Jedro

Določbe prvega odstavka 88. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 in 31/93) si tožnica nepravilno razlaga. "Obstoj dolžnosti vrnitve" je potrebno tolmačiti kot možnost vrnitve in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve premoženja po tem zakonu. Namen tega predpisa je bil namreč v tem, da se začasno, do poteka roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo, oz. do odločitve o njih, ustavi pravni promet s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije. To izhaja že iz določbe 3. odst. 88. člena ZDen, ki prepoved pravnega prometa omejuje na čas 30 dni po poteku roka za uveljavljanje zahtev za denacionalizacijo, razen za tisto premoženje, za katero je bila zahteva dejansko vložena. V tem primeru velja prepoved seveda do dokončne odločitve o denacionalizaciji. Na ta način naj bi se zavarovale pravice denacionalizacijskih upravičencev pred morebitnimi nepoštenimi poizkusi razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Višje sodišče v Mariboru je kot pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo sodbo prvostopnega sodišča, da je neutemeljen zahtevek tožeče stranke, da ji tožena Občina ... izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnica vknjižila kot lastnica enosobnega stanovanja. Tako kot prvostopno sodišče, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nična kupoprodajna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili za omenjeno stanovanje dne 12.12.1991. Z uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je bilo namreč prepovedano razpolaganje z nepremičninami, glede katerih je obstojala dolžnost vrnitve ter so bili vsi pravni posli, sklenjeni v nasprotju s to prevpovedjo, nični po samem zakonu. Sporno stanovanje je takšna nepremičnina, glede katere obstaja dolžnost vrnitve po ZDen. Že omenjena kupoprodajna pogodba pravdnih strank je zato nična in na njeni podlagi uveljavljani tožbeni zahtevek neutemeljen.

Tožnica je proti sodbi pritožbenega sodišča vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je pritožbeno sodišče brez glavne obravnave in celo izven senata ugotavljalo odločilne dejanske okoliščine, ki so poleg tega sporne. To je bistvena procesna kršitev iz 9. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, napravljena na 2. stopnji in zato revizijski razlog (čl. 385, odst. 1, tč. 1 ZPP). Zmotno pa je razlagalo tudi določbe 88. člen ZDen. Po tožničinem mnenju prepoved razpolaganja po tem predpisu ni vezana na neko splošno možnost vrnitve premoženja. Podana mora biti konkretna dolžnost vrnitve. To pa pomeni, da je potrebno ugotoviti, ali je bila v zakonitem roku sploh vložena zahteva za denacionalizacijo konkretnih upravičencev. Dokazno breme je na strani tožene stranke, saj je v kupoprodajni pogodbi za stanovanje jamčila, da ne gre za nacionalizirano premoženje. Ker nižji sodišči nista tako tolmačili že omenjenega 88. čl. ZDen, sta pomanjkljivo raziskali dejansko stanje. Revizijsko sodišče naj zaradi tega ob upoštevanju uveljavljanih revizijskih razlogov obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje, ali podrejeno, spremeni vsaj stroškovni sklep obeh nižjih sodišč. Tožena stranka je s svojimi zagotovili tožnico zavedla in povzročila to pravdo. Zato mora plačati pravdne stroške po 1. odst. 156. člena ZPP. Končno tožnica prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks v revizijskem postopku.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Javnemu tožilcu Republike Slovenije. Nobeden se o njej ni izjavil (čl. 390 ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji zatrjevanih bistvenih procesnih kršitev. Pritožbeno sodišče z uradnim zaznamkom na fotokopiji zemljiškoknjižnega izpiska (priloga B5) ni ugotovilo nekega novega odločilnega dejstva. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je namreč razvidno, da je že prvostopno sodišče ugotovilo, da je sporno stanovanje del nepremičnine, ki je bila po starem zemljiškoknjižnem stanju vpisana kot parc. št. 389, vl. št. 507. Pritožbeno sodišče je torej z omenjenim uradnim zaznamkom sodnika poročevalca lahko le še enkrat preverjalo pravilnost ugotovitve prvostopnega sodišča o identiteti sporne nepremičnine. Trditve tožeče stranke v reviziji, da je s tem pritožbeno sodišče na drugi stopnji brez glavne obravnave ugotavljalo dejansko stanje in da ni odločalo v senatu treh sodnikov, je zato brez vsake podlage. Posebno še, ker identiteta obravnavane nepremičnine očitno sploh ni bila sporna. Prav tako tožeča stranka v reviziji neutemeljeno trdi, da je pritožbeno sodišče ugotovilo novo, dvomljivo dejstvo, da so bili člani nekdanje lastnice sporne nepremičnine, zadruge ..., le fizične osebe. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe, ta okoliščina za odločitev v tej pravdi ni pomembna. Zato tudi v tem pogledu revizijsko sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene procesne kršitve v smislu 1. tč. 1. odst. 385. čl. ZPP.

