Jedro

Ker je tožnica v konkretnem primeru razpolagala zgolj z zavezovalnim pravnim poslom, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da do prenosa lastninske pravice med dolžnico toženke in tožnico ni prišlo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega je tožnica zahtevala ugotovitev, da zavarovanje terjatve z vknjižbo hipoteke na nepremičnini v korist toženke ni dopustno, vknjižba hipoteke pa je neveljavna. Zavrnilo je tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, in sicer z izbrisom vknjižene hipoteke in zaznambe izvršljivosti terjatve v korist toženke. Tožeči stranki je na račun toženke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 3.397,5 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica navedeno sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi zahteva vročitev sodbe, saj naj bi bila poslana zgolj pooblaščencu, ki je ne zastopa več. Opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede instituta lastninske pravice v pričakovanju. Poudarja, da je v času vknjižbe sporne hipoteke že razpolagala s kupoprodajno pogodbo in z zemljiškoknjižnim dovolilom, ki ni bilo overjeno zgolj zaradi ravnanja toženke. Slednja namreč ni odločila o odmeri davka, zato overitev pogodbe ni bila mogoča. Toženka je tako sama povzročila situacijo, zaradi katere se tožnica ni mogla pravočasno vknjižiti v zemljiško knjigo. Da za prenos lastninske pravice zadošča že zemljiškoknjižno dovolilo in da vknjižba nima več absolutnih učinkov, je nenazadnje opozorilo že Ustavno sodišče RS (Up 591/10 z 2. 12. 2010). Poudarja, da vprašanje dobrovernosti toženke v času vknjižbe ni relevantno, saj pravice do vknjižbe ni dobila v pravnem prometu, temveč v postopku zavarovanja. Tudi sicer pa toženka ni bila dobroverna, saj je razpolagala s kupoprodajno pogodbo preden se je kot upnica vknjižila v zemljiško knjigo. Uveljavlja tudi kršitev načela kontradiktornosti, saj sodišče ni ugodilo njeni prošnji za preložitev prvega naroka. Predlaga razveljavitev sodbe.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitki glede kršitve postopkovnih pravil so neutemeljeni. Drži sicer, da tožnice v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni več zastopala odvetniška družba A., o.p., d. o. o. Ker pa je sodišče prve stopnje, izpodbijano sodbo vročalo obema, tako tožnici kot bivši pooblaščenki, pri čemer iz obvestila o opravljeni vročitvi (list. št. 87) izhaja, da je tožnica sodbo tudi prejela, slednja v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev pravil o vročanju. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki glede kršitev pravice do izjave. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, namreč izhaja, da je tožnica vabilo na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo prejela 29. 11. 2016. Pooblaščenka tožnice je nato dvakrat zaprosila za preložitev naroka. Prvič zaradi zasedenosti odvetnika, ki naj bi bil edini seznanjen z zadevo, drugič pa zaradi strankine odpovedi pooblastila. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ob tem ni predložila dokazov, zato opravičljivega razloga za preklic ni izkazala. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje (točka 4. izpodbijane sodbe). Kakšni so bili razlogi za preklic tudi sicer ni (več) relevantno, saj se je pooblaščenka razpisane obravnave udeležila in v skladu z določbo četrtega odstavka 99. člena ZPP, odpovedi pooblastila navkljub, opravljala (nujna) procesna dejanja. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se naroka lahko udeležil tudi zakoniti zastopnik tožnice. Tožnica namreč ni dokazala, da naj bi bil navedenega dne službeno odsoten. Opravičljiv razlog ni bil izkazan niti v pisni vlogi niti v elektronskem opravičilu, ki ga je sodišče prejelo tik pred glavno obravnavo, razpravljajoči sodnik pa se je z njim seznanil šele po opravljeni obravnavi. Po oceni višjega sodišča tožena stranka tako ni pravočasno izkazala upravičenih razlogov (prvi odstavek 115. člena ZPP) za izostanek in preložitev naroka, razpisanega za dne 21. 12. 2016. Ob tem velja poudariti, da mora sodišče v javnem interesu in interesu nasprotne stranke zagotavljati koncentracijo in pospešitev postopka. Zato prelaganje naroka tudi iz tega razloga ne more biti upravičeno. Stranka je tista, ki mora ravnati skrbno in se naroka udeležiti, če tega ne stori, pa mora trpeti morebitne škodljive posledice, ki zaradi tega nastopijo.

6. V konkretnem primeru tožnica zatrjuje, da je v času izdaje sklepa o zavarovanju z zastavno pravico na nepremičninah parc. št. 316/3 in 116/8, obe k.o. X, na podlagi katerega je toženka vknjižila hipoteko na nepremičninah, v lasti davčnega davčnega dolžnika, že razpolagala z lastninsko pravico navedenih nepremičnin. Trdi, da je z davčnim dolžnikom sklenila prodajno pogodbo, do overitve zemljiškoknjižnega dovolila pa ni prišlo zgolj zato, ker toženka ni (pravočasno) odločila o odmeri davka na promet nepremičnin. Meni, da je razpolagala s t.i. lastninsko pravico v pričakovanju, zato je zavarovanje toženkine terjatve nedopustno, vknjižba hipoteke pa neveljavna,

7. Za učinkovit prenos in pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: 1) obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, 2) razpolagalna sposobnost odsvojitelja, 3) obstoj razpolagalnega pravnega posla in 4) vpis v zemljiško knjigo (40. in 49. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Vendar pa Ustavno sodišče1, enako kot novejša pravna teorija in sodna praksa2, vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ne pripisuje več izključnih absolutnih učinkov. V razmerju med prenositeljem in pridobiteljem prenos lastninske pravice na nepremičnini tako začne učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen (41. člen Zakon o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1). Ker je tožnica v konkretnem primeru razpolagala zgolj z zavezovalnim pravnim poslom, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da do prenosa lastninske pravice med dolžnico toženke in tožnico ni prišlo. Ob tem ni bistveno, kaj je bil razlog, da do overitve pogodbe ni prišlo. Kot je utemeljeno navedlo sodišče, je namreč neplačilo davka, ki je pogoj za notarsko overitev pogodbe, v sferi tožnice oziroma prodajalca nepremičnine in ne obveznost toženke. Čeprav slednja še ni odločila o prošnji za obročno plačilo davka, pa je bil znesek davka znan in bi ga tožnica, ki je bila zainteresirana za hitro vknjižbo lastninske pravice, tudi plačala.

8. Ob tem tudi ni pomembno vprašanje dobre vere toženke. Lastninska pravica v pričakovanju namreč sploh ni nastala, pa tudi sicer se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, kot to velja v konkretnem primeru.

9. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Tako odločba Ustavnega sodišča Up-591/10 z 2. 12. 2010. 2 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 132/2009, II Ips 475/2008 in II Ips 328/2015.