Jedro

Solastnik in skupni lastnik imata pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Drži, da lastninsko varstvo solastnikov ni absolutno, ampak je skladno z načelom sorazmernosti omejeno tudi z ustavnimi pravicami drugih. Vrhovno sodišče RS je ocenilo, da ustavno skladna razlaga določbe 100. člena SPZ narekuje sklep, da bi bilo solastniku mogoče odreči lastninsko pravno varstvo le takrat, ko bi z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove ustavne pravice, npr. v ustavno pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS) in nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave RS). Do tega lahko pride predvsem, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske hiše. Vendar tudi v takšnem primeru lastninskega varstva ni mogoče omejiti, če lastnik zaradi okoliščin primera ne bi imel drugih možnosti za varstvo svojih solastninskih upravičenj.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki I in II izreka tako, da se glasita: „I. Tožene stranke so dolžne omogočiti tožniku kot solastniku nepremičnine do 1/4 souporabe nepremičnine – hiše na naslovu M., na parc. št. 1, k. o. ..., (ID 000) tako, da mu v roku 15 dni izročijo ključ za vstop v nepremičnino in vse potrebne vstopne kode.

II. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.“

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I odločilo, da so toženci dolžni tožniku kot solastniku nepremičnine do ¼, nepremičnine – hiše na naslovu M., na parceli št. 1 k. o. ..., v roku 8 dni izročiti ključ za vstop v nepremičnino in vse potrebne vstopne kode. V presežku, kar je tožnik zahteval več ali drugače glede omogočanja uporabe nepremičnine, je v točki II izreka zavrnilo. V točki III je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu za določitev denarne kazni v višini 1.000,00 EUR na dan za primer neizpolnitve zahtevka. O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in plačilom stroškov.

Izrek pod točko II je v nasprotju sam s sabo in z izrekom pod točko I. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja je napačno uporabljeno pravilo 154. člena ZPP1. Pojasnjuje, da je tožbeni zahtevek popravil skladno s prvim odstavkom 66. člena SPZ2, tako da je navedel: „... s čimer so tožene stranke tožniku dolžne omogočiti souporabo nepremičnine v skladu z njegovim solastniškim deležem.“ Sodišče je ta del zahtevka napačno zavrnilo. Enako velja za del zahtevka: „... tožene stranke brez dovoljenja tožnika zasedajo in uporabljajo nepremičnino v celoti.“ Ta dejstva je tožnik dokazal. Glavni in edini cilj tožbe in tožbenega zahtevka je bil od tožencev dobiti ključe in vstopne kode, saj mu bo s tem omogočena souporaba hiše. Tudi toženci so kot solastniki omejeni v souporabi in so mu dolžni omogočiti souporabo. Temu je sodišče ugodilo (točka I izreka). V točki II izreka pa pravico do souporabe zanika, čeprav to dolžnost predpostavlja zakon. Izrek sodbe je sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z razlogi v točki 18 obrazložitve. Nasprotujejo si tudi razlogi v točki 18 in 21 obrazložitve (češ da je tožnik zahteval souporabo celotne nepremičnine). Te navedbe so protispisne in nepravilne. Tožnik ni zahteval izključne uporabe celotne nepremičnine. Etažna lastnina med solastniki ni vzpostavljena. Dogovor med solastniki o načinu uporabe ni bil dosežen. Tožnik kot solastnik do ¼ je upravičen do souporabe vsakega prostora v hiši. Toženci so upravičeni le do souporabe tistih prostorov, ki jih vsak od njih izključno uporablja in jih ima v izključni posesti. Tožbenemu zahtevku pod točko I bi bilo treba v celoti ugoditi.

Tožnik je v celoti uspel v pravdi. Zato je upravičen do povračila vseh pravdnih stroškov. Napačna je odločitev, da je njegov uspeh v pravdi le polovičen. Zahtevek za penale je podpora glavnemu zahtevku, ne pa cilj. Zahtevka po vrednosti nista enakovredna. Zahtevek pod točko 2 ni bil ovrednoten in je zmotna presoja o polovičnem uspehu. Tudi če bi obveljala odločitev pod točko I, je tožnikov uspeh v pravdi 100%.

