Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika pred podano izredno odpovedjo pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2020 nezakonita (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni: za obdobje od 3. 5. 2020 do 25. 5. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter obračunati nadomestilo plače v bruto znesku, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi, od bruto zneska odvesti davke in prispevke iz delovnega razmerja ter izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obresti od 26. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II. izreka); plačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 1.233,90 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter plačati ustrezni neto znesek, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (točka III. izreka); plačati: - preostanek plače za mesec julij 2019 v znesku 1.233,90 EUR bruto, od tega bruto zneska obračunati in izplačati davke in prispevke iz delovnega razmerja ter plačati neto plačo in znesek 905,81 EUR iz naslova ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2019; - plačo za mesec avgust 2019 v znesku 1.286,46 EUR bruto, od tega bruto zneska obračunati in izplačati davke in prispevke iz delovnega razmerja ter plačati neto plačo in znesek 204,00 EUR iz naslova ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2019 do plačila; - nadomestilo plače za mesec september 2019 v znesku 844,80 EUR bruto, od tega bruto zneska obračunati in izplačati davke in prispevke iz delovnega razmerja ter plačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2019; - sorazmerni regres za leto 2019 v znesku 443,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 2019 in - sorazmerni regres za leto 2020 v znesku 313, 52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 2020. Višji tožbeni zahtevek iz naslova sorazmernega dela regresa za leto 2020 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka IV. izreka). Pobotni ugovor tožene stranke je zavrglo (točka V. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 992,64 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka VI. izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper zavrnilni del, za izpodbijanje katerega nima pravnega interesa) in sklep tožena stranka pravočasno vlaga izjemno obširno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da pred začetkom sodnega postopka ni bila obveščena o sestavi sodnega senata in prisotnosti članov, ki zastopajo delodajalce, ampak šele po zaključku glavne obravnave. Ker ni bilo možno zaključiti, za katere osebe, prisotne v sodni dvorani, sploh gre, ni imela priložnosti takoj zahtevati morebitnih ukrepov po predstavniku delodajalcev v sodnem senatu v zvezi z nepravilnostjo vodenja postopka in onemogočanja tožene stranke do poštenega sodnega postopka. Vodenje postopka v delu zaslišanja tožnika je bilo izvedeno v tujem jeziku, srbščini, brez prisotnosti sodnega tolmača, zato je bila toženi stranki onemogočena pravica do vodenja postopka v uradnem jeziku Republike Slovenije. V pritožbi vztraja, da je tožnika v pravnem pouku nedvomno in jasno pravno poučila do pravice do zagovora, o obliki, v kateri se zagovor poda, ter da se v primeru pritožbe sklep šteje kot opomin in se bo izvajalo nadaljevanje postopka po ZDR-1. ZDR-1 ne predpisuje izrecne oblike pisne obdolžitve in vabila na zagovor, napačno in neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da sklep o izredni odpovedi ne vsebuje dovolj podatkov za seznanitev tožnika o očitanih kršitvah in da ne omogoča pravice do zagovora tožniku. Z očitanimi kršitvami pogodbenih in delovnopravnih obveznosti ter drugih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke je tožnik nedvomno bil ali je mogel biti seznanjen, in sicer iz obrazložitve sklepa o izredni odpovedi z dne 12. 6. 2020, na podlagi obvestil tožene stranke Policijski postaji A. in Policijski postaji B., iz pisnih obvestil iz korespondence tožene stranke s pooblaščencema tožnika ter iz vabila in zadnjega opomina tožene stranke z dne 17. 2. 2020 v zvezi s sumom storjenega kaznivega dejanja na materialno škodo. V pritožbenem postopku navaja novo dejstvo, s katerim je bila uradno seznanjena šele na glavni obravnavi iz poizvedb, ki jih je opravilo sodišče, in sicer o zaposlitvi tožnika pri drugem delodajalcu od dne 25. 5. 2020. O delu tožnika za druge delodajalce pa je bila neuradno in brez uradnih dokazil seznanjena že od začetka leta 2020, v času ko je bil tožnik v bolniškem staležu. Navedeno je zadostna podlaga za obstoj okoliščin, zaradi katerih bi bilo s strani tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. V zvezi z neutemeljenim priznanjem pravic za preostanek plače za mesec julij 2019 navaja, da zneska ostalih prejemkov v višini 1.599,50 EUR sodišče ni opredelilo po posameznih postavkah. Izpodbija upoštevanje postavk boniteta za nastanitev, stroški prehrane, nadomestilo za ločeno življenje. Uveljavlja, da je tožena stranka preostale zneske za julij, avgust in september 2019 tožniku plačala v obliki nedenarnega nadomestila. Glede priznanja sorazmernega dela regresa za leto 2019 navaja, da je tožena stranka tožniku izplačala enomesečni znesek sorazmernega dela regresa 73,88 EUR z bančnim nakazilom dne 21. 10. 2019. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo, ki jih priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe (saj za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe nima pravnega interesa) in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje:

