Jedro

Dejanje preganjanja, ki ga v tožbi izrecno uveljavlja prvi tožnik, ne ustreza definiciji iz 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ-1, saj prvi tožnik kot domnevni vojaški obveznik ni predložil vojaške knjižice niti ni prejel individualnega poziva na služenje vojaške obveznosti v času trajanja notranjega oboroženega spopada v izvorni državi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka, po združitvi upravnih zadev vseh uvodoma imenovanih tožnikov v en postopek, na podlagi 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), njihovim prošnjam ugodila in jim s 1. točko izreka priznala status subsidiarne oblike zaščite za tri leta ter še odločila, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo treh let, s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi tožena stranka uvodoma povzema navedbe prvega tožnika in druge tožnice v njunih prošnjah za priznanje mednarodne zaščite ter dodaja, da v prošnjah, ki sta jih kot zakonita zastopnika vložila v imenu svojih štirih mladoletnih otrok, nista navedla posebnih razlogov, zakaj zaprošata za mednarodno zaščito tudi zanje, pač pa sta njihove prošnje oprla na razloge, ki sta jih v svojih prošnjah navedla prvi tožnik in druga tožnica, ki sta starša mladoletnih tožnikov.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno povzema, kaj sta prva tožnika navedla na ustnem razgovoru. Glede njihove istovetnosti ugotavlja, da je prvi tožnik predložil osebno izkaznico Sirske arabske republike, izdano dne 4. 2. 2010, in družinsko knjižico, izdano dne 25. 9. 2008 v občini Hish, Idlib, druga tožnica pa je predložila svojo osebno izkaznico z dne 25. 10. 2003. V zvezi s presojo pristnosti predloženih dokumentov tožena stranka navaja, da je Nacionalni forenzični laboratorij (v nadaljevanju NFI) ugotovil, da so pristni tako sami obrazci navedenih osebnih dokumentov, kakor tudi sami dokumenti, na katerih ni nobenih znakov prenarejanja, brisanja ali spreminjanja podatkov. Ob upoštevanju navedenega mnenja NFI tožena stranka zaključuje, da so vsi navedeni dokumenti pristni in meni, da so tožniki brez dvoma izkazali svojo istovetnost skladno z določili 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Ker tožniki za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih so zapustili izvorno državo oziroma zaradi katerih vlagajo prošnje za mednarodno zaščito niso predložili dokazov, tožena stranka ugotavlja, da je zato skladno s 3. odstavkom 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) potrebno upoštevati, ali so podane taksativno naštete okoliščine iz 1. do 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1. Tako v zvezi z okoliščino iz 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1, in sicer, da so se prosilci kar najbolj potrudili za utemeljevanje svojih prošenj, tožena stranka ugotavlja, da sta prva tožnika o dogodkih, zaradi katerih so morali zapustiti izvorno državo, pripovedovala prepričljivo, podrobno, tekoče, brez razmislekov in zavlačevanja ter korektno odgovarjala na vsa zastavljena vprašanja, ki se jim nista izogibala in sta skušala pojasniti tisto, o čemer sta bila vprašana. Zato tožena stranka kot nedvomno ugotavlja, da so se tožniki kar najbolj potrudili pri utemeljevanju svojih prošenj.

4. Nadalje kar zadeva 2. alinejo 3. odstavka 21. člena ZMZ-1, ki zahteva presojo, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, tožena stranka ugotavlja, da glede na navedbe tožnikov ni bilo pričakovati, da bi lahko predložili kakšne konkretne dokaze v podporo svojim izjavam, zato je presoja te alineje v konkretnem primeru nebistvena. V zvezi z naslednjim, to je tretjim pogojem, pa je po mnenju tožene stranke potrebno presojati, ob odsotnosti drugih dokazov, predvsem to, ali so izjave prosilca skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom. V tej zvezi na podlagi natančne primerjave