4. Toženci izpodbijajo sodbo v točki I in IV izreka. Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Podrejeno se zavzemajo za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču očitajo, da arbitrarno in v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotavlja, da je možno sobivanje solastnikov ob upoštevanju ustreznih dogovorov tako, da bo vsak od solastnikov imel možnost souporabe sebi solastne stvari v okviru svojega solastnega deleža in na način, da ne bo posegel v pravico ostalih solastnikov. Sodišče je nedopustno dalo tožniku možnost souporabe stanovanjske hiše in nedopustno poseglo v tožbeni zahtevek. Ni jasnih razlogov, kako naj solastniki rešijo souporabo stanovanjske hiše na miren način. Med seboj ne komunicirajo. Prva toženka je podvržena stalnemu psihičnemu nasilju tožnika. Tožnik njej in otrokoma po razvezi ne pusti svobodno živeti v okviru nove družine. Ni razlogov, kako je tožeča stranka sodišče prepričala o nasprotnem. Sodišče je napravilo zmotno prognozo o bodočem sobivanju treh družin. Sodba lahko pripelje le do novega nasilja. Razen lastnine sodišče ni ocenilo drugih okoliščin. Lastninsko varstvo ni absolutno. Pretehtati je treba vse okoliščine primera. Ob trku dveh solastninskih pravic ju mora sodišče ustavno skladno uravnotežiti. Solastninsko pravico posameznika mora pretehtati glede na ustavnopravno zajamčene pravice drugega. Sklicuje se na odločbo VSC Cp 58/99, v kateri je sodišče zaključilo, da gre zakoncu, ki sta mu ob razvezi dodeljena otroka, pravica do posesti stanovanja direktno na podlagi 54. člena Ustave. Z izpodbijano sodbo bi prišlo do absurdnega položaja: v istih stanovanjskih prostorih bi glede na dogovor o razdelitvi stanovanjske hiše med vsemi pravdnimi strankami na levi strani živeli dve družini in na desni druga in tretja tožena stranka. Gre za nevarno situacijo, spričo izkazanega preteklega nasilja v družini. V postopku po ZPND3 je bilo opozorjeno, da bo treba ureditev vprašanja uporabe solastne stanovanjske hiše urediti v nepravdnem postopku po 118. členu ZNP4. Toženka je na to opozorila, sodišče pa neutemeljeno zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo, da način uporabe določa zakon. Ni upoštevalo dejanskega stanja (razveza, dodelitev otrok materi, nastanek dveh novih življenjskih skupnosti, neprerekana zatrjevana pretekla ravnanja tožnika), kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ ter načel izravnalne pravičnosti, vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic iz 3., 5., 7. in 11. člena OZ5, vse glede na okoliščine primera. Le na kratko je zavrnilo navedbe tožencev z obrazložitvijo, da so trditve preveč pavšalne. Vedno se je treba vprašati, kakšno sporočilo daje sodišče s sodbo. Ko gre za dve pravici v koliziji (v obravnavanem primeru: solastninska pravica na eni strani ter na drugi strani nedotakljivost človekovega življenja, človekovo dostojanstvo, pravica do zasebnosti in pravice oziroma koristi otrok), je treba v skladu z načelom sorazmernosti, upoštevaje kontekst in vse konkretne okoliščine primera, pretehtati, kateri pravici dati prednost in katera pravica naj se drugi umakne. Nevzdržno je dati pravici do solastnine prednost pred nedotakljivostjo življenja (17. člen Ustave RS), človekovim dostojanstvom in koristjo otrok (54. člen Ustave RS). Sodba tega ne vsebuje in se je ne da preizkusiti.

Napačna je dokazna ocena, da ni bojazni nasilja. Podana je kršitev 8. člena ZPP, saj ni formalnih dokaznih pravil, sodišče pa je napačno ocenilo sodne odločbe.