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka skladno z določbo 286.b člena ZPP izkoristila možnost grajati procesne kršitve zaradi nepravilnosti vodenja postopka in onemogočanja stranke do poštenega postopka, kar je razvidno iz zapisnika naroka za glavno obravnavo, zato je brezpredmetno pritožbeno navajanje, da tega ni mogla storiti, ker pred začetkom sodnega postopka ni bila obveščena o sestavi sodnega senata. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zakonitemu zastopniku tožene stranke ni omogočilo oziroma dovolilo postavljanja vprašanj tožniku z namenom izvajanja dokazov. Izvajanje dokazov v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje omejilo na pravno pomembna dejstva glede izredne odpovedi in dolgovanih plačil, ki sta jih stranki navedli v svoji trditveni podlagi, zato zakonitemu zastopniku tožene stranke pravilno ni dovolilo postavljanja vprašanj, ki niso bila v zvezi s predmetom postopka. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je bilo vodenje postopka v delu zaslišanja tožnika izvedeno v tujem jeziku (srbščini) brez prisotnosti sodnega tolmača. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo namreč izhaja, da je tožnik pred svojim zaslišanjem izjavil, da razume in dokaj dobro govori slovenski jezik, zato za njegovo zaslišanje ni bilo potrebno angažirati sodnega tolmača, toženi stranki pa tako ni mogla biti onemogočena, kot sam trdi, pravica do vodenja postopka v uradnem jeziku Republike Slovenije.

7. Bistvo izpodbijane sodbe je vprašanje, ali je bila tožniku zagotovljena pravica do seznanitve z očitanimi kršitvami in zagovora ali ne. Tožena stranka napačno razloguje, da je tožnika v pravnem pouku sklepa o izredni odpovedi nedvomno in jasno poučila o pravici do zagovora ter, da se v primeru pritožbe sklep o izredni odpovedi šteje kot opomin. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni izpeljala skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu. Tožena stranka bi morala tožnika pred nameravano podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika pred podano izredno odpovedjo pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pravni pouk v sklepu o izredni odpovedi z dne 12. 6. 2020, v katerem je navedeno, da ima delavec "pravico do pisnega in ustnega zagovora v zakonskem roku od izdaje-vročanja-objave sklepa ter da se v primeru pritožbe sklep šteje kot opomin", ne zadošča za izpolnitev zakonske obveznosti delodajalca, saj je delavcu potrebno omogočiti zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ne šele po njeni vročitvi. V zvezi z navedbo v pravnem pouku tožena stranka zmotno meni, da je tožniku omogočila pravico do zagovora, vendar je tožnik ni izrabil. Zgolj z vročitvijo sklepa o izredni odpovedi z dne 12. 6. 2020 namreč ni mogoče šteti, da bi tožena stranka izpolnila to svojo dolžnost kot delodajalec, prav tako pa s predmetnim sklepom tožena stranka ni podala dovolj določne obdolžitve in tožniku očitanih kršitev ni vsebinsko oziroma konkretizirano opredelila. Zaključkov sodišča prve stopnje tožena stranka v ničemer ne more omajati niti s pritožbenim zatrjevanjem, da je tožnik bil ali mogel biti seznanjen z očitanimi kršitvami preko obvestil tožene stranke policiji in preko korespondence tožene stranke s tožnikovim pooblaščencem.