izjav obeh prvih tožnikov ugotavlja, da je mogoč zaključek, da so njune izjave glede razlogov za zapustitev izvorne države medsebojno skladne in jih zato sprejema za verodostojne. Nadalje ob presoji, ali so navedbe prosilcev glede razlogov, zaradi katerih so morali zapustiti Sirijo, skladne z dostopnimi informacijami o izvorni državi, tožena stranka navaja, da je v ta namen najprej preučila informacije o splošnem stanju v Siriji, ki jih skupaj z virom in datumom objave taksativno našteva v opombah pod zap. št. 1 - 18, ki jih vsebinsko povzema in na podlagi katerih ugotavlja, da se je državljanska vojna v Siriji začela že leta 2011; nadalje ugotavlja, da so na področju Idliba, od koder prihajajo tožniki, v letu 2013 potekali spopadi med uporniki in Asadovo državno vojsko, ki je dotlej nadzorovala navedeno območje, nato pa je začasni nadzor prevzela sprva ISIS, kasneje pa je po obdobju naraščajočih napetosti oborožena skupina Al Nusra pregnala ISIS in prevzela nadzor nad navedenim območjem; tudi v letu 2016 so v Siriji še vedno potekali oboroženi spopadi; navkljub večkratnim delnim premirjem vojna tudi po šestih letih še vedno ni končana, obseg zlorab in kršitev človekovih pravic pa se ni prav nič zmanjšal, saj iz preučenih informacij izhaja, da je bil začasen upad nasilja zgolj kratkotrajne narave, medtem ko se je zaradi intenzivnejših bojev povečalo splošno število civilnih žrtev in uničevanje civilne infrastrukture, vključno z bolnicami, tržnicami in šolami, močno se je povečalo tudi število umorov civilistov ter druge kršitve mednarodnega humanitarnega prava; med provincami z največ nasilja pa je tudi domača provinca tožnikov Idlib. Kljub večjemu angažiranju Združenih držav Amerike in Rusije 2016 ter naporom za doseganje politične rešitve, se po ugotovitvah tožene stranke število grobih kršitev človekovih pravic in humanitarnega prava ni bistveno zmanjšalo, tako da je bilo po podatkih neodvisnega Sirskega centra za politične raziskave, ki je neodvisna sirska raziskovalna organizacija, v državi zaradi spora 740.000 smrtnih žrtev do februarja 2016. Tožena stranka po povedanem ugotavlja, da navedbe tožnikov o vojnih razmerah v Siriji ustrezajo proučenim informacijam o njihovi izvorni državi.

5. V zvezi s pogojem iz 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 nadalje ugotavlja, da so tožniki na podlagi relokacije iz Grčije v Slovenijo prispeli dne 9. 11. 2016 in še isti dan izrazili namen, da zaprosijo za mednarodno zaščito, pri čemer tožena stranka ob upoštevanju vseh okoliščin vstopa tožnikov na ozemlje Evropske unije in Republike Slovenije, zaključuje, da so tožniki zaprosili za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Tudi v zvezi z zadnjim elementom iz 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 tožena stranka ugotavlja, da so se tožniki kar najbolj potrudili za utemeljitev svojih prošenj in prepričljivo pojasnili, zakaj ne morejo predložiti dokazov, pa tudi, da so njihove izjave skladne in verjetne že same po sebi ter da je njihova osebna situacija verjetna tudi ob upoštevanju preučenih informacij o izvorni državi, kakor tudi to, da so tožniki v razumnem času zaprosili za mednarodno zaščito, pri čemer tožena stranka ni zasledila kakršnih koli drugih okoliščin, ki bi lahko vplivale na oceno splošne verodostojnosti tožnikov, pri oceni katere je uporabila vse tri uveljavljene kriterije, in sicer morebitno notranje neskladje, zunanje neskladje ter verjetnost obstoja dogodkov. Pri tem je ugotovila, da v izjavah tožnikov ne obstajajo notranja ali zunanja neskladja in da so v primerjavi z navedenimi objektivnimi informacijami o stanju v izvorni državi omenjeni dogodki verjetni. Glede na vse navedeno je ocenila, da so tožniki splošno verodostojni, saj so njihove izjave notranje usklajene in skladne tudi z objektivnimi informacijami o izvorni državi.

