Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče pri izbiri zavodskega vzgojnega ukrepa upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek tega ukrepa in povsem soglaša s presojo sodišč o nujnosti izreka vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni zavod, saj so pri mladoletniku potrebni trajnejši in učinkovitejši vzgojni in prevzgojni ukrepi ter tudi njegova izločitev iz okolja, v katerem biva.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I Km 32179/2014 z 23. 9. 2014 mladoletnemu D. B. izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter odločilo, da po prvem odstavku 484. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) stroški kazenskega postopka bremenijo proračun in se stroški in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračuna. Višje sodišče je s sklepom II Kp 32179/2014 z 25. 3. 2015 pritožbo zagovornika mladoletnega D. B. zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje glede izreka vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni zavod potrdilo, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da le ti bremenijo proračun.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep o izreku vzgojnega ukrepa je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. V zahtevi navaja, da je prvostopenjsko sodišče mladoletniku izreklo neprimeren vzgojen ukrep. Ocenjuje, da je izrečeni ukrep pretiran in v nasprotju z zakonsko zahtevo, da naj se ga uporabi kot skrajno sredstvo. Našteva okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da je treba mladoletniku pokazati določeno mero zaupanja in se mu z oddajo v vzgojni zavod pošilja napačen signal, da ne more več stopiti iz tiste poti, ki sta jo prehodila oče in brat, ki sta oba na prestajanju zaporne kazni.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem 16. 10. 2015 ocenjuje, da je zahteva neutemeljena, saj zakon ni bil kršen niti ni bil za mladoletnika nepravilno uporabljen vzgojni ukrep. Ugotavlja, da se navedbe v zahtevi nanašajo na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo okrožno sodišče in s katerim se je strinjalo tudi višje sodišče. Iz njih izhaja, da se vložnik zahteve ne strinja z oceno sodišča glede okoliščine, da je mladoletnik že izvrševal kazniva dejanja, pa izrečena milejša vzgojna ukrepa nanj nista imela pozitivnega vpliva, da ne bi več izvrševal kaznivih dejanj. Po oceni okrožnega sodišča so to takšne okoliščine, ki narekujejo izrek vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni zavod. Sodišče je izrečeni ukrep prepričljivo utemeljilo s tem, da je potrebno mladoletnika ločiti od slabe družbe ter mu omogočiti, da se usposobi za samostojno življenje brez izvrševanja kaznivih dejanj. Takšnemu zaključku sodišča odvetnik nasprotuje z oceno, da ne gre ponavljati istega vzorca, kot pri bratu, ki se je izkazal za neuspešnega. Po mnenju sodišča pa navedeno ne dokazuje, da izrečeni vzgojni ukrep pri mladoletniku ne bo imel zasledovanih pozitivnih učinkov. Odvetnik drugače kot sodišče ocenjuje, da je potrebno mladoletniku pokazati določeno mero zaupanja in mu ne pošiljati signala, da ne more stopiti iz tiste poti, ki sta jo pred njim prehodila oče in brat in zatrjuje, da bi izrečeni ukrep zagotovo poslabšal prognozo njegovih prihodnjih ravnanj. Vse to pomeni po oceni vrhovnega državnega tožilca oporekanje oceni okoliščin oziroma dokaznim zaključkom sodišča, še zlasti glede na to, da sodišče s svojo odločitvijo ni kršilo 74. člena Kazenskega zakonika, saj je iz obrazložitve izpodbijanih sklepov razvidno, da je sodišče po preučitvi vseh osebnih in drugih okoliščin, v skladu z omenjeno določbo zaključilo, da je pri mladoletniku zaradi stalnega ponavljanja kaznivih dejanj in negativnega vpliva družbe oziroma oseb, s katerimi se druži, potreben trajnejši vzgojni ukrep in izločitev iz dotedanjega okolja, še zlasti glede na neuspeh do sedaj izrečenih milejših vzgojnih ukrepov. Nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče v izpodbijanem sklepu po drugem odstavku 420. člena ZKP, ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan mladoletniku in njegovemu zagovorniku, vendar se noben od njiju o odgovoru ni izjavil. B.-1

5. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti in odgovoru vrhovnega državnega tožilca na zahtevo, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da se v postopku proti mladoletnikom zahteva za varstvo zakonitosti po določbi 487. člena ZKP lahko vloži tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon (torej iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP), kot tudi v primeru, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B.-2

6. Sodišče je mladoletniku zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 z izpodbijano pravnomočno odločbo izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod. Kot izhaja iz razlogov sklepov sodišč prve in druge stopnje je mladoletnik že izvrševal kazniva dejanja, izrečen mu je bil ukor, ki je najmilejši vzgojni ukrep, pa tudi ukrep nadzorstva organa socialnega varstva. Vendar pa izrečena (milejša) vzgojna ukrepa nanj očitno nista imela pozitivnega vpliva, da ne bi več izvrševal kaznivih dejanj. Mladoletniku je torej sodišče že pokazalo določeno mero zaupanja, vendar tega ni upravičil. Res je sicer, da je kaznivo dejanje priznal in ga opisal, vendar po oceni nižjih sodišč s tem še ni pokazal, da razume nedopustnost svojega ravnanja in, da je zanj pripravljen prevzeti posledice. Na njegovo nekritičnost in neodgovornost kaže ravno dejstvo, da ga dosedanja izrečena ukrepa nista odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj. Ukrep nadzorstva organa socialnega varstva je bil mladoletniku izrečen aprila 2014, že čez štiri mesece, to je avgusta 2014, pa je storil novo kaznivo dejanje. Okoliščina, da se vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod pri mladoletnikovem starejšem bratu ni izkazal za uspešnega, je irelevantna, saj ne pomeni in ne dokazuje, da ta vzgojni ukrep pri mladoletniku ne bo imel zasledovanih pozitivnih učinkov. Sodišči tudi ocenjujeta, da z izrečenim vzgojnim ukrepom mladoletniku ne pošiljata napačnega signala, kar bi poslabšalo prognozo njegovih prihodnjih ravnanj, temveč ravno obratno, saj je mladoletnika potrebno ločiti od družbe, ki nanj vpliva negativno, ob tem pa mu nuditi ustrezno oporo, vzgojo in zlasti strokovno vodenje ter mu omogočiti, da dokonča šolo, pridobi poklic in se usposobi za samostojno življenje brez izvrševanja kaznivih dejanj. Oporekanje dokaznim zaključkom sodišča oziroma oceni okoliščin, pa kot navaja že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče pri izbiri zavodskega vzgojnega ukrepa upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek tega ukrepa in povsem soglaša z navedeno obrazloženo presojo sodišč prve in druge stopnje o nujnosti izreka vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni zavod, saj so pri mladoletniku potrebni trajnejši in učinkovitejši vzgojni in prevzgojni ukrepi ter tudi njegova izločitev iz okolja, v katerem biva.

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi uveljavljal, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).