Sodišča morajo varovati koristi otrok, ne smejo dopustiti možnosti njihovega ogrožanja, tudi če družinsko nasilje ni izkazano s pravnomočno sodbo. Izpodbijana sodba bi omogočila vselitev tožnika nazaj in bi grobo kršila načelo zagotavljanja koristi otroka. Sodišče se do tega vprašanja ni opredelilo, a bi morala biti ključna za to sodbo. Glede zadeve N 57/2018 ni pomembna le pravica do nedotakljivosti stanovanja in pravica do zasebnosti. V konkretnem primeru je najpomembnejša nedotakljivost človekovega življenja in dolžnost varovanja koristi otrok.

Napačno je zavrnjen ugovor pasivne legitimacije. Ni upoštevano, da je stanovanjska hiša po predhodnem dogovoru pravdnih strank razdeljena na dve enoti. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker o tem ni razlogov.

Prav tako sodba nima razlogov o 8-dnevnem paricijskem roku. Sodišče je napačno uporabilo 313. člen ZPP.

Neupravičeno je sodišče poseglo v izrek pod točko 1, da zamegli souporabo. Zahtevek je s tem dobil drug kontekst. Tožbenemu zahtevku bi sodišče lahko ugodilo ali ga zavrnilo, ne bi pa smelo vanj posegati.

Pritožba v nadaljevanju, kot sestavni del navaja pripombe prve toženke v pojasnitev zmotno ugotovljenega dejanskega stanja o (ne)možnem sobivanju pravdnih strank, o postopkih, ki so bili sproženi zoper tožnika po ZPND, o zatrjevanem psihičnem in fizičnem nasilju tožnika do prve toženke in otrok, o zmotni ugotovitvi prostorskih zmožnosti sporne nepremičnine, o neupravičenem razpolaganju tožnika s skupnim premoženjem, kar onemogoča delitev skupnega premoženja. Sodišču očita nelogično odločitev, ker se opira le na premoženje, pozablja pa na osnovne človekove pravice (pravico do življenja v mirnem okolju, do zdravja in zdravega razvoja otrok) in trdi, da bi bila vselitev tožnika v hišo prehudo breme za mladoletnega sina. Dokler ni ugotovljen obseg premoženja ter obseg in vrednost protipravno odtujenega skupnega premoženja, skupnega premoženja ni mogoče razdeliti. Tožene stranke niso samovoljno niti protipravno zamenjale ključavnice, temveč z razlogom, da zavarujejo sebe in dva otroka, ker so se v hiši zaradi tožnikovega nasilja počutile ogrožene. Prva toženka še sedaj prejema redno terapijo v programu zaščite žrtev nasilja. Če bi sodišče vprašalo za konkretne dokaze, bi jih dobilo. Vsako nasilje v družini je protipravno ravnanje in kaznivo dejanje. Če je nasilje izvedeno nad otrokom, velja za grobo kršitev otrokovih pravic. Povzročitelji nasilja morajo biti obravnavani in odgovorni za svoja ravnanja.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni le glede izreka sodbe pod točko I in II, v ostalem pa sta neutemeljeni.

6. Tožnik je v tožbi trdil in dokazoval, da mu toženci protipravno onemogočajo in mu preprečujejo souporabo solastne nepremičnine v skladu z njegovim solastniškim deležem in da je zato prisiljen s tožbo zahtevati izročitev nepremičnine v souporabo. Ne glede na kake trditve je postavil tožbeni zahtevek na izročitev nepremičnine (hiše) v uporabo in posest, z izročitvijo ključev in vstopnih kod v roku 8 dni. Pritožbeni očitki tožnika o protispisnosti (absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in nepravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o zahtevani souporabi celotne nepremičnine, so torej neutemeljeni.