6. V nadaljevanju obrazložitve v zvezi s presojo upravičenosti do priznanja statusa begunca tožena stranka povzema določila 2. odstavka 41. člena in 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 v povezavi s 1. odstavkom 27. člena in 1. odstavkom 26. člena ZMZ-1, ob upoštevanju določil 1.a člena Konvencije o statusu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija) ter 2. odstavka 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP). Glede na izpostavljena določila tožena stranka meni, da same po sebi vojne razmere ne pomenijo individualnega preganjanja, kot ga opredeljujeta Ženevska konvencija in določila ZMZ-1. Poleg tega poudarja, da je z 8. odstavkom 27. člena ZMZ-1 določeno, da mora obstajati vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja, ki pa jih tožniki po stališču tožene stranke niso izkazali, ker niso zatrjevali, da bi se streljanje in bombardiranje domačega kraja, zaradi česar so zapustili izvorno državo, dogajalo zaradi njihove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Navedbe prvega tožnika, da je prejel vpoklic v Asadovo vojsko, pa so se izkazale za javni vpoklic vseh, ki lahko nosijo orožje, vendar se mu sam prvi tožnik ni odzval in zaradi tega tudi ni imel nobenih težav, saj osebnega posebnega vpoklica namreč ni prejel. Prav tako ni imel nobenih težav z drugimi oboroženimi skupinami in tudi na kontrolnih točkah, ki jih je večkrat prečkal, ni imel problemov, izogibal pa se je točkam pod nadzorom Asadove vojske. Slednjih namreč na njihovem domačem področju sploh ni več bilo, ker imajo tam nadzor uporniške vojske, ki sicer ne izvajajo pritiskov nad ljudmi in moških ne novačijo. Zato kot irelevantne tožena stranka zavrača po pooblaščencu tožnikov predložene informacije o novačenju in preganjanju oseb, ki se izogibajo služenju vojaškega roka, saj on sam namreč ni bil ne vpoklican v vojsko, niti ni iz vojske dezertiral in se izogibal služenju vojaškega roka, niti ni prejel nabornega pisma oziroma dopisa, ki ga rezervistom prinese na dom policija, niti ni izkusil novačenje na ulici ali nadzornih točkah, avtobusih ali bencinskih črpalkah, čeprav je veliko potoval zaradi vračanja v svoj kraj in obiskovanja staršev. Glede na navedeno po presoji tožene stranke prvi tožnik ni izkazal utemeljenega strahu niti zaradi morebitnega sodelovanja v spopadih, ne glede na to, na kateri strani bi se moral boriti, pač pa sta oba prva prosilca kot razlog zapustitve izvorne države navajala nevarnosti zaradi trajajoče vojne in skrbi za varnost svojih otrok. Ker morajo za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca biti kumulativno podani tako objektivni kot tudi subjektivni pogoji, pri čemer je mogoče presojati subjektivni pogoj strahu le ob obstoju relevantnih objektivnih dejanj preganjanja oziroma grozečih dejanj in nevarnosti preganjanja, na podlagi katerih obstaja tako utemeljen strah, da oseba zapusti svoje ozemlje, tožniki pa utemeljenega strahu pred preganjanjem niso izkazali, saj niso navedli nobenih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1, tožena stranka ugotavlja, da v izvorni državi niso bili izpostavljeni preganjanju, niti jim to ni neposredno grozilo, pa tudi v prihodnje njihov subjektivni strah pred preganjanjem ni izkazan, zato ne izpolnjujejo pogojev in niso upravičeni do statusa begunca po 2. odstavku 20. člena ZMZ-1. 7. Kar zadeva presojo upravičenosti do priznanja subsidiarne zaščite, tožena stranka najprej povzema opredelitev iz 3. odstavka 20. člena ZMZ-1 v povezavi z 28. členom ZMZ-1, pri čemer meni, da tožniki niti izrecno niti po smislu svojih navedb ne uveljavljajo, da jim v izvorni državi grozi smrtna kazen ali usmrtitev, niti mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen, pač pa je potrebno varnostno situacijo, ki jo tožniki navajajo kot razlog, zaradi katerega potrebujejo zaščito, presojati v okviru 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da so določene opredelitve do pomena resne in individualne grožnje za življenje in osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja izražene v sodni praksi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), in sicer v zadevi C-465/07 in tudi v zadevi C-285/12 (Elgafaji, točka 43 obrazložitve), na podlagi česar tožena stranka zaključuje, da je obstoj takšne škode mogoče priznati le v izjemnih situacijah, obstajati pa morajo resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno. Uporaba navedenih besednih zvez kaže, da gre za visok prag, ki ga SEU sicer res ni konkretiziralo, je pa dovolj jasno izrazilo, da gre za izjemne in hude situacije. Na podlagi preučenih informacij o razmerah v izvorni državi tožnikov tožena stranka ugotavlja, da tudi iz aktualnih informacij o stanju v Siriji, ki