Jedro

Zahteva za povrnitev sodnih taks je dovolj določena, četudi stranka ne opredeli njene višine v denarnem znesku.

O otroškem dodatku odločajo centri za socialno delo; v njihovi pristojnosti pa je tudi odločanje o spremembah glede otroškega dodatka. Tožnik ne more od toženke uveljavljati vračila otroškega dodatka na podlagi določb ZSDP, saj je bil toženki otroški dodatek uradno priznan in dodeljen.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje z dne 10. 5. 2012. II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 9. 2012. III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je v izpodbijani sodbi razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 950,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska pa do plačila. Toženki je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 192,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podlago za takšno odločitev je prvostopenjsko sodišče našlo v ravnanju toženke, ki je v nasprotju z dogovorom, sklenjenim med pravdnima strankama, zadržala del otroškega dodatka.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Pritožnica meni, da izpodbijana sodba nedopustno posega v dokončno in pravnomočno odločbo, s katero ji je pristojni Center za socialno delo priznal pravico do otroškega dodatka za otroka M. in Ž. V. v skupni višini 100,00 EUR. Meni, da ravnanje prvostopenjskega sodišča predstavlja nedopusten poseg v institut dokončnosti in pravnomočnosti odločbe, izdane v upravnem postopku. Izpostavlja, da odločanje o pravici do otroškega dodatka ne spada v sodno pristojnost, zato je treba izpodbijano sodbo razveljaviti, tožbo pa zavreči. V obravnavani zadevi ne pride v poštev določba 190. člena Obligacijskega zakonika, ki govori o obogatitvi brez pravnega temelja in dolžnosti vrnitve prejetega. Otroški dodatek, ki ga je toženka prejela, ima veljavno pravno podlago. Četudi bi pravna podlaga odpadla, tožnik za (delno) vračilo prejetih otroških dodatkov ne bi bil stvarno legitimiran, ampak bi bila lahko stvarno aktivno legitimirana le Republika Slovenija kot izplačevalka. Tožnik bi lahko zahtevane otroške dodatke za sina Ž. V. pravno veljavno izposloval le z razveljavitvijo oziroma z odpravo odločbe pristojnega centra za socialno delo. Po določbi 67. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP) pripada pravica do otroškega dodatka enemu od staršev, po 6. točki prvega odstavka 69. člena pa te pravice nima tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi in nad katerim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev. Da bi bilo toženkino prejemanje otroških dodatkov nezakonito, bi morala biti kumulativno izpolnjena oba navedena pogoja. Ker roditeljska pravica toženke nad sinom Ž. V. ni nikoli prenehala, je odločba pristojnega centra za socialno delo o priznanju pravice do otroškega dodatka toženki za oba otroka zakonita. Sicer pa je imel tožnik pravico zahtevati otroški dodatek pri pristojnem centru za socialno delo, vendar se je tej pravici v sporazumu z dne 7. 10. 2009 odpovedal. 3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo toženke zoper sodbo, v katerem izraža svoje prepričanje o pravni zmotnosti stališča pritožnice. Meni, da prvostopenjsko sodišče ni poseglo v dokončno in pravnomočno odločbo centra za socialno delo in izpostavlja pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča. 4. V sklepu z dne 3. 9. 2012, zoper katerega vlaga pritožbo tožnik, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, s katerim bi se mu priznali stroški sodnih taks v predmetni pravdni zadevi. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je na koncu tožbe priglasil stroške odvetniškega zastopanja in davka na dodano vrednost, ne pa tudi stroške sodnih taks, ker je že na prvi strani tožbe navedel priglasitev taks po odmeri sodišča. Čeprav povrnitve izdatkov, ki so mu nastali s plačilom sodnih taks, ni zahteval na koncu tožbe, je prvostopenjsko sodišče razpolagalo z dokazi o plačilu sodnih taks. Stališče prvostopenjskega sodišča, da navedba na prvi strani sodbe (pravilno tožbe) ne pomeni zahteve za povrnitev plačanih sodnih taks, temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Dejstvo je, da je tožnik takse plačal in na naroku glavne obravnave navedel, da zahteva povrnitev stroškov, priglašenih v vlogah, v vlogi – tožbi pa so bile navedene tudi sodne takse.

