Jedro

Sodišče mora v zvezi z vprašanjem strahu, ki ga je tožnik pretrpel ob škodnem dogodku, ugotoviti, ali je bil strah intenziven in ali je trajal dalj časa. Če ugotovi, da je bil strah kratkotrajen, pa mora ugotoviti, ali je bilo zaradi njega v daljšem časovnem obdobju porušeno tožnikovo duševno ravnovesje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti 113.383,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) pravočasno pritožuje tožnik. Pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo njegovo prepričljivo izpovedbo. Glede na okoliščine nesreče je očitno, da je intenziven strah pri tožniku trajal dalj časa. Kombi, ki ga je vozil tožnik, se je namreč ob nesreči obrnil tako, da je obvisel na tirih. Nekaj deset minut reševalci tožnika niso mogli rešiti, ker so bile žice raztrgane in je grozil udar električnega toka, tako da so tožnika rešili šele po odklopu elektrike. Med tem so se reševalci pogovarjali, da se nikamor ne mudi, ker je s tožnikom itak vsega konec. Intenzivnejši strah od opisanega si je skoraj nemogoče predstavljati. Tožnik je bil tudi ves čas pri zavesti, kar še posebej kaže na intenzivnost strahu. Pritožnik opozarja na sodno prakso, ki je v podobnem primeru, ko je do nesreče prišlo na železniškem cestnem prehodu, sodišče prisodilo odškodnino za strah v višini 1.000.000,00 SIT (II Cp 607/94), pri čemer ni upoštevana valorizacija od leta 1994. Zaradi navedenega tožnik predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je tožnik v tožbi ter svojih nadaljnjih navedbah tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki se kaže v obliki strahu, utemeljeval s tem, da je pretrpel hud strah ob škodnem dogodku (t.i. primarni strah), in pa strah v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka, predvsem strah pred morebitnimi posledicami (t.i. sekundarni strah). S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 945/99-38 z dne 8.9.1999 je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena v zavrnilnem delu glede strahu. Ker sta "obe obliki strahu" (primarni in sekundarni strah) enotna kategorija oz. vrsta nepremoženjske škode, ni mogoče šteti, da je bilo z delno razveljavljeno sodbo opr. št. III P 765/97-31 z dne 19.1.1999 o strahu, ki ga je tožnik pretrpel v procesu zdravljenja, že odločeno (čeprav je bila prva sodba sodišča prve stopnje razveljavljena predvsem zaradi pomanjkanja razlogov o t.i. primarnem strahu). Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ukvarjalo zgolj s strahom ob škodnem dogodku, medtem ko se z vprašanjem strahu v času zdravljenja ni ukvarjalo. Dejansko stanje glede t.i. sekundarnega strahu je tako ostalo neugotovljeno, v izpodbijani sodbi pa zato niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, tako da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Že zaradi tega je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje tudi glede vprašanja strahu, ki ga je pretrpel ob škodnem dogodku, dejanskega stanja ni popolno razčistilo oz. so razlogi o tem vprašanju v obrazložitvi izpodbijane sodbe nejasni. Sodišče prve stopnje bi v zvezi z vprašanjem strahu, ki ga je tožnik pretrpel ob škodnem dogodku, moralo ugotoviti, ali je bil strah intenziven in ali je trajal dalj časa. Če je sodišče menilo, da je bil kratkotrajen, pa bi moralo ugotavljati, ali je bilo zaradi njega v daljšem časovnem obdobju porušeno tožnikovo duševno ravnovesje. Sodišče prve stopnje šteje, da je strah ob škodnem dogodku pri tožniku trajal ves čas, ko je bil vkleščen v vozilu, a ne ugotovi kako dolgo je bil tožnik vkleščen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe torej ni razvidno, na kakšni podlagi sodišče zaključi, da je bil strah ob škodnem dogodku kratkotrajen. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidna podlaga za zaključek, da gre pri tožniku za "strah, ki je na njegovi duševnosti pustil manjše še trajajoče posledice". Sodišče prve stopnje pa tudi ni zavzelo stališča do tožnikovih trditev, da je bil pri zavesti ves čas, ko je bil vkleščen, da je slišal pogovor reševalcev o svojem stanju ter o tem, da se z reševanjem ne mudi in da je grozil udar električnega toka. Ob takšnih nepopolnih oz. nejasnih ugotovitvah v zvezi z vprašanjem strahu, ki ga je tožnik pretrpel ob samem škodnem dogodku, pritožbeno sodišče pravilnosti uporabe materialnega prava oz. pravilnosti odmere odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, ni moglo preizkusiti. Zaradi navedenega je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z dopolnitvijo dokaznega postopka razčistiti vprašanje dolžine in intenzivnosti strahu ob škodnem dogodku; nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti in pri tem ugotoviti ter obrazložiti kakšen je bil tožnikov strah ob škodnem dogodku in kakšen njegov strah v procesu zdravljenja. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugotovljeni obseg škode, pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine bo moralo subjektivno doživljanje oškodovanca objektivizirati, ugotovljeno stanje pa primerjati z drugimi, podobnimi primeri v sodni praksi, saj mora biti odškodnina za nepremoženjsko škodo vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.