8. ZDR-1 daje delavcu pravico, da se predhodno zagovarja oziroma izjasni o očitanih kršitvah in eventuelno pojasni svoja ravnanja, s katerimi je bil tudi pisno seznanjen. S tem se mu omogoči sodelovanje in vplivanje na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravica do zagovora sicer ni absolutna, izjemo predstavljajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka takšnih okoliščin v postopku na prvi stopnji sploh ni zatrjevala niti dokazala, zato pritožbenih trditev v zvezi z utemeljevanjem okoliščin, ki bi opravičevale toženo stranko, da tožniku ne omogoči zagovora, ni mogoče upoštevati. Gre namreč za nedovoljene pritožbene novote na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP, pri tem pa tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

9. Sodišču prve stopnje se pravilno ni bilo treba opredeljevati do vsebine očitanih kršitev, torej do tega, ali sta odpovedna razloga po 1. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 utemeljena, saj je ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita že zaradi delodajalčeve ''postopkovne'' kršitve po 85. členu ZDR-1. Obsežne pritožbene navedbe glede okoliščin in razlogov za izredno odpoved, zato niso utemeljene.

10. V zvezi z odločitvijo o zahtevkih za plačilo denarnih prejemkov iz delovnega razmerja za julij, avgust in september 2019 ter sorazmerni del regresa za leti 2019 in 2020 pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih je sodišče prve stopnje dosodilo v pravilni višini, glede na podatke v spisu, prav tako pa je tudi pravilno dosodilo zakonske zamudne obresti. Ob izostanku dokazil tožene stranke, da tožniku ne pripadajo postavke boniteta za nastanitev, stroški prehrane ter nadomestilo za ločeno življenje, pri čemer so tovrstne navedbe kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), in ob dejstvu, da so iz obračuna (A3 in A12) razvidni specificirani zneski posameznih postavk, tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim nasprotovanjem znesku 1.599,50 EUR, češ da je skupni znesek ocenjen pavšalno. Že v izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje odgovorilo na tudi v pritožbi ponovljene navedbe tožene stranke, da obračun za julij 2019 ni veljaven, ampak je bil pripravljen zgolj informativno za planiranje okvirnih skupnih stroškov za delovišče tožene stranke. Pritožbeno sodišče sledi pravilni ugotovitvi, da sta iz obračuna plače, priloženega v izvirniku (A12), razvidna žig tožene stranke in podpis njenega zakonitega zastopnika, zato ni dvoma v njegovo veljavnost. 11. Zmotno je stališče tožene stranke, da za leto 2020 ni imela obveznosti izplačila regresa za letni dopust zaposlenim delavcem, ker je bilo njeno poslovanje v letu 2019 negativno. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da so delavci do regresa upravičeni ne glede na negativno solventno stanje podjetja. Slab ekonomski položaj namreč ne odvezuje delodajalca za plačilo takšne obveznosti, ki je določena z zakonom in kolektivno pogodbo.

12. Glede pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo pobotnega zahtevka, čeprav je navedbe o obstoju nasprotnih terjatev tožene stranke do tožnika v višini 8.649,88 EUR, ki so bila v tistem času v odločanju pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, podala v odgovoru na pritožbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo institut procesnega pobota, da uveljavljani zahtevi za medsebojno pobotanje terjatev manjka navedba temelja oziroma podlage in datum zapadlosti nasprotnih terjatev v plačilo. Sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru zato ni moglo vsebinsko odločati, odločitev o zavrženju pobotnega ugovora pa je pravilna tudi iz razloga, ker terjatev ni likvidna v smislu, da je sporna in kot izhaja iz prilog spisa (A8 - A11), je o tem potekal pravdni postopek po razveljavljenem sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki pa ga je sodišče zaradi neplačane sodne takse ustavilo.

13. Dokaznih listin, ki jih je podala tožena stranka v pritožbi (B9 - B29), pritožbeno sodišče ni upoštevalo na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP. Ker jih tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Enako velja za pritožbene trditve o tožnikovem opravljanju dela za druge delodajalce, o dejanskem prenehanju opravljanja dela tožnika s 1. 8. 2019, ter o tem, da je tožniku v oktobru 2019 izplačala enomesečni znesek sorazmernega dela regresa z bančnim nakazilom, preostale zneske do obračunanih plač in ostalih prejemkov za julij, avgust in september 2019 pa v obliki nedenarnega nadomestila. Sicer pa tovrstne pritožbene trditve kot tudi ostale obširne pritožbene navedbe niso bile bistvene oziroma odločilnega pomena za odločitev v obravnavanem sporu in so že iz tega razloga brezpredmetne, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).