7. Na nesklepčnost tožbenega zahtevka je bil tožnik opozorjen s strani tožene stranke in v okviru materialnoprocesnega vodstva sodišča. Drži, da je tožbeni zahtevek nato popravil. Glede na zapis v točki 1 pripravljalne vloge na redni št. 27, da: „... popravlja tožbo tako, da tožbeni zahtevek pod točko 1 glasi: …, „ je prvotni tožbeni zahtevek smiselno umaknil. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje v točki 21 obrazložitve (da zahtevka za uporabo celotne nepremičnine ni umaknil), je prestrogo.

8. Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tudi popravljeni tožbeni zahtevek obremenjen z nepotrebnim besedilom. V tožbeni predlog spada le opredelitev konkretne vsebine želenega pravnega varstva (konkretno: izročitev solastne stvari v soposest z opisom izpolnitvenega ravnanja), dodatki, ki pomenijo pravno kvalifikacijo (konkretno: „ … v skladu s tožnikovim deležem do ¼, in mu tako omogočijo vstop v nepremičnino in njeno souporabo v skladu z njegovim solastniškim deležem) ali dejanski temelj zahtevka (konkretno: „ … tožene stranke brez dovoljenja tožnika zasedajo in uporabljajo nepremičnino v celoti“) pa ne6. Zato take navedbe tudi v izrek sodbe ne sodijo. Sodišče prve stopnje jih je upravičeno izpustilo. S tem, ko je tožbenemu zahtevku le delno ugodilo, v presežku pa ga je zavrnilo, izrek ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot trdi tožeča stranka, niti ni v nasprotju z 2. členom ZPP, kot smiselno zatrjuje tožena stranka. Naziranje, da bi tožbenemu zahtevku lahko le v celoti ugodilo ali ga zavrnilo, je zmotno. Tožniku je v okviru zahtevka dosodilo manj, kot je zahteval in v tem obsegu ugodilo zahtevanemu sodnemu varstvu, kar je ustrezno pojasnilo tudi v razlogih sodbe. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Delno zmotno je uporabljeno materialno pravo le v tem, da je po nepotrebnem iz besedila izpustilo del zahtevka, ki se nanaša na dolžnost tožencev, da tožniku omogočijo soposest nepremičnine. Le v tem obsegu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo v točki I in II zaradi napačne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je v izreku ohranilo navedeni del besedila, kot izhaja iz izreka te odločbe (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena le glede izpodbijanega paricijskega roka. Po drugem odstavku 313. člena ZPP je izpolnitveni rok 15 dni, saj ne gre za zahtevek, za katerega bi bilo s SPZ ali z drugimi (posebnimi) zakonom določeno drugače. Ker je tudi o vsebini tožbenega zahtevka dejansko stanje pravilno ugotovljeno, o izpolnitvenem roku pa napačno uporabljeno materialno pravo 313. člena ZPP, je pritožbeno sodišče delno ugodilo tudi pritožbi tožencev. Izpodbijano točko I izreka je spremenilo tako, da je rok 8 dni nadomestilo z rokom 15 dni (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage strank ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva: - da sta tožnik in prva toženka razvezana zakonca (razveza 11. 7. 2016), med katerim obstaja spor o skupnem premoženju; - da so pravdne stranke solastniki v naravi velike stanovanjske hiše, na kateri še ni vzpostavljena etažna lastnina; - da je v teku je sodni postopek za delitev solastnine, v katerem je bil tožnikov (predlagateljev) predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen; - da je pred 2015 med pravdnimi strankami (solastniki) obstajal sporazum o načinu uporabe stanovanjskih prostorov (da zakonca T. uporabljata manjše stanovanje, tožnik in prva toženka z otrokoma pa večje stanovanje); - da velikost stanovanjske hiše in opis prostorov, kot sta ga podala tožnik in prva toženka, omogočata ustrezen dogovor solastnikov o načinu (so)uporabe stanovanjske hiše tako, da bo imel vsak solastnik možnost uporabe sebi solastne stvari v okviru svojega solastnega deleža in na način, da ne bo posegel v pravico ostalih solastnikov; - da je bil tožniku v letu 2015 izrečen in do 12. 3. 2015 sodno podaljšan ukrep približevanja toženki; - da tožnik od tedaj naprej nima več ključev in vstopnih kod stanovanjske hiše, ker so se toženci dogovorili in izvedli zamenjavo ključavnice in vstopnih kod z namenom, da mu preprečijo vstop v hišo; - da nato v sodnih postopkih ni bilo ugotovljeno tožnikovo družinsko nasilje (v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem nasilja v družini v času od 2011 do junija 2015 je bila izdana oprostilna kazenska sodba7; predlog prve toženke za izdajo ukrepov po ZPND po razvezi zakonske zveze z dne 9. 2. 2017 je bil pravnomočno zavrnjen8); - da trenutno zoper tožnika ni izrečen noben oblastni ukrep, ki bi mu preprečeval uporabo solastne stvari in da ni realne nevarnosti za ponavljanje domnevnih nasilnih ravnanj tožnika; - da mu toženci po poteku ukrepa iz leta 2015 in po pravnomočnosti sodnih odločb, ki niso ugotovile družinskega nasilja, ne dovolijo vstopa v hišo in zavračajo njegove pozive za izročitev ključa in vstopnih kod; - da se pravdni stranki poslužujeta sodnih postopkov in pravnih sredstev, ki so jima na voljo, v svojih mirnih pogajanjih za rešitev vseh sporov pa ne želita napredovati, ampak čakata na sodne odločitve.

11. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, je tožbenemu zahtevku ugodilo ob pravilni uporabi 66. in 100. člena SPZ. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so vsi trije toženci po medsebojnem dogovoru tožnika izključili iz soposesti solastne nepremičnine in mu souporabo preprečujejo oziroma branijo, čeprav za to nimajo nikakršnega pravnega naslova. Da so sporazumno in načrtno zamenjali ključavnico in vstopne kode, da bi tožniku preprečili vstop v solastno hišo, toženci niso zanikali ne na prvi stopnji niti v pritožbi. Gre za skupno ravnanje tožencev, ki ni skladno s prvim odstavkom 66. člena SPZ. Ugovor pasivne legitimacije druge in tretje tožene stranke je zavrnjen ob pravilni uporabi 66. člena SPZ v zvezi z 100. členom istega zakona. V točki 18 sodbe so zadostni razlogi, da jih je mogoče vsebinsko preizkusiti. Solastnik in skupni lastnik imata pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Drži, da lastninsko varstvo solastnikov ni absolutno, ampak je skladno z načelom sorazmernosti omejeno tudi z ustavnimi pravicami drugih. Vrhovno sodišče RS je ocenilo, da ustavno skladna razlaga določbe 100. člena SPZ narekuje sklep, da bi bilo solastniku mogoče odreči lastninsko pravno varstvo le takrat, ko bi z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove ustavne pravice, npr. v ustavno pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS) in nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave RS). Do tega lahko pride predvsem, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske hiše. Vendar tudi v takšnem primeru lastninskega varstva ni mogoče omejiti, če lastnik zaradi okoliščin primera ne bi imel drugih možnosti za varstvo svojih solastninskih upravičenj9. 12. Ne držijo pritožbeni očitki tožencev, da sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin primera in pri odločanju ni tehtalo ustavnih pravic pravdnih strank. Pritožniki sami priznavajo, da v konkretnih okoliščinah primera nista relevantni pravica do nedotakljivosti stanovanja ali pravica do zasebnosti, saj se na ti dve pravici na prvi stopnji niti niso sklicevali. Pritožbeni očitki, da sodišče ni upoštevalo, da je stanovanjska hiša po predhodnem dogovoru razdeljena na dve enoti in da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje o prostorskih možnostih sporne nepremičnine, pa so neutemeljeni. Ključne so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da etažna lastnina še ni vzpostavljena in da je na predlog tožnika v teku nepravdni postopek za delitev solastnine. Ne glede na ugotovitve nepravdnega sodišča v sklepu o zavrnitvi s tožnikove strani predlagane začasne odredbe, češ da delitev hiše na deleže do ¼ v naravi najverjetneje ne bo mogoča, je po zaslišanju tožnika in toženke tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da velikost hiše in obseg prostorov v njej omogoča solastnikom možnost uporabe solastne stvari v okviru njihovih solastnih deležev in na način, da ne bodo posegali v pravice ostalih solastnikov. Na pravilnost te ocene kažejo že neprerekane tožbene trditve o velikosti obeh stanovanj (eno v izmeri 239,32 m² in drugo 154 m²) in drugih prostorov v hiši (prostor za rekreacijo v obsegu 75 m²) ter skupnih prostorov v izmeri 122,06 m². Kot že rečeno, toženci niti niso trdili, da bi jim izročitev ključev predstavljala oviro zaradi morebitnega tožnikovega posega v njihovo zasebnost oziroma nedotakljivost stanovanja. Sklicevali so se le na splošno znano dejstvo, da bivši zakonci ne morejo živeti skupaj v stanovanju in v novih skupnostih. Ker se je v dokaznem postopku izkazalo, da prostorske možnosti solastne nepremičnine v konkretnem primeru nudijo možnost sobivanja oziroma uporabe stanovanjskih prostorov na tak način, da solastniki ne kršijo pravic ostalih solastnikov, je pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja oziroma prognozi o bodočem sobivanju v isti nepremičnini neutemeljen.