5. Pritožbi tožnika zoper sklep in toženke zoper sodbo nista utemeljeni.

O pritožbi tožnika zoper sklep

6. Pritožbeni očitek tožnika, da je prvostopenjsko sodišče pri odločanju o povračilu stroškov sodnih taks zmotno uporabilo materialno pravo, je neutemeljen. Po določbi 163. člena ZPP o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka pa mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da zapis na prvi strani tožbe - „taksa po odmeri sodišča“ - ne pomeni priglasitve takse kot stroškov. Tožnik je stroške natančno specificiral na koncu tožbe (list. št. 4) in med njimi ni navedel stroška sodnih taks. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnika, da je zahteva za povrnitev sodnih taks dovolj določena, četudi stranka ne opredeli njene višine v denarnem znesku. Vendar pa bi moral tožnik med prej navedenimi stroški zapisati tudi stroške sodnih taks oziroma bi moral v kateri od vlog (ali na zadnjem naroku) navesti, da zahteva tudi povračilo stroškov sodnih taks. Zapis „taksa po odmeri sodišča“ na prvi strani tožbe pa ne zadosti standardu opredeljenosti iz 163. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v celoti sledi prvostopenjskemu sodišču, da so taki zapisi na tožbah običajni; z njimi pa tožnik opozori na okoliščine v zvezi s takso v trenutku vložitve tožbe.

O pritožbi toženke zoper sodbo

7. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

8. Po določbi 67. člena ZSDP ima pravico do otroškega dodatka eden izmed staršev. Zakon določa, da ima to pravico „za otroka“, to pa pomeni, da imajo pravico do otroškega dodatka le starši, ki imajo otroka. Da so pravice po tem zakonu vezane na otroka, izhaja tudi iz določbe tretjega odstavka 2. člena ZSDP. Kot je že pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, o otroškem dodatku odločajo centri za socialno delo; v njihovi pristojnosti pa je tudi odločanje o spremembah glede otroškega dodatka. Tožnik ne more od toženke uveljavljati vračila otroškega dodatka na podlagi določb ZSDP, saj je bil toženki otroški dodatek uradno priznan in dodeljen.

9. Prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo ni pravno nedopustno poseglo v dokončno in pravnomočno odločbo pristojnega centra za socialno delo s tem, ko je toženki naložilo vračilo dela otroškega dodatka tožniku. Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča je določba v zvezi z neupravičeno pridobitvijo iz 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Podlago za odločitev v obravnavani zadevi pa predstavlja dogovor med pravdnima strankama, sklenjen 7. 10. 2009 pred Centrom za socialno delo Novo mesto. Pravdni stranki sta se dogovorili, da mladoletni Ž. ostane pri tožniku, mladoletni M. pa pri toženki. Določili sta režim stikov; toženka pa se je zavezala, da bo do uradne razveze otroški dodatek za Ž. nakazovala na njegov osebni račun. Na podlagi dogovora je odpadla pravna podlaga, da toženka del otroških dodatkov, ki odpadejo na Ž., zadrži pri sebi. Ker ni ravnala v skladu z zavezo, je bil tožnik, pri katerem je Ž. živel in ga je tožnik tudi v pretežni meri preživljal, neupravičeno prikrajšan, toženka pa obogatena, zato je tožbeni zahtevek, upoštevaje določbo 190. člena OZ, utemeljen.

10. Z izpodbijano sodbo prvostopenjsko sodišče ni poseglo v odločbo pristojnega centra za socialno delo. Toženka je bila še vedno upravičena, da se na njen račun nakazuje otroški dodatek, vendar pa je bila v skladu z zavezo dolžna polovico prejetih otroških dodatkov nakazati tožniku oziroma na račun mladoletnega Ž., ki je pri tožniku živel. 11. Neutemeljen je pritožbeni očitek v zvezi z aktivno legitimacijo, pa tudi sklicevanje na toženkino roditeljsko pravico, ki naj bi ji dajala podlago za prejemanje otroškega dodatka. V konkretni zadevi je bistvena toženkina zaveza, da otroškega dodatka za sina Ž. ne zadrži, ampak ga nakaže na sinov osebni račun, medtem ko je materialnopravna podlaga v zvezi z določbami ZSDP povsem irelevantna.

12. Ker glede na zgoraj obrazloženo pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep.

13. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, tožnikov odgovor na toženkino pritožbo pa tudi ni bistveno prispeval k razrešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.