Jedro

Zdravnik, ki je obravnaval tožnika kot pacienta, mora ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih.

Kadar škoda nastane zaradi več vzrokov, se zaradi varovanja koristi oškodovanca uporablja pravilo o solidarni odgovornosti, vendar samo, če ni mogoče določiti deleža več oseb pri povzročitvi škode.

Izrek

Pritožbama se u g o d i , sodba ter sklep o popravi se v celoti r a z v e l j a v i t a in se zadeva v r n e prvemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je prvo toženko obsodilo na plačilo odškodnine v višini 7,200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.1998 dalje do plačila, ter na plačilo zneska 1,312.859,00 SIT, nadalje na plačilo 13.675,62 SIT od 30. 5. 1998 dalje do plačila. Za nadaljnjih 9,300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje in za 1.324,38 SIT (s tem številom je sklep o popravi nadomestil število 1,324.038,00 SIT iz sodbenega izreka) mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 1990 dalje pa je zahtevek zoper prvotoženko zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženko. Prvotoženki je še naložilo v povrnitev tožniku nastale pravdne stroške v višini 51.532,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 1998 dalje. Tožniku pa je naložilo v povrnitev drugotoženki nastale pravdne stroške v višini 545.966,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 1998 dalje do plačila. Z neizpodbijanim sklepom je prvo sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Zoper prisodilni del sodbe in zavrnilni zoper drugotoženo stranko se je pravočasno pritožila prvotožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko oziroma razveljavitev z vrnitvijo v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pravdne stranke pritožbenih odgovorov niso podale.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ob pomanjkanju točne formalne opredelitve uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka je potrebno upoštevati vsebinsko opredelitev, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma ima zelo skope razloge glede obstoja odškodninske odgovornosti prvotoženke in neobstoja vzročne zveze glede drugotoženke. Vendar je navedeni pritožbeni očitek usmerjen v izpodbijanje materialnopravne podlage prvostopne odločitve, zato ga je pritožbeno sodišče obravnavalo v okiru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), pa v pravdi ni bilo.

Predmet spora je zahtevek na povrnitev škode, ki je tožniku nastala zaradi ravnanja toženih strank. Tožnik trdi, da sta delavca (zdravnika) toženih strank ravnala nepravilno. Materialnopravno izhodišče obravnavanega zahtevka je v 1. odstavku 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Po tej določbi za škodo, ki jo delavec povzroči pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba.

Prvo sodišče je zaključilo, da delavec prvotoženke v ugotovljenih okoliščinah tožniku ni dal jasnega navodila. Glede ravnanja delavke drugotožene stranke pa je zaključilo, da je bila vzročna zveza pretrgana že s storjeno strokovno napako delavca prvotožene stranke.

Pritožbeno sodišče sicer v obstoj odgovornosti prvotoženke ob sedanjem preizkusu ni imelo pomislekov. Delavec prvotožene stranke bi moral kot zdravnik, ki je po poškodbi obravnaval tožnika, ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka - 18. člen ZOR). Pravila stroke pa od zdravnika zahtevajo, da pacientu da jasna navodila glede poteka zdravljenja. V danem primeru bi moral dati zdravnik tožniku kot pacientu jasno navodilo, da se mora v primeru bolečin pod longeto in povojem takoj vrniti k prvotoženki, ne šele ob kontrolnem pregledu. Prvostopno sodišče pa je prepričljivo ugotovilo okoliščine, v katerih je bil tožnik ob pregledu. V takih okoliščinah, ko je zdravnik že sam ugotovil, da je pacient v vinjenem stanju, bi bilo v skladu s pravili stroke gotovo le pisno navodilo tisto, ki bi bilo dovolj jasno.

Dodatno je k tem okoliščinam še šteti jezikovno bariero, saj je tožnik Hrvat. Ravno zaradi takšnega nedopustnega (nasprotnega pravilom stroke) ravnanja delavca prvotoženke se tožnik ob pojavu bolečin ni predčasno vrnil k prvotoženki, zaradi česar je utrpel nastalo škodo.