13. Kot je pravilno povedalo že sodišče prve stopnje, predmet te pravde ni odločanje o načinu uporabe solastne stvari, ampak zgolj sodno varstvo zaradi neupravičene izključitve tožnika iz soposesti solastne nepremičnine, ki svojih solastniških upravičenj zaradi ravnanj tožencev in nedokončanih sodnih postopkov ne more izvajati. Toženci s preprečevanjem souporabe tožniku kot solastniku zlorabljajo svojo solastninsko pravico. Tožnik z zahtevkom za izročitev ključev in vstopnih kod zahteva soposest in s tem izenačenje svojega položaja s položajem ostalih solastnikov. Samovoljno ravnanje tožencev kot solastnikov ustvarja neravnotežje v lastninskem razmerju in je neskladno s 33. členom Ustave RS. Enostranska ravnanja solastnika ali skupnega lastnika, ki ogrožajo upravičenja glede sporazumnega soodločanja o uporabi ali upravljanju skupne stvari, ki ustvarjajo neravnotežje v lastninskem razmerju, so nedopustna in opravičujejo zahtevano sodno varstvo prizadetega solastnika10. Ugotovljena kohabitacija več solastninskih pravic po pravilni presoji sodišča prve stopnje terja dogovor o načinu souporabe solastne stvari med solastniki. Če se pravdne stranke o načinu souporabe solastne stvari ne bodo mogle mirno sporazumeti same, kot navajajo pritožniki, imajo tudi za to na voljo sodno pot v nepravdnem postopku za ureditev razmerij med solastniki (določbe členov 148 – 154 ZNP-111).

14. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene trditve, da sodišče ni pretehtalo vseh okoliščin primera in ob trku dveh solastninskih pravic ni ustavno skladno uravnotežilo tožnikove solastninske pravice z ustavno zajamčenimi pravicami drugih.

15. V okviru podane trditvene in dokazne podlage tožencev je sodišče obravnavalo vse okoliščine, s katerimi je tožena stranka opravičevala ugotovljeno onemogočenje izvrševanja tožnikovih solastninskih upravičenj. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bila opozorila tožencev o izvrševanju stvarnopravnih in obligacijskih pravic splošna in v razmerju do tožnika nekonkretizirana. Konkretni očitki na njegov račun pa so bili po izvedenem dokaznem postopku pravilno zavrnjeni kot neutemeljeni.