Revizijsko sodišče pa v celoti sprejema tudi materialnopravno odločitev obeh nižjih sodišč. Določbe prvega odstavka 88. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 in 31/93) si tožnica nepravilno razlaga. "Obstoj dolžnosti vrnitve" je potrebno tolmačiti kot možnost vrnitve in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve premoženja po tem zakonu. Namen tega predpisa je bil namreč v tem, da se začasno, do poteka roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo, oz. do odločitve o njih, ustavi pravni promet s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije. To izhaja že iz določbe 3. odst. 88. člena ZDen, ki prepoved pravnega prometa omejuje na čas 30 dni po poteku roka za uveljavljanje zahtev za denacionalizacijo, razen za tisto premoženje, za katero je bila zahteva dejansko vložena. V tem primeru velja prepoved seveda do dokončne odločitve o denacionalizaciji. Na ta način naj bi se zavarovale pravice denacionalizacijskih upravičencev pred morebitnimi nepoštenimi poizkusi razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem. V obravnavanem primeru je sporno stanovanje nedvomno v sklopu nepremičnine, za katero obstaja možnost, da bo denacionalizirana. Pri tem je po obrazloženi razlagi 88. čl. ZDen brez pomena, ali so bili njeni ustanovitelji le fizične ali tudi pravne osebe. Poleg tega pa so po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, objavljeni v Ur.l. RS, št. 13/93, upravičenci do denacionalizacije ne le fizične, ampak tudi pravne osebe. Izvajanja pritožbenega sodišča o fizičnih osebah kot ustanoviteljih zadruge ... tako za odločitev v tem sporu sploh niso važna, tudi če so napačna. Odločilno je dejstvo, da gre za premoženje, za katerega je možno, da bo denacionalizirano. Od uveljavitve ZDen, torej od 7.12.1991. dalje (člen 96) do 6.1.1994 (člen 88/3), oz. do dokončne odločitve o zahtevi za denacionalizacijo, zato razpolaganje z njim ni dovoljeno. Tožnica je pogodbo za sporno stanovanje s toženo stranko sklenila 12.12.1991, se pravi potem, ko je prepoved razpolaganja že veljala. Po določbi 2. odst. 88. člena ZDen je zato ta pogodba nična. Na podlagi ničnega pravnega posla pa tožnica z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine ne more uspeti. Obe nižji sodišči sta zato njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnili.

Iz navedenih razlogov tudi revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi in je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Ob takšni odločitve o glavni stvari revizijsko sodišče tudi stroškovnega sklepa sodišča druge stopnje ni spremenilo, ker je v skladu s 154. čl. ZPP. Za odločitev o stroških po načelu krivde v smislu 156. čl. ZPP, kot tudi predlaga tožnica v reviziji, pa v spisu ni nobene podlage. Iz navedb tožene stranke je razvidno, da je svojo zmoto o naravi premoženja takoj sporočila in da se je nato pravda nadaljevala le zaradi vztrajanja tožnice pri njeni zmotni razlagi 88. čl. ZDen. Pravdni stroški ji tako niso nastali po krivdi tožene stranke.

Sklep o revizijskih stroških temelji na 154. členu ZPP in je obsežen v zavrnilni odločbi o glavni stvari. O predlogu za oprostitev plačila sodne takse za revizijo pa bo odločilo sodišče prve stopnje (čl. 173/1 ZPP).