Jedro

Iz obrazložitve zamudne sodbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno pravilo jo je oprlo.

S tem, ko je sodišče toženčev ugovor (pritožbo) zoper zamudno sodbo obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ga kot prepoznega zavrglo, je vzelo tožencu možnost obravnavanja njegove pritožbe pred pristojnim pritožbenim sodiščem.

Izrek

Pritožbi zoper sklep z dne 7.11.2003 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožbi zoper zamudno sodbo se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba z dne 11.6.2003 razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo dne 11.6.2003 zamudno sodbo, s katero je tožencema naložilo, da sta dolžna solidarno plačati tožeči stranki znesek 1.055.147,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2001 dalje do plačila in ji povrniti 39.150,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Toženca sta v pritožbenem roku vložila pri sodišču prve stopnje vlogo, ki sta jo poimenovala ugovor zoper zamudno sodbo. V njej sta zatrjevala, da jima tožba ni bila vročena osebno in da nista podpisala naloga o izročitvi pošiljke s strani pošte, torej, da nista osebno podpisala vročilnice oziroma, da podpis na vročilnicah, ki naj bi dokazovali vročitev tožbe, ni njun.

Sodišče prve stopnje je štelo, da ta njuna vloga predstavlja predlog za vrnitev v prejšnje stanje v smislu 1. odstavka 116. člena ZPP in je zato njuno vlogo tako tudi obravnavalo.

S sklepom z dne 7.11.2003 je vlogo (ugovor zoper zamudno sodbo) tožencev, ki jo je obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, zavrglo kot prepozno. V sklepu se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožencema začel teči dne 23.1.2003 in je zato najdaljši možni zakonski rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, to je trimesečni rok iz 2. odstavka 117. člena ZPP, iztekel prej, preden sta toženca vložila predlog.

Proti temu sklepu sta toženca vložila pritožbo, v kateri zatrjujeta, da sodišče prve stopnje ni preverjalo vsebine povratnic in ni ugotavljalo, ali je podpis na njih njun.

Pritožba zoper sklep z dne 7.11.2003 je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vlogo tožencev z dne 1.7.2003 (v izpodbijanem sklepu je celo zmotno ugotovilo, da sta jo vložila dne 28.8.2003) napačno obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Toženca vloge nista niti naslovila kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa kot ugovor zoper zamudno sodbo, torej pritožbo zoper zamudno sodbo. Tudi po vsebini njuna vloga ne predstavlja predloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj sta v njej toženca uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka

318. člena ZPP. V pritožbi sta namreč trdila, da jima tožba ni bila pravilno vročena. Pravilna vročitev tožbe tožencem pa je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe. S pritožbo sta torej trdila, da ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Po 1. odstavku 142. člena ZPP se mora tožba vročiti osebno stranki. Toženca pa sta v pritožbi trdila, da jima tožba ni bila vročena osebno. S tem sta, kot rečeno, uveljavljala pritožbena razloga in ne razloge za vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje je torej njuno vlogo napačno obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in s tem, ko je njuno vlogo zavrglo kot prepozno, odvzelo tožencema možnost, da se vloga obravnava kot pritožba pred pristojnim pritožbenim sodiščem. S tem je v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke

365. člena ZPP. Zadeve pa ni vrnilo glede tega sodišču prve stopnje v nov postopek, ker kot rečeno predloga za vrnitev v prejšnje stanje toženca nista vložila.

S tem pa so izpolnjeni pogoji za obravnavanje pritožbe tožencev zoper zamudno sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje dne 11.6.2003. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba zoper zamudno sodbo je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se v tej fazi postopka ni moglo dokončno opredeliti do pritožbene trditve tožencev, da jima tožba ni bila pravilno vročena, oziroma, da podatki na povratnicah pri red. št. 2 ne ustrezajo dejanskemu stanju. Sodišče prve stopnje sodišču druge stopnje ni v zvezi s to pritožbeno uveljavljano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka ni dalo ustreznih pojasnil v smislu 2. odstavka 345. člena ZPP oziroma o tem ni opravilo poizvedb. Sodišče druge stopnje se v tej fazi postopka ni poslužilo možnosti, ki mu jih daje 2. odstavak 346. člena ZPP, in sicer zato, ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že zato, ker sodba ni obrazložena, tako da bi jo bilo mogoče preizkusiti, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev pa mora pritožbeno sodišče prav tako paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, ko je obrazložilo, zakaj je izdalo zamudno sodbo, navedlo le to, da so izpolnjeni pogoji po 318. členu ZPP. Takšna obrazložitev zamudne sodbe pa ne zadošča. Zakon o pravdnem postopku namreč določa, da mora sodišče v obrazložitvi zamudne sodbe navesti razloge, ki opravičujejo tako sodbo (5. odstavek 324. člena ZPP). Za sodbo, ki jo sodišče izda po kontradiktornem postopku, zakon predpisuje, da se v njeni obrazložitvi navedejo dejstva, dokazi in predpisi, na katere se sodba opira (4. odstavek 324. člena ZPP). Na prvi pogled je videti, da se za obrazložitev zamudne sodbe ne terja, da sodišče strankam navede podlago svojega odločanja. Vendar je mogoče zamudno sodbo izpodbijati iz vseh pritožbenih razlogov izvzemši zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. odstavek 338. člnea ZPP). Za izpodbojni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa mora pritožnik vedeti, katero pravno normo je sodišče uporabilo, da bi lahko pretehtal, ali je uporabilo pravo normo in ali jo je pravilno uporabilo. Seveda pa mora pritožnik tudi vedeti, katera dejstva je sodišče štelo kot pravno relevantna dejstva. Sodišče mora zato obrazložiti zamudno sodbo enako kot sodbo po opravljeni kontradiktorni obravnavi. Prihranjeno mu je le ugotavljanje dejanskega stanja. Pri zamudni sodbi mora torej biti iz njene obrazložitve razvidno, katera pravno pomembna dejstva, navedena v tožbi, je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno pravilo jo je oprlo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni tako ravnalo, saj je v obrazložitev kot rečeno, le prepisalo besedilo iz 1. odstavka 318. člena ZPP. S tem pa sodišče prve stopnje zamudne sodbe ni obrazložilo, tako je ni mogoče preizkusiti. S tem pa je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena in jo je bilo že zaradi tega razveljaviti in zadevo vrniti le-temu v ponovno sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V novem postopku pa bo moralo sodišče prve stopnje najprej preveriti, ali je bila vročitev tožbe tožencema pravilno opravljena oziroma bo moralo najprej preverjati njune trditve o tem, da jima tožba ni bila vročena osebno. Od tega bo namreč odvisno nadaljnje postopanje sodišča prve stopnje v tej zadevi.