Jedro

Prepoved upoštevanja dejstev in dokazov, podanih v več kot dveh vlogah, velja le v primeru rednega postopka na podlagi procesnega zahtevka, uveljavljanega s prvo vlogo (tožbo ali predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine). Če pravdni stranki po začetem postopku postavita dodatne procesne zahtevke (npr. kot spremembo tožbe, nasprotno tožbo ali pobotni ugovor), je treba nasprotni stranki ne glede na število do tedaj vloženih vlog vedno dopustiti, da se o dodatnem ali spremenjenem zahtevku izjavi, saj bi v nasprotnem šlo za zlorabo procesnih pravic.

Vsebina pojma „pooblaščenca po zaposlitvi“ zajema katerokoli osebo, ki za gospodarsko družbo opravlja takšno delo, da je z njim zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, pri čemer so konkretni pooblaščenci po zaposlitvi v zakonski določbi navedeni zgolj primeroma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3., 4., 5. in 7. točka izreka) potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. III Ig 2006/00991 z dne 12. 12. 2006 v 1. in 3. točki izreka ter postopek nadaljevalo kot po tožbi (1. točka izreka). Zaradi umika tožbe za znesek 539,94 EUR je postopek v tem delu ustavilo (2. točka izreka). Ugotovilo je, da na dan izdaje sodbe obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.612,41 EUR, in da na dan izdaje sodbe obstoji tudi terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 162,00 EUR, da pa ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 292,49 EUR (3. in 4. točka izreka). Po medsebojnem pobotanju terjatev pravdnih strank je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 3.450,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.417,62 EUR od 24. 02. 2010 do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (5. in 6. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 162,08 EUR in stroške pravdnega postopka v znesku 635,67 EUR (7. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP. Predlaga, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Ker gre za spor majhne vrednosti, je o pritožbi na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP odločila višja sodnica posameznica.

Pritožba ni utemeljena.

Moti se pritožnica, ko sodišču prve stopnje očita, da je postopek nepravilno vodilo po določilih, ki veljajo v postopku v sporih majhne vrednosti. Tožeča je predlog za izvršbo vložila zaradi plačila 2.957,20 EUR spp, po delnem umiku pa zaradi plačila 2.417,26 EUR spp. Določba 443. člena ZPP res določa, da so spori majhne vrednosti spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Vendar sta obe pravdni stranki v tem sporu gospodarski družbi, za katere veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih (481. člen ZPP). Spori majhne vrednosti v postopku v gospodarskih sporih pa so tisti spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP).

Tretja pripravljalna vloga, ki jo je predložila tožeča stranka, v postopku v sporih majhne vrednosti načeloma ni dopustna. Vendar velja prepoved upoštevanja dejstev in dokazov, podanih v več kot dveh vlogah (453. člen ZPP), le v primeru rednega postopka na podlagi procesnega zahtevka, uveljavljanega s prvo vlogo (tožbo ali predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine). Če pravdni stranki po začetem postopku postavita dodatne procesne zahtevke (npr. kot spremembo tožbe, nasprotno tožbo ali pobotni ugovor), je treba nasprotni stranki ne glede na število do tedaj vloženih vlog vedno dopustiti, da se o dodatnem ali spremenjenem zahtevku izjavi, saj bi v nasprotnem šlo za zlorabo procesnih pravic ene stranke. Ker je v konkretnem primeru tožena stranka šele v drugi pripravljalni vlogi (ki bi praviloma morala biti zadnja v tem postopku) postavila pobotni ugovor, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožeči stranki omogočilo, da se s tretjo pripravljalno vlogo o njem izjavi.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno 80. člen OZ, ki ureja pooblastilo po zaposlitvi. Zmotno je pritožbeno stališče, da se citirano določilo nanaša zgolj na prodajalce v trgovinah, delavce v gostinstvu, delavce pri poštnih in bančnih okencih. Vsebina pojma „pooblaščenca po zaposlitvi“ je mnogo širša in zajema katerokoli osebo, ki za gospodarsko družbo opravlja takšno delo, da je z njim zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, pri čemer so konkretni pooblaščenci po zaposlitvi v zakonski določbi navedeni zgolj primeroma.

Pooblaščenec po zaposlitvi je gotovo tudi oseba, ki za družbo prevzema blago po prevoznih pogodbah, saj bi bilo kvečjemu nenavadno, da bi tovrstno opravilo redno izvajal le direktor družbe. Pomanjkanje žiga in podpisa zakonitega zastopnika tožene stranke na CMR, tovornemu listu ne odvzema dokazne vrednosti, ki mu jo je priznalo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da je bila večina ugovorov tožene stranke nesklepčna, kar pomeni, da tožena stranka ni navedla dovolj konkretnih dejstev, na podlagi katerih bi jih bilo mogoče preizkusiti in jih v postopku tudi vsebinsko obravnavati. Če stranka na splošno zatrjuje, da je bila zaračunana cena višja od dogovorjene, gre za vsebinsko prazen ugovor, ki (celo, če je resničen) po logični razlagi ne more rezultirati v zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj iz njega kvečjemu smiselno izhaja, da je tožena stranka za opravljen prevoz dolžna plačati dogovorjeno ceno (ne pa nič). Ker tožena stranka ni povedala, kolikšna je bila dogovorjena cena niti kolikšna bi bila običajna cena posameznega prevoza, je edina cena, s katero je bilo sodišče seznanjeno, tista, ki jo je zaračunala tožeča stranka. Enako nekonkretizirana je bila tožena stranka pri ugovoru dolžine posameznega prevoza, saj ni navedla, za koliko je bil posamezen prevoz krajši od zaračunanega.

Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zamude pri opravljanju prevozne storitve po računu št. 3374-1375. Pravilno je zaključilo, da bi morala tožena stranka v skladu s 2. odst. 30. čl. Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti CMR ob izročitvi oziroma najkasneje v sedmih dneh od izročitve reklamirati škodo na blagu (in ne dejstva zamude).

Sicer pa večina pritožbenih razlogov napada dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa v sporih v postopku majhne vrednosti ni dopusten.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške (165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).