Jedro

Predlog začasne ureditve stanja mora biti konkretiziran. Hkrati pa mora biti ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe izkazana težko popravljiva škoda oziroma v skladu z določbo 3. odstavka 32. člena ZUS-1 izpolnitev pogojev iz 2. odstavka tega člena ZUS-1. Tega pa tožnica v postopku za izdajo začasne odredbe ni izkazala. Dokazno breme je na strani tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje med upravnim sporom, ki ga je tožnica sprožila zoper odločbo tožene stranke z dne 13.9.2007, odločilo, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila: ugodila pritožbi M.M. (1. točka izreka); odpravila odločbo Zdravniške zbornice Slovenije z dne 29.9.2006 (2. točka izreka); odobrila specializacijo iz dermatovenerologije za Regijo C. za potrebe javne zdravstvene mreže M.M. dr. med.(3. točka izreka); tožnici ni odobrila specializacije iz dermatovenerologije za regijo C. za potrebe javne zdravstvene mreže (4. točka izreka); če je bila M.M. prej ali tekom pritožbenega postopka že odobrena kakšna druga specializacija, se ta druga specializacija z dnem pravnomočnosti te odločbe prekine (5. točka izreka); v pritožbenem postopku niso nastali dodatni stroški (6. točka izreka). Tožnica je v upravnem sporu zahtevala, da se odloži izvršitev navedene odločbe tožene stranke do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

Po presoji sodišča prve stopnje je v primerih, kot je obravnavani, potrebno zadevo za izdajo začasne odredbe obravnavati po 3. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1), saj izpodbijani akt ni akt, ki bi se lahko (prisilno) izvrševal v upravnem izvršilnem postopku in torej odložitev izvršitve takega akta v upravnem sporu pojmovno ni mogoča. V postopku za izdajo začasne odredbe po določbi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 je potrebno ugotavljati izkazanost težko popravljive škode in upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Iz te določbe med drugim izhaja, da je izdaja začasne odredbe mogoča samo takrat, kadar je (vsaj) verjetno izkazano, da je treba odredbo izdati, da se odvrnejo hujše škodljive posledice, ki jih s kasnejšo odločitvijo o glavni stvari sicer ne bi bilo mogoče več preprečiti. Tožnica takšnih posledic po presoji sodišča v svoji zahtevi ne izkazuje. Zatrjuje sicer, da specializacijo že opravlja, njena prekinitev pa bi ji povzročila težko popravljivo škodo tako v materialnem, kot v profesionalnem pogledu. V Pravilniku o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov (Uradni list RS, št. 59/2003 s spremembami in dopolnitvami, Pravilnik) je predviden postopek razpisa in odobritev specializacije, kar po presoji sodišča prve stopnje pomeni, da je mogoče z opravljanjem le-te pričeti po izvedenem razpisnem in izbirnem postopku ter po pravnomočnosti odločbe o specializaciji (26. člen Pravilnika). Navedeno torej pomeni, da tožnica v konkretnem postopku ne more nastanka težko popravljive škode utemeljevati s prekinitvijo specializacije, saj le-te tudi po odločbi, ki se z 2. točko izpodbijanega akta odpravlja, še ni mogla začeti. Težko popravljive škode po presoji sodišča prve stopnje ne izkazuje niti z zatrjevanjem, da bi zaradi izvršitve odločbe ostala brez dela, saj zatrjevana izguba dela še ne pomeni tiste hujše škodljive posledice, ki bi jo bilo treba ob njeni verjetni izkazanosti odvrniti z začasno odredbo. Iz tega sledi, da tožnica enega ključnih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe ni verjetno izkazala, zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ne da bi se spuščalo v nadaljnje vprašanje, ali bi bila v konkretnem primeru prizadeta javna korist, katere prizadetost tožnica zatrjuje z nastankom kadrovske vrzeli v Splošni bolnišnici ... ter s prizadetostjo pacientov, ki bi morali izbrati drugega zdravnika, niti se ni spuščala v vprašanje vpliva izdaje začasne odredbe na koristi nasprotnih strank. Zato je sodišče prve stopnje zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka ter predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in toženi stranki prepove izvršitev njene odločbe z dne 13.9.2007 do pravnomočno končane zadeve v tem postopku, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da se v upravnem sporu izpodbijana odločba tožene stranke ne more izvrševati v upravnem postopku. Posledica njene izvršitve je prekinitev specializacije, določene v 5. točki odločbe, in delovnega razmerja. Tožnici po 22 mesecih uspešnega opravljanja specializacije iz dermatovenerologije sedaj grozi prekinitev te specializacije, kar bi imelo za njo in splošno bolnišnico ..., ki po dveh letih potrebuje specialista iz tega področja, nepredvidljive in nepopisne škodljive posledice (čakalne dobe in druge motnje). Po nepotrebnem bi nastala tudi materialna škoda, saj bi tožnica ostala brez zaposlitve, do sedaj pridobljeno medicinsko znanje iz tega področja, pa ne bi mogla uporabiti in bi lahko teoretično čakala na novo specializacijo iz tega področja, ki so redke, tudi več let. Zato je odločitev prekinitve specializacije edini realen in več kot nujen ukrep. Meni, da je mnenje sodišča prve stopnje, da je treba zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavati po določbi 3. odstavka 32. člena ZUS-1, zmotno. Tožena stranka pri svojem odločanju ni upoštevala 18. člena ZZdrS. V primeru prekinitve je evidentno in pričakovano, da bi tožnici nastala težko popravljiva škoda, ki nasprotuje tudi javnemu interesu.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe pravilna iz naslednjih razlogov: Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni mogoče izdati začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Po tej zakonski določbi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi nasprotnih strank. Ker se v upravnem sporu izpodbijana odločba tožene stranke ne izvršuje (prisilno) v upravnem izvršilnem postopku, tudi ni mogoče zahtevati, da se izvršitev te odločbe odloži. To je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. V takšnem primeru, kot je obravnavani, pa je mogoče zahtevati izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 oziroma predlagati začasno ureditev stanja. Kako naj se v obravnavani zadevi začasno uredi stanje, pa tožnica v svoji zahtevi ni navedla. Predlog začasne ureditve stanja mora biti konkretiziran. Hkrati pa mora biti ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe izkazana težko popravljiva škoda oziroma v skladu z določbo 3. odstavka 32. člena ZUS-1 izpolnitev pogojev iz 2. odstavka tega člena ZUS-1. Tega pa tožnica v postopku za izdajo začasne odredbe ni izkazala. Dokazno breme je na strani tožnice. Specializacije, ki naj bi jo že opravljala, in izgube dela, do katere naj bi prišlo po njenem zatrjevanju, tožnica namreč ne dokazuje z nobeno listino. Samo zatrjevanje težko popravljive škode še ni dokaz, ki bi bil lahko podlaga za presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe. Presoja o tem, ali je odločba tožene stranke zakonita, pa je predmet spora pri odločanju o glavni stvari in ne o začasni odredbi. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena in 5. odstavkom 32. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.