16. Ne le, da ne držijo pritožbene navedbe, da tožnik ni prerekal očitanih mu oziroma zatrjevanih preteklih ravnanj v zvezi z družinskim nasiljem. Sodišče je na podlagi predloženih listin pravilno ugotovilo, da so se ti očitki v ustreznih sodnih postopkih izkazali za neutemeljene. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi oceni in razlogom sodišča prve stopnje in ne nasprotnim trditvam pritožnikov, da v zbranem dokaznem gradivu ni objektivne podlage in dokazov za zatrjevano bojazen prve toženke pred tožnikom, za zatrjevano ogroženost toženke in otrok oziroma za tožnikove posege v njeno pravico do nedotakljivosti življenja (17. člen Ustave RS). Trditveno in dokazno breme za navedbe o tožnikovem preteklem in sedanjem nasilju, ki ogroža njo in otroke, je bilo na njej, a ga ni ponudila. Obširne pritožbene navedbe, da so k samovoljnemu ravnanju tožence vodile koristi mladoletnih otrok (54. člen Ustave RS) so prepozne, neupravičene in neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožniki ne opravičijo, zakaj se nanje sklicujejo šele v pritožbi. Ker jih na prvi stopnji niso podali, jih sodišče ni moglo obravnavati. Pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa so neutemeljeni. Da toženci neutemeljeno tožniku odrekajo izvrševanje njegovih solastninskih upravičenj in da jih tožnik skuša doseči z izvensodnimi pozivi in v odprtih, še nedokončanih sodnih postopkih, se je prepričalo s predloženimi listinami. V povezavi z izpovedbami obeh zaslišanih strank jih je pravilno ocenilo in presodilo, da izročitev stvari tožniku v soposest ne ogroža pravic tožencev. Na ta način je v zadosti meri pretehtalo kolizijo (tožnikove) solastninske pravice (33. člen Ustave RS) na eni strani in na drugi strani pravico tožencev do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave RS), in do zasebnosti (35. člen Ustave RS) na kateri se na prvi stopnji, kot že povedano, toženci niti niso sklicevali.

17. Ker je sodišče v konkretnih okoliščinah primera ugotovilo, da izvajanje solastniških upravičenj ne bi poseglo oziroma ogrozilo pravic drugih solastnikov, da toženci neupravičeno vztrajajo pri samovoljnem izključevanju tožnika iz soposesti, tožnik pa kljub sproženim sodnim in izvensodnim postopkom ne more doseči drugačnega varstva svojih solastninskih upravičenj, je sprejeta odločitev dejansko in pravno pravilna. Pritožba toženih strank pa neutemeljena. Zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Neutemeljena je tudi pritožba tožnika zoper odločitev o stroških. Tožbenemu zahtevku za izročitev stvari v soposest je bilo delno ugodeno, v preostalem delu je bil zahtevek zavrnjen. V celoti je bil zavrnjen zahtevek za plačilo denarne kazni. Vrednostno sta imeli pravdni stranki po ugotovitvi sodišča prve stopnje primerljive stroške s postopkom. Odločitev je zato pravilno oprta na drugi odstavek 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče glede na uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Delna sprememba sodbe v pritožbenem postopku ni vplivala na ugotovitev uspeha strank v postopku. Zato sodišče druge stopnje ni posegalo v odločitev o stroških, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

19. O pritožbenih stroških je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Pritožnika sta s pritožbama uspela le v neznatnem delu, v pretežnem delu pa s pritožbo nista uspela. Zato je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da glede na doseženi uspeh krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Url RS, št. 26/1999 s spr. 2 Stvarnopravni zakonik, Url RS đt. 57/2002 s spr. 3 Zakon o preprečevanju nasilja v družini, Uradni list RS, št. 16/2008 s spremembami. 4 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986 s spremembami. 5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 6 Primerjaj dr. Galič, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 128. 7 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII K 5641/2015 z dne 25. 11. 2017. 8 Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II N 91/2017 z dne 4. 2. 2018 v zvezi s sklepom VSL IV Cp 1109/2018 z dne 21. 5. 2018. 9 Sklep VSRS II Ips 137/2013 z dne 24. 4. 2014. 10 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1292/08 z dne 29. 4. 2008. 11 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/2019.