jih je v postopku preučila, izhaja, da se nadaljuje oborožen spopad, kljub vsem dogovorom o premirju, stopnja samovoljnega nasilja v Siriji pa je takšna, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da vsaki osebi, ki je prisotna na tem področju, grozi resna in individualna škoda za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali oboroženih notranjih spopadih. Čeprav se podatki o številu žrtev med seboj precej razlikujejo, pa tudi tisti, ki govorijo o manjšem številu žrtev, izpričujejo ogromne številke, zato glede na preučene informacije tožena stranka ugotavlja, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bili tožniki v primeru vrnitve v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njihovo življenje ali osebnost zaradi oboroženega spopada, ki poteka v Siriji. Zato je tožena stranka nadalje presojala možnost notranje razselitve tožnikov in s tem povezane notranje zaščite v ostalih delih izvorne države v smislu 29. člena ZMZ-1 v povezavi z 49. členom ZMZ-1 in ob upoštevanju splošnih okoliščin, ki prevladujejo v zadevnem delu države, ter osebnih okoliščin prosilcev in na podlagi preučenih informacij, zaključuje, da varnostna situacija v celotni državi še naprej ostaja nepredvidljiva, kljub poskusom, da bi prišlo do prekinitve ognja, tako da nasilju še vedno ni videti konca, na podlagi česar je mogoče sklepati, da so določena obalna območja pod nadzorom Asadovega režima sicer precej varna, vendar v zadnjem času tudi ta območja niso več zaščitena pred resnejšimi napadi, tako da tudi ta območja ne morejo predstavljati zaščite za tožnike. Zato v njihovem primeru ni mogoče uporabiti instituta notranje zaščite, niti ni mogoče zaključiti, da bi v določenih delih Sirske arabske republike obstajala manj ogrožena območja, kjer bi tožniki lahko varno živeli in bi se za njih pričakovalo, da bodo tam bivali brez strahu za svoje življenja. Zato ni mogoč zaključek, da v Siriji obstaja možnost notranje zaščite za tožnike, glede katerih po varnostnem preverjanju tudi ni ugotovljen obstoj varnostnih zadržkov, ki bi kazali, da bi tožniki pomenili resno in dejansko nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije, niti razlogi iz 31. člena ZMZ-1, ki bi izključevali priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, tako da je tožena stranka ugotovila, da tožniki izpolnjujejo pogoj za priznanje subsidiarne oblike zaščite in ker je odločila v njihovo korist, jih ni posebej seznanjala z informacijami o izvorni državi, uporabljenimi v njeni odločbi, saj le-te ne odstopajo od informacij, ki jih je predložil njihov pooblaščenec. V nadaljevanju obrazložitve povzema določila 2. odstavka 92. člena ZMZ-1, po katerem osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznana subsidiarna zaščita, odločba o priznanju ali podaljšanju tega statusa z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje, dokler traja ta zaščita, ki je v konkretnem primeru tožnikom priznana za dobo treh let. 8. V tožbi tožniki nasprotujejo odločitvi tožene stranke, ki jo izrecno izpodbijajo zgolj v delu, s katerim je odločeno, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca. Sodišču uvodoma v tožbi predlagajo, da naj odloči in ugotovi, da tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca, podrejeno pa predlagajo, da naj sodišče, v kolikor bi ocenilo, da mora tožena stranka dodatno ugotoviti in razčistiti pravno relevantna dejstva, odločbo odpravi izključno le v izpodbijanem delu, brez poseganja v pravico do subsidiarne zaščite ter zadevo v tem delu vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, z napotkom, da naj v izreku odloči o priznanju statusa begunca tako, da bo v primeru priznanja statusa begunca le-ta s pravnomočnostjo te odločitve, nadomestil že predhodno priznani status subsidiarne zaščite; v kolikor bi sodišče menilo, da nobena od predlaganih odločitev ni mogoča, tožniki predlagajo, da naj tožbo zavrne. Po mnenju tožnikov gre za kršitev 2. odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker v izreku izpodbijane odločbe tožena stranka ni odločila o zahtevku za priznanje statusa begunca, s čimer naj bi bilo tožnikom onemogočeno učinkovito sodno varstvo pravice do priznanja statusa begunca oziroma pravice do mednarodne zaščite. Pri tem se tožniki v prid tožbenim ugovorom sklicujejo na sodbo I U 433/2016 z dne 24. 8. 