Vendar iz izvedeniških mnenj izhaja, da bi bilo tožnikovo okončino ob pravilnem ravnanju delavke drugotoženke še moč rešiti.

O vzročni zvezi govorimo takrat, ko se vprašujemo, ali je določeni dogodek povzročil, imel za posledico drug dogodek oziroma stanje, to je pravno priznano škodo. Ta pomembni element civilnega delikta dokazuje oškodovanec. V pravu pa se upoštevajo samo tisti vzroki, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj namen (cilj) šteje kot vzroke.

Tožnik je dokazoval, da je tudi zaradi nedopustnega ravnanja delavke drugotoženke utrpel škodo, drugotoženka pa zaenkrat niti ni dokazovala nasprotnega. Po zatrjevanjih tožnika je bila namreč delavka drugotoženke še pravočasno poklicana na pomoč. Tožnik naj bi torej kljub pomanjkanju jasnega navodila delavca prvotoženke poiskal pomoč, katero pa naj bi delavka drugotoženke odklonila. Tudi zaradi odklonitve te pomoči, opustitve dolžnega ravnanja delavke drugotoženke, naj bi prišlo do amputacije noge. Glede takšnega ravnanja pa velja enako kot glede ravnaja delavca prvotoženke.

Presoja se tudi po pravilih stroke, po teh pa je odklonitev pregleda in pomoči v nasprotju tako s pravili zdravniške stroke kot tudi z načeli zdravniške etike.

Tako se izkaže, da naj bi v konkretnem primeru do nastale škode prišlo zaradi dveh vzrokov (t.i. konkurenca vzrokov).

Zaradi varovanja koristi oškodovanca so v ZOR uvrščene tudi določbe o solidarni odgovornosti. Solidarna odgovornost je tako po določbi 3. odstavka 206. člena tega zakona določena za tiste, ki so sicer delali (pri povzročitvi škode) neodvisno drug od drugega, pa ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Nadalje zakon varuje oškodovanca tudi po določbi 4. odstavka istega člena s solidarno zavezo dveh ali več oseb celo v primeru, kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed teh določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, pa ni mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila.

Tako sta utemeljena pritožbena očitka obeh pritožnikov, da je prvo sodišče preuranjeno zavrnilo zahtevek zoper drugotoženko, saj za pravilno uporabo materialnega prava niso bila ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva glede ravnanja delavke drugotoženke.

Ker gornje pravilo o solidarni odgovornosti velja samo, če ni mogoče določiti deleža več oseb pri povzročitvi škode, je bilo potrebno izpodbijano sodbo (ter na to nanašajoč se sklep o popravi) razveljaviti v celoti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (2. odstavek 370. člena ZPP).

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče upoštevati že zgoraj opisana materialnopravna izhodišča. Ponovno bo moralo presoditi odgovornost obeh toženih strank. V ta namen bo moralo tokrat ugotoviti, kdaj je tožnik poiskal pomoč in kakšno je bilo ravnanje delavke pri drugotoženke. V kolikor se bo izkazalo, da je za nastalo škodo odgovorna tudi drugotoženka, pa bo moralo tudi presoditi, ali je mogoče določiti deleže pri povzročitvi škode. Deleže bi bilo mogoče določiti le v primeru, če bi bilo mogoče prepričljivo ugotoviti, da bi bilo mogoče tožniku ob nudenju pomoči nogo še rešiti. Glede slednjega je opozoriti na mnenje dr. Vraniča (str. 18 - listna št. spisa 153), da glede na to, da amputirana okončina ni bila obducirana, ni moč podati zanesljivega odgovora, do kdaj bi lahko po noči med 8. in 9. aprilom okončino še rešili. Samega obsega nastale škode in višine pravične denarne odškodnine pritožbeno sodišče zaradi razveljavitve glede temelja zahtevka tokrat ni preizkušalo. Velja pa prvo sodišče že sedaj opozoriti tudi na pritožbene navedbe v tej smeri.

O stroških, ki so pravdnima strankama nastali z vložitvijo obravnavanih pravnih sredstev, bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).