4. 6. 2009

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe Antona Mohoriča, Kranj, na seji 4. junija 2009

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b. in 45/08) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 168. člena Zakona o pravdnem postopku se zavrže.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) se zavrne.

4.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 93/2008 z dne 15. 7. 2008 se ne sprejme.

5.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 2394/2008 z dne 19. 2. 2009 se zavrže.

6.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 820/2007 z dne 18. 10. 2007 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Pg 287/2006 z dne 14. 8. 2007 se zavrže.

7.Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Pg 287/2006 z dne 23. 5. 2007 se zavrže.

8.Ustavna pritožba zoper sklepa Ustavnega sodišča št. Up-269/05 z dne 9. 1. 2006 in št. Up-948/07 z dne 29. 3. 2007 se zavrže.

9.Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Vrhovno sodišče je s sklepom, navedenim v 4. točki tega sklepa, zavrglo revizijo, ker ni bila vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik, pobudnik oziroma pritožnik (v nadaljevanju pobudnik) pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Pri tem se je sklicevalo na tretji in četrti odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). S sklepom, navedenim v 7. točki izreka, je prvostopenjsko sodišče zavrglo pritožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse za revizijo in se sklicevalo na določbo petega odstavka 168. člena ZPP, ki je določal, v katerih primerih se lahko podjetnik posameznik oprosti plačila sodnih taks. S sklepom, navedenim v 6. točki izreka, mu je nato odmerilo sodno takso za revizijo. Zoper ta sklep se je pobudnik pritožil. Pritožbeno sodišče je s sklepom iz 6. točke izreka tega sklepa zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. Pri tem je ugotovilo, da je bila sodna taksa za revizijo pravilno odmerjena. Ker pobudnik te takse ni plačal, je davčni organ s sklepom začel davčno izvršbo za plačilo odmerjene, pa ne plačane takse. Zoper ta sklep se je pobudnik pritožil. Ker je drugostopenjski organ zavrnil njegovo pritožbo in potrdil prvostopenjsko odločitev, je pred Upravnim sodiščem sprožil upravni spor. To sodišče je s sodbo, navedeno v 5. točki izreka, njegovo tožbo zavrnilo ter v pravnem pouku navedlo, da pobudnik na podlagi 73. člena ZUS-1 zoper to sodbo nima pritožbe.

Pobudnik v ustavni pritožbi izpodbija odločitve sodišč, navedene od 4. do 7. točke izreka, ter odločitvi Ustavnega sodišča, navedenem v 8. točki izreka. Sklepu Vrhovnega sodišča (navedenem v 4. točki izreka) očita kršitev pravic do enakega varstva pravic in do poštenega sojenja (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in kršitev 125. člena Ustave. Pri tem izraža svoje nestrinjanje z dejanskim stanjem, ki sta ga ugotovili prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče, kakor tudi z uporabljenim materialnim pravom ter obširno razlaga "pravilno" dejansko stanje in materialno pravo, ki naj bi ga sodišči morali uporabiti. S tem utemeljuje upravičenost oziroma utemeljenost njegovih ustavnih pritožb, o katerih je Ustavno sodišče že odločilo s sklepoma (navedenima v 8. točki izreka), ki ju izpodbija s to ustavno pritožbo. Pobudnik se v ustavni pritožbi ne strinja z odločitvama sodišč o odmeri takse za revizijo (6. točka izreka), ker naj pravdno dejanje (tj. vložitev revizije) ne bi bilo opravljeno. Zato naj bi bila prisilna izterjava neustavna in v nasprotju s prisilnimi predpisi, s tem pa naj bi bila neustavna tudi sodba Upravnega sodišča (5. točka izreka), s katero je bila njegova tožba zoper sklep o davčni izvršbi za izterjavo sodne takse za revizijo zavrnjena. Ne strinja se s tem, da zoper to sodbo ni imel pritožbe. Upravno sodišče naj tudi ne bi ugodilo njegovi zahtevi za rešitev predhodnega vprašanja. Zato naj bi bili kršeni 14., 23., 25., 125., 156. in 157. člen Ustave. V ustavni pritožbi nasprotuje tudi sklepoma sodišč, s katerima je bilo odločeno o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (sklep v 7. točki izreka).

Pobudnik v pobudi izpodbija tretji odstavek 86. člena ZPP, ker meni, da je določba diskriminacijska, saj naj ne bi zagotavljala pravice do sodnega varstva na vseh stopnjah ne glede na izobrazbo. Zato naj bi bila v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave, s tem pa tudi s 23. členom in z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Peti odstavek 168. člena ZPP naj bi bil v neskladju s 14. členom Ustave, ker naj bi neposredno posegal v pobudnikovo pravico (kot podjetnika posameznika) biti oproščen plačila sodnih taks za izredno pravno sredstvo. V neskladju s 25. členom Ustave naj bi bil 73. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker naj bi onemogočal vložitev pritožbe zoper odločitev sodišča v upravnem sporu.

B. – I.

Pobudnik v pobudi zatrjuje neustavnost tretjega odstavka 86. člena ZPP. Pravni interes izkazuje z vloženo ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča, ki je zavrglo revizijo, ker je ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, sam pa pri tem pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Očitke je Ustavno sodišče že preizkušalo. S sklepom št. U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS XII, 73) je ocenilo, da za obvezno zastopanje po odvetniku v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi obstajajo razumni razlogi in zavrnilo očitke o neskladju te ureditve z drugim odstavkom 14. člena ter s členi 22, 23 in 25 Ustave.

Neutemeljeni so tudi pobudnikovi očitki o neskladju izpodbijane določbe s prvim odstavkom 14. člena Ustave, s tem pa tudi o neskladju s 23. in z drugim odstavkom 14. člena Ustave. V primeru postopka z izrednimi pravnimi sredstvi mora pravdna stranka po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP imeti pooblaščenca, ki mora res biti odvetnik. To, da se stranka lahko zastopa sama, če ima opravljen pravniški državni izpit, pa določa četrti odstavek 86. člena ZPP, vendar pobudnik te določbe ne izpodbija. Glede na to je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo (1. točka izreka).

B. – II.

Pobudnik izpodbija peti odstavek 168. člena ZPP, ker naj bi neposredno posegal v njegovo pravico (kot podjetnika posameznika) biti oproščen plačila sodnih taks za izredno pravno sredstvo. Zato naj bi bil v neskladju s 14. členom Ustave. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa lahko dá, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Pravni interes je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – ZPP-D) je izpodbijana določba prenehala veljati še pred vložitvijo pobude. Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS lahko presoja neveljavne predpise, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti in nezakonitosti. Za oceno ustavnosti predpisa, ki je prenehal veljati, mora pobudnik izkazati t. i. pravovarstveno potrebo. Pobudnik je pravovarstveno potrebo utemeljeval z ustavno pritožbo, s katero je izpodbijal v 7. točki izreka navedeno odločitev prvostopenjskega sodišča. Ker pravna sredstva niso izčrpana, je Ustavno sodišče to ustavno pritožbo zavrglo. To pa pomeni, da morebitna ugoditev njegovi pobudi ne bi privedla do izboljšanja pobudnikovega pravnega položaja. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (2. točka izreka).

B. – III.

Pobudnik zatrjuje neskladje 73. člena ZUS-1 s 25. členom Ustave, ker naj bi mu onemogočal vlagati pravna sredstva v upravnem sporu. Izpodbijana določba se glasi:

"(1) Zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona.[1] (2) V primeru iz prejšnjega odstavka imajo pravico do pritožbe stranke, ki so sodelovale v upravnem sporu na prvi stopnji. (3) Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe strankam. Vloži se pri sodišču, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji v zadostnem številu izvodov za sodišče in stranke, ki so se udeleževale postopka na prvi stopnji. (4) Pritožba ni dovoljena v sporih o zakonitosti aktov volilnih organov za lokale volitve."

Pobudniku je Upravno sodišče z izpodbijano sodbo (navedeno v 5. točki izreka) zavrnilo tožbo, v pravnem pouku pa zapisalo, da na podlagi 73. člena ZUS-1 zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Pobudnik izpodbija navedeno določbo v celoti, vendar pa izkazuje pravni interes le za oceno ustavnosti prvega odstavka 73. člena ZUS-1, ki ureja vprašanje dopustnosti pritožbe.[2] V njegov pravni položaj namreč ne moreta poseči drugi in tretji odstavek te določbe, ki se nanašata na primere, ko je pritožba dovoljena, kakor tudi ne njen četrti odstavek, ki ni pobudnikov primer. Zato je Ustavno sodišče pobudo preizkusilo le v delu, ki se nanaša na prvi odstavek 73. člena ZUS-1.

Ustavno sodišče je to ureditev že presojalo z odločbo št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08) in ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo. Pobudnik pa pobude ne utemeljuje z razlogi, ki jih Ustavno sodišče ne bi upoštevalo že pri navedeni odločitvi. Zato je Ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zavrnilo kot očitno neutemeljeno (3. točka izreka).

B. – IV.

Ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (4. točka izreka). V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa jo je na podlagi prve alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS zavrglo, saj ne gre za posamični akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (9. točka izreka). Na podlagi prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS je bilo treba zavreči tudi ustavno pritožbo zoper odločitvi Ustavnega sodišča, ker ni dovoljena (8. točka izreka), na podlagi četrte alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS pa tudi ustavno pritožbo zoper odločitev Višjega sodišča, ker je prepozna (6. točka izreka).[3] Na podlagi pete alineje 55.b člena ZUstS je Ustavno sodišče zavrglo tudi ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, ker pravna sredstva niso izčrpana (5. točka izreka). Razloge za takšno odločitev je Ustavno sodišče sprejelo v sklepu št. Up-2394/07 z dne 18. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07 in OdlUS XVI, 122). Kot je pojasnjeno v 7. točki te obrazložitve, je Ustavno sodišče zaradi neizčrpanja pravnih sredstev zavrglo tudi ustavno pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča (7. točka izreka).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena, prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena, prve, četrte in pete alineje prvega odstavka 55.b člena ter drugega odstavka 55.b člena ZUstS in četrtega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

Člen 66 ZUS-1 se glasi: "(1) V upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena tega zakona sme sodišče ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje. (2) O prepovedi nadaljevanja dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja, če nezakonito dejanje še traja, odloči sodišče brez odlašanja s sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba v treh dneh. Vrhovno sodišče mora o pritožbi odločiti v treh dneh od njenega prejema. (3) Če sodišče v primeru iz prejšnjega odstavka ne more odločiti brez odlašanja, lahko izda po uradni dolžnosti začasno odredbo v skladu z 32. členom tega zakona.

Sodišče je dejansko o ne/dovoljenosti pritožbe presodilo na podlagi prvega odstavka 73. člena ZUS-1, čeprav se je v sodbi sklicevalo na celotni 73. člen ZUS-1.

Iz dopisa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 5. 2009 izhaja, da je bila izpodbijana odločitev sodišča pobudniku vročena 29. 8. 2008, ustavna pritožba zoper njo pa je bila vložena 24. 2. 2009, kar pomeni, da je bila ustavna pritožba vložena po preteku 60 dni od vročitve izpodbijane odločbe (prvi odstavek 52. člena ZUstS).