2016. Po stališču tožnikov bi morala sprejeta odločitev v dveh ločenih točkah vsebovati izrek o predmetu postopka v celoti, kar bi šele omogočalo nasprotovanje zgolj enemu delu izreka, ostali neizpodbijani deli odločbe pa že postanejo pravnomočni. Izraz "v enotnem postopku" v smislu 34. člena ZMZ-1 je po stališču tožnikov samo nepotrebna, moteča in zavajajoča reminiscenca na ureditev azila pred uveljavitvijo ZMZ oziroma ZMZ-1, ko se je najprej v posebnem postopku odločalo samo o pravici do azila oziroma o statusu begunca, medtem ko je bilo potrebno za pridobitev t. i. humanitarnega azila, oziroma kasneje subsidiarne zaščite, šele za tem mogoče sprožiti nov, poseben upravni postopek. Vendar pa sedanji termin "v enotnem postopku" tako pomeni zgolj to, da se o obeh navedenih statusih odloča kaskadno, pod različnimi pogoji, vendar v istem postopku, torej v enem oziroma enotnem postopku, ne pa več v dveh ločenih postopkih, kakor po prejšnji pravni ureditvi. To je bilo ob zakonski spremembi tudi zapisano v obrazložitvi zakona. Obstaja sicer možnost, da kakšen prosilec ob zavedanju, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, zanj morebiti niti ne bi zaprosil in bi se njegova prošnja omejevala le na subsidiarno zaščito in le v takšnem primeru bi bil izrek odločbe, kakršen je bil uporabljen v konkretnem primeru, pravno pravilen. Nasprotno pa bi moralo biti v vseh drugih primerih v izreku jasno povedano, da se prošnja v delu, ki se nanaša na status begunca, zavrne, v delu pa, ki se nanaša na subsidiarno zaščito, pa se ji ugodi in se ta status podeli in le tako bi se z odločbo odločilo o vseh strankinih zahtevkih v skladu z 2. odstavkom 207. člena ZUP. Tožniki poudarjajo, da v konkretnem primeru ne želijo ponovitve situacije, kakršna se je primerila tedanjima tožnikoma v zadevi št. I U 1656/2013, oziroma kasneje na Vrhovnem sodišču št. I Up 56/2014, ko sta tožnika tedaj izgubila vse že pridobljene pravice in tudi denarno socialno pomoč, odločeno pa je bilo o nečem, česar sploh nista zahtevala. Četudi sta zoper takšno odločitev vložila ustavno pritožbo, pa je le-to Ustavno sodišče zavrglo, ker pravna sredstva niso bila izčrpana. Tako sta bila omenjena tožnika dejansko vse od odločitve Vrhovnega sodišča pa do ponovne odločitve tožene stranke, kljub že pridobljenim pravicam, ponovno spet v položaju prosilcev za mednarodno zaščito. Tožniki nadalje očitajo toženi stranki, da se sploh ni opredelila do informacij o izvorni državi, ki so ji jih predložili tožniki z dopisom njihovega pooblaščenca 20. 1. 2017. Zato je po njihovem mnenju mogoč zaključek, da jih vsebinsko ni presojala. Zato menijo, da je njen zaključek, da tožniki niso izkazali povezave med razlogi in dejanji preganjanja preuranjen, češ da je to v nasprotju z dolžnostjo tožene stranke, da po uradni dolžnosti ugotovi pravilno in popolno dejansko stanje skladno z 8. členom ZUP, češ da je tudi Ustavno sodišče že večkrat izpostavilo dolžnost pristojnega organa, ki v postopku ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze, temveč mora tudi sam zbrati vse potrebne podatke ter po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivali na zagotovitev pravic, ki mu gredo po zakonu. Pri tem mora pristojni organ upoštevati posebni položaj in stanje prosilca v azilnem postopku, ker po uradni dolžnosti preverja izjave prosilca v povezavi s splošnimi informacijami o izvorni državi. Podobno stališče izhaja tudi iz odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanje ESČP). Toženi stranki tožniki očitajo, češ da navedene dolžnosti ni izpolnila, ker v okviru presoje izpolnjevanja zakonskih pogojev za podelitev statusa begunca ni pridobivala informacij o izvorni državi. Prav tako ji očitajo, češ da jih tudi ni vsebinsko obravnavala, pač pa na toženo stranko (pravilno: na tožnike) prevalila dolžnost, da se razišče, ali je bilo bombardiranje in obstreljevanje območja, iz katerega prihajajo tožniki, mogoče povezati s katerim izmed zakonsko predpisanih razlogov preganjanja po 27. členu ZMZ-1. Ker so tožniki laične osebe, ki pravnih pojmov ne razlikujejo, so zato le laično opisovali nevarnosti, zaradi katerih so zapustili izvorno državo. Tožena stranka bi jih po mnenju tožnikov morala z ustreznimi vprašanji vzpodbuditi, da bi povedali razloge, zaradi katerih je bilo prav njihovo mesto tarča napadov Asadove vojske, oziroma, da bi morala to ugotavljati na podlagi splošno dostopnih informacij o izvorni državi. Po svojem prepričanju naj bi tožniki izkazali izpolnjevanje zakonskih pogojev za podelitev statusa begunca na podlagi 2. odstavka 20. člena ZMZ-1, češ da so bili v izvorni državi tarča preganjanja Asadove vojske, kar ustreza definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1, čemur bodo izpostavljeni tudi v bodoče, češ da je razlog takšnega preganjanja pripisano politično prepričanje v smislu 7. odstavka 27. člena ZMZ-1, ker naj bi jih vladajoča oblast ob dejstvu, da prebivajo na območju pod nadzorom upornikov, štela za politične nasprotnike. Nadalje tožniki očitajo, da temelji na zmotni uporabi materialnega prava ugotovitev tožene stranke glede odsotnosti kakršnihkoli