Jedro

Sodišče prve stopnje je v zvezi z vznemirjanjem lastninske pravice pravilno zaključilo, da neutemeljeno poseganje v solastno stvar samo po sebi za utemeljenost zahtevka še ni dovolj, pač pa mora tožnik zatrjevati in za potrebe izdaje začasne odredbe z verjetnostjo izkazati, da je oviran pri izvrševanju solastninske oziroma lastninske pravice, saj je predmet varstva pred vznemirjanjem lahko le tako ravnanje, ki predstavlja omejitev ali oviro pri izvrševanju lastninske oziroma solastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se toženi stranki naloži, da je dolžna nemudoma začasno ustaviti vsakršna dela na notranjem dvorišču hiše S. t. 11a, L. na parc. št. ..., vpisani pri vl. št. ... k.o. L.M. ter na dvorišču nahajajočega se hišnega vodovodnega jaška z vodovodnim razvodom; da je dolžna v roku 8 dni začasno zavarovati izkop nad položenim betonskim pokrovom jaška pred vremenskimi vplivi, tako da bo preprečeno vdiranje površinske vode in tujkov v jašek in v vodovodno napeljavo ter da bosta jašek in vodovodna napeljava na mestu odkopa zavarovana pred zmrzaljo, območje neposredno ob izkopu pa začasno zavarovati s postavitvijo PVC gradbiščne ograje; da je dolžna v roku 8 dni pridobiti analizo kvalitete vode v hišnem vodovodnem sistemu od pristojnega, za opravljanje takšnih analiz registriranega zavoda in analizo v istem roku predložiti tožnikoma, sicer je takšna analizo kot nadomestno dejanje upravičen naročiti in pridobiti tožnik na stroške toženke. Hkrati je tožeča stranka predlagala, da se v primeru opustitve naloženih ji obveznosti oziroma nespoštovanja prepovedi toženi stranki izreče denarna kazen oziroma se za nadomestna dejanja toženke pooblasti tožnika, ki lahko ta dejanja izvede na stroške toženke, ki je dolžna založiti stroške v zvezi s tem, za primer izterjave denarne kazni oziroma stroškov pa je tožeča stranka predlagala izvršbo na nepremičnine tožene stranke, kot je vse natančneje navedeno v predlogu za izdajo začasne odredbe, oziroma kot to izhaja iz izreka sklepa sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je zahtevala še povrnitev stroškov postopka zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se pritožuje tožeča stranka, ki navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Ravnanja tožene stranke (izdelava obvoda vodovodne napeljave mimo dosedanjih hišnih razvodov, napeljava vodovodne napeljave neposredno iz glavnega hišnega jaška v solasti pravdnih strank) objektivno gledano pomenijo poseg v vitalne dele hiše v solasti in pomenijo oviro pri razreševanju solastninske pravice tožnika na skupnem vodovodnem jašku, skupni vodovodni inštalaciji, na dvorišču, ki je razkopano, in kot taka predstavljajo prvi pogoj za zaščito pred vznemirjanjem. Solastninska pravica je ustavna kategorija in stališče, zavzeto v izpodbijanem sklepu, pomeni zanikanje te temeljne ustavne pravice in odvzem kakršnegakoli pravnega varstva v primeru solastnikovih protipravnih posegov v solastno stvar, dokler niso izpolnjeni pogoji za vložitev motenjske tožbe. To je v nasprotju s 66. členom SPZ. Gre za vznemirjanje solastninske pravice. Poseg toženke je tudi protipraven, saj se toženka ni poslužila postopka po 67. členu SPZ. Ni jasno, na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da je bilo kratkotrajno vnaprej napovedano zaprtje vodovodnega ventila pogojeno s potrebo izvedbe del na vodovodni napeljavi, podana je absolutna bistvena kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je samo od sebe zaključilo tudi, da naj bi bil poseg toženke v napeljavo prej ko ne zaključen, tudi v tem delu je podana že navedena absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Izdelava obvoda ne more pomeniti enkratnega vznemirjanja, da tožnik ne bi imel negatorne zaščite. Tožba je temeljila na posegih v skupno inštalacijo, ki s strani toženke niso bili nikoli pojasnjeni, niti zanje ni pridobila soglasij. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča, da je samovoljnost v smislu pomanjkanja soglasja ali potrebnih upravnih dovoljenj predmet urejanja v upravnem postopku. Ne gre za upravnopravno, temveč civilnopravno razmerje. Sodišče stališča, da ravnanj toženke ni mogoče opredeliti kot ravnanja z uporabo sile ali nasilja, niti ne obrazloži, pri čemer je tožnik trdil, da mu bo nastala težko nadomestljiva škoda. Zatrjeval je nastanek konkretne škode z vodooskrbo, saj tožnik vode za pitje in kuhanje oziroma pripravo hrane ne uporablja več. Zatrjeval je škodno nevarnost zaradi sanitarne oporečnosti vode, ki izvira iz pravice do zdravega življenjskega okolja. Sodišče v uvodu navede, da je tožba vložena tudi zaradi odstranitve škodne nevarnosti, vendar razlogov o preizkusu verjetnega obstoja te terjatve v obrazložitvi v ožjem smislu ni navedlo, saj v zadnjem odstavku na strani 3 izpodbijanega sklepa, kot terjatev, ki je predmet zavarovanja, navaja le opustitev vznemirjanja, prepoved nadaljnjega vznemirjanja in vzpostavitev v prvotno stanje. Zato ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi z zatrjevano škodno nevarnostjo. Sodišče bi moralo oceniti, ali nestrokovni poseg v vodovodni sistem objektivno predstavlja vir nevarnosti za okužbo (oporečnost) vode, to je namreč trdil tožnik. Zaključek sodišča je najmanj neobrazložen. Tožnik je svojemu dokaznemu bremenu do stopnje verjetnosti v celoti zadostil. Kaj je prevesilo tehtnico pri ocenjevanju teže posledic izdaje oziroma neizdaje začasne odredbe na stran toženke, sodišče ni obrazložilo z vidika obeh strank, temveč le z vidika toženke. Ocenjevanje tega, kaj bi morala storiti toženka, izključno v posledici njenih protipravnih ravnanj, ne more biti pravno upoštevno pri ocenjevanju neugodnih posledic izdaje začasne odredbe. Napačen je zaključek tudi glede nepotrebnosti začasne odredbe, ker naj bi bilo opustitev vznemirjanja, prepoved nadaljnjega vznemirjanja in vzpostavitev v prvotno stanje mogoče doseči tudi brez izdane začasne odredbe, v tem delu sodišče prav tako spregleda, da gre tudi za zavarovanje zahtevka na odstranitev škodne nevarnosti, ki grozi tožniku. Izdaja začasne odredbe je potrebna tudi zato, ker večje škode, ki tožniku grozi iz vira škodne nevarnosti, za nazaj ob izdaji sodbe ne bo mogoče odpraviti oziroma škodnega stanja, ki ga bo povzročal do izdaje sodbe, ne sanirati.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, tožeča stranka pa v nadaljnji vlogi nasprotuje navedbam tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in spremembe, ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala ter verjetno izkaže eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, pri čemer upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Glede verjetnosti obstoja terjatve je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik verjetnosti obstoja terjatve ni izkazal in s takšnim zaključkom soglaša tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vznemirjanjem lastninske pravice pravilno zaključilo, da neutemeljeno poseganje v solastno stvar samo po sebi za utemeljenost zahtevka še ni dovolj, pač pa mora tožnik zatrjevati in za potrebe izdaje začasne odredbe z verjetnostjo izkazati, da je oviran pri izvrševanju solastninske oziroma lastninske pravice, saj je predmet varstva pred vznemirjanjem lahko le tako ravnanje, ki predstavlja omejitev ali oviro pri izvrševanju lastninske oziroma solastninske pravice, pri čemer niti iz tožbenih navedb, niti iz zahtevka, kot tudi ne iz predloga za začasno odredbo ni razvidno, v čem bi bil tožnik omejen ali oviran pri svoji solastninski pravici na jašku. Pravilni so tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z vznemirjanjem lastninske pravice na stanovanju, na katere se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Zatrjevano dejstvo, da ravnanje toženke presega toženkinemu solastniškemu deležu sorazmerno rabo ter posega v tožnikovo rabo vsakega delčka solastne stvari za verjetnost terjatve v tej zadevi ni odločilno, tožeča stranka pa ima možnost urediti razmerja med solastniki v nepravdnem postopku.

V zvezi z zatrjevanjem o protipravnosti posega tožene stranke je ponoviti, da zgolj neutemeljeno poseganje v solastno stvar za verjetnost obstoja terjatve (v zvezi z vznemirjanjem lastninske pravice) še ne zadošča. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče razlogov o preizkusu verjetnega obstoja terjatve zaradi odstranitve škodne nevarnosti ni navedlo, ker je v zadnjem odstavku na strani 3 izpodbijanega sklepa, kot terjatev, ki je predmet zavarovanja, navedlo le opustitev vznemirjanja, prepoved nadaljnjega vznemirjanja in vzpostavitev v prvotno stanje. Navedeno sