo predloga za izdajo svetovalnega mnenja dejansko trije. Poleg neenotne sodne prakse višjih sodišč in poleg dejstva, da sodne prakse vrhovnega sodišča glede določenega pravnega pravila ni, je pogoj za podajo tega predloga tudi v tem, da bi moralo sodišče uporabiti pravno pravilo, glede katerega zatrjuje neenotnost sodne prakse višjih sodišč in neobstoj sodne prakse vrhovnega sodišča. 7. Ta pogoj po presoji vrhovnega sodišča ni izpolnjen. Kot je bilo že omenjeno, se predlog za izdajo svetovalnega mnenja nanaša na vprašanje pristojnosti sodišča za odločanje v sporih za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje oziroma za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Drugi odstavek 19. člena ZPP določa, da se lahko sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v tem sporu kljub ugovoru stvarne pristojnosti, ki ga je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo, z odredbo z dne 11. 5. 2021 razpisalo pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, in sicer za dan 17. 6. 2021 in vabilo strankam za pristop na ta narok tudi vročilo. Kasneje je z odredbo z dne 14. 5. 2021 sodišče prve stopnje že razpisani pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo preklicalo zaradi izvedbe vzorčnega postopka. Kljub preklicu tega naroka pa sodišče prve stopnje v tem postopku ne bi moglo več uporabiti pravnega pravila iz drugega odstavka 19. člena ZPP in se izreči za stvarno nepristojno ter posledično zadevo odstopiti v reševanje socialnemu sodišču, saj bi to lahko storilo le v obdobju do razpisa glavne obravnave. Ker je z razpisom glavne obravnave prišlo do ustalitve pristojnosti za odločanje Delovnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Kranju v tem individualnem delovnem sporu, že iz tega razloga niso izpolnjeni vsi pogoji za dopustitev predloga za izdajo svetovalnega mnenja.

8. Poleg tega je treba pojasniti, da se je po vložitvi predloga sodišča prve stopnje v tej zadevi vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 48/2021 z dne 10. 3. 2022 med drugim že opredelilo tudi do vprašanja, za kakšne vrste spor gre pri odločanju o plačilu prispevkov iz naslova poklicnega zavarovanja in s tem do tega, katero sodišče je pristojno za odločanje v tovrstnih sporih.

9. Glede na navedeno je vrhovno sodišče odločilo, da predlog za izdajo svetovalnega mnenja ni dopusten. Posledično niso pravno pomembne navedbe sodišča prve stopnje, da je sodna praksa sodišča druge stopnje glede uporabe pravnega pravila o pristojnosti sodišča za odločanje v sporih za plačevanje prispevkov za poklicno zavarovanje oziroma obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, neenotna.

10. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.