težav zaradi vpoklica prvega tožnika v vojsko, ker osebnega vpoklica niti ni prejel, češ da za zavrnitev služenja vojaškega roka v smislu 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ-1 ne gre le v primerih, ko se posameznik ne odzove na osebni poziv za služenje vojaškega roka. V zvezi s tem uveljavljajo tudi ugovor bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, češ da glede citiranega poročila, na katerega je oprla svojo odločitev, tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi se do njega opredelil. Poleg tega pa naj bi se na navedeni vir sklicevala selektivno, z uporabo le enega stavka, ne da bi upoštevala tudi druge dele, ki naj bi govorili v prid tožnikovim razlogom, na primer poglavje 2.1., da vojaški naborniki ne prejemajo več nabornih pisem in da je sistem v tej zvezi postal bolj fleksibilen, moške pa rekrutirajo kar na ulicah, kontrolnih točkah, tudi nasilno, o čemer navedeno poročilo govori v poglavju 2.4., in sicer, da so pri rekrutaciji rezervistov le-ti lahko vpoklicani s pismom, ki jim ga prinesejo na dom ali pa tudi na kontrolnih točkah. Po mnenju tožnikov je glede na navedeno mogoč zaključek, da je nepravilen dokazni sklep tožene stranke, da tožnik ni bil vpoklican v vojsko. Kar pa zadeva njene ugotovitve, da prvi tožnik ni navajal oziroma ni imel težav zaradi vpoklica v vojsko, to po mnenju tožnikov še ne pomeni, da v bodoče takšnim težavam oziroma preganjanju ne bi mogel biti izpostavljen. Toženi stranki v tožbi še očitajo, da naj bi v nasprotju s podatki v dokumentaciji upravnega spisa ugotavljala, da tožnik ni imel nobenih težav na kontrolnih točkah, ki jih je večkrat prečkal, češ da naj bi napačno povzela vsebino tožnikovih navedb, ki naj bi jasno navedel, da se je kontrolnim točkam pod Asadovo vojsko izogibal, če pa bi nanje naletel, bi ga vojska lahko ujela in zadržala kot rezervista. Zato tožniki označujejo sklep tožene stranke, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem, kot nepravilen, njena obrazložitev, da s strani tožnikov predložena poročila po njihovem pooblaščencu dne 20. 1. 2017 niso relevantna, ker tožnik ni bil nikoli vpoklican v vojsko in ker ni dezertiral ter se ni izogibal služenju vojaškega roka, pa naj bi bila prav tako napačna, in sicer ne le v materialno-pravnem smislu, ampak tudi v dejanskem smislu, češ da je tožnik izpovedal, da se vojski ne želi priključiti, ker ne želi ubijati in ker sam ne pripada nobeni strani. Osebe pa, ki ne želijo služiti vojaškega roka, oziroma, ki se temu izogibajo, pa veljajo za nasprotnike režima, kar izhaja tudi iz poročila Angleškega notranjega ministrstva - Home Office UK, Operational Guidance Note, Syria, 21. februar 2014 (http://www.refworld.org/docid/530b11374.html), iz katerega tudi izhaja, enako kot iz predloženega poročila UNHCR iz novembra 2015, da bodo sirske oblasti dezerterje iz sirske vojske smatrale kot nasprotnike režima. Tako bi bil tudi tožnik zaradi tega izpostavljen preganjanju, saj vladne sile torej lahko osebe aretirajo in jih prisilno pošljejo v vojsko, kjer so lahko izpostavljeni mučenju in trpinčenju, lahko pa so obsojeni na kazen zapora. Tožniki menijo, da so v zadostni meri izkazali, da izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca. Zato sodišču predlagajo, da naj po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči, da se tožnikom prizna status begunca, oziroma podredno, da naj izpodbijano odločbo odpravi le v delu, v katerem tožnikom ni bil priznan status begunca in jo le v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

9. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise in obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, za katero meni, da je zakonita in pravno pravilna, zato pri njej v celoti vztraja.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po določilu 1. odstavka 20. člena ZMZ-1 pomeni mednarodna zaščita status begunca in status subsidiarne zaščite. Status begunca se skladno z 2. odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 1. odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite se skladno s 3. odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstajajo utemeljeni razlogi, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 2. odstavka 31. člena tega zakona. Resno škodo je zakonodajalec opredelil z določili 1. do 3. alineje 28. člena ZMZ-1, ki tako zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (3. alineja). Na podlagi določil ZMZ-1 prosilec vloži eno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, tožena stranka kot pristojni organ o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pri čemer najprej preverja pogoje za priznanje statusa begunca, in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne zaščite.

12. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvi tožnik, ki mu je z izpodbijano odločbo, tako kot vsem drugim članom njegove šestčlanske družine, že priznan status subsidiarne zaščite, upravičen do priznanja statusa begunca, oziroma, ali so za tako priznanje izpolnjeni pogoji glede dejanj preganjanja iz 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ-1, ki določa, da so dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije predvsem pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz 1. odstavka 31. člena tega zakona.

13. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da so tožniki, ki so državljani Sirije, arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, katerih identiteta je bila ugotovljena na podlagi predloženih uradnih osebnih dokumentov in za katere je tožena stranka v postopku ugotovila, da je podana njihova splošna verodostojnost, svojo izvorno državo pa so po lastnih navedbah prvega tožnika in druge tožnice zapustili zaradi državljanske vojne med sirskimi vladnimi silami in uporniki, tako da so iz Sirije sprva odšli v Turčijo, nato v Grčijo, od tam pa v okviru programa relokacije prosilcev za mednarodno zaščito prišli v Republiko Slovenijo 9. 11. 2016 in še isti dan izrazili namero, da želijo zaprositi za mednarodno zaščito, njihove prošnje pa so bile sprejete na predpisanem obrazcu 10. 11. 2016. Prvi tožnik je pri tem med drugim navedel, da je vojaški rok služil v Alepu med leti 1999 do 2000, izvorno državo pa so zapustili, ker so si želeli priti v varno državo, kjer bi se otroci lahko šolali in glede razlogov za zapustitev izvorne države tudi navedel, da v Siriji ni varnosti, da je tam vojna, ki je nevarna za vsakogar. Sam osebno ni bil napaden, vendar je vseskozi prisoten strah, v Siriji pa ni kraja, kjer bi bilo možno varno živeti. Če bi bilo v Siriji varno, bi se takoj vrnil. Njegova žena, sedaj druga tožnica, je v prošnji navedla, da so izvorno državo vsi skupaj z možem in otroki zapustili v februarju 2016 in tedaj posebne ciljne države niso imeli, hoteli so le v državo, ki bi jim zagotovila varnost, saj se ni uresničilo njihovo upanje, da bi se razmere normalizirale in da bi lahko normalno živeli in bi otroci lahko hodili v šolo, zato so Sirijo zapustili. Tožena stranka je pri odločanju o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito zaključila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca, ker za to niso izpolnjeni predpisani zakonski subjektivni in objektivni pogoji, to so dejanja preganjanja in ugotovljen stran pred preganjanjem, ker tožniki niso izkazali utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj niso navedli relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za individualno preganjanje v smislu določil 26. člena ZMZ-1, niti niso navedli razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, ki z določili 1. do 5. alineje 1. odstavka navedenega zakonskega določila taksativno določa razloge preganjanja, in sicer: pripadnost določeni rasi ali etnični skupini (1. alineja); pripadnost določeni veroizpovedi (2. alineja); narodna pripadnost (3. alineja); pripadnost posebni družbeni skupini (4. alineja); politično prepričanje (5. alineja). Status subsidiarne zaščite pa jim je priznala, ker iz preučenih številnih relevantnih informacij izhaja, da je zaradi posledic oboroženih spopadov in tudi števila civilnih žrtev v izvorni državi stopnja samovoljnega nasilja tolikšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v razsežnostih, ki dosegajo tolikšno stopnjo, kot je potrebna za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1, to je resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Po ugotovitvah tožene stranke ob preučitvi številnih aktualnih relevantnih informacij o stanju v izvorni državi nobenega dela izvorne države tožnikov ni mogoče šteti za tako varnega, da tožniki ne bi bili soočeni z utemeljenim tveganjem pred resno škodo v smislu predhodno citiranih določil 1. do 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 14. Sodišče se po vpogledu izpodbijane odločbe in preučitvi podatkov v listinah predloženega upravnega spisa strinja s toženo stranko, da dejanje preganjanja, ki ga v tožbi izrecno uveljavlja prvi tožnik, ne ustreza definiciji iz 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ-1, saj prvi tožnik kot domnevni vojaški obveznik ni predložil vojaške knjižice niti ni prejel individualnega poziva na služenje vojaške obveznosti ves čas trajanja notranjega oboroženega spopada v izvorni državi od leta 2011 dalje vse do svojega odhoda iz Sirije v letu 2016, kar med strankama niti ni sporno, saj glede tega kakorkoli drugače ne navajajo tožniki niti v tožbi, zato tudi za konkludentno zavrnitev tega služenja vojaškega roka ne more iti, četudi med strankama prav tako tudi ni sporno, da bi morebitno služenje vojaške obveznosti vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med izključitvene razloge po določilih 31. člena ZMZ-1. Po stališču Vrhovnega sodišča, ki ga je že večkrat izrazilo oziroma ponovilo v primerljivih zadevah, na primer v sodbi št. I Up 170/2014 z dne 14. 5. 2014 in I Up 219/2014 z dne 10. 7. 2014 (v obrazložitvi pod točko 13) je bistveni element oziroma predpogoj za opredelitev dejanja preganjanja iz 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ-1 zavrnitev služenja vojaškega roka v spopadu, ta pa je mogoča le, če je prosilec pred zavrnitvijo prejel (osebni) poziv pristojnih oblasti. Navedeno dejstvo, to je vročitev poziva, pa mora biti zato ob izpolnjevanju tudi vseh drugih predpisanih zakonskih pogojev za podelitev statusa begunca še posebej izkazano. Zgolj dejstvo, da naj bi bil prosilec vojaški obveznik, za podelitev statusa begunca na podlagi 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ-1 namreč ne zadostuje, v konkretnem primeru pa, kot rečeno ni sporno, da prvi tožnik v izvorni državi ni še nikoli prejel osebnega poziva pristojnih oblasti, niti ni bil kakorkoli individualno pozvan na služenje vojaške obveznosti, pri čemer zgolj dejstvo, da v izvorni državi tožnikov nesporno poteka notranji oborožen spopad in tudi mednarodni oboroženi spopad samo po sebi ne predstavlja podlage za priznanje statusa begunca, kar v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja tudi tožena stranka.

15. Sodišče po povedanem ugotavlja, da lahko sledi razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi izčrpno in celovito navedla že tožena stranka, zato jih na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba ponovno navajati v svoji obrazložitvi, saj sodišče lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke, saj je njena obrazložitev, glede na vsebino tožbe, zadostna za zavrnitev tožbe, ker je natančna in skladna s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, tožena stranka pa je na podlagi podatkov upravnega spisa in izpeljane dokazne ocene prepričljivo tožnikom na podlagi njihovih navedb v prošnjah in navedb prvih dveh tožnikov na osebnem razgovoru priznala status subsidiarne zaščite. Stališče, da tak izrek ni nerazumljiv oziroma protisloven ali pomanjkljiv pa je že večkrat izreklo v primerljivih zadevah tudi že Vrhovno sodišče, med drugim v sodbi I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 (v obrazložitvi pod točkami 19 do 29), pred tem pa tudi že v zadevah I Up 107/2014, I Up 402/2012, I Up 148/2016, I Up 52/2014 in I Up 56/2014, pri čemer je izrazilo stališče, da tako ZMZ, kot tudi ZMZ-1 prošnjo opredeljuje kot prošnjo za zaščito po tem zakonu in gre torej za prošnjo za dodelitev mednarodne zaščite, v kateri ni predvideno oblikovanje zahtevka glede želene oblike mednarodne zaščite, zato prosilci ne vlagajo dveh vlog, oziroma ene vloge z dvema zahtevkoma, temveč eno vlogo z eno z enim zahtevkom. Ker tako ne gre za dve pravici in dva zahtevka, temveč za dve obliki ene pravice in en zahtevek, sodišče meni enako, kot meni Vrhovno sodišče tudi z vidika ZMZ-1 v sodbi št. I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 ( 24. točka obrazložitve), da se v izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, mednarodna zaščita prizna v eni izmed oblik, za katero so izpolnjeni z ZMZ oziroma z ZMZ-1 predpisani pogoji; kot napačno pa označuje tudi sklicevanje na pravnomočnost odločitve o podelitvi subsidiarne zaščite, saj se do pravnomočnega zaključka postopka odločanja o mednarodni zaščiti nobena pravica ne more šteti za pridobljeno; glede na splošne značilnosti upravnih postopkov pravno sredstvo oziroma sodno varstvo v takih primerih ne pomeni uveljavljanja pravnega sredstva zaradi zavrnjenega (dela) zahtevka, ampak pomeni vsebinski očitek izdani odločbi glede napačne uporabe materialnega prava oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, tožbeni zahtevek pa je usmerjen prav v odpravo oziroma spremembo sprejete odločitve o pravici do mednarodne zaščite (26. točka obrazložitve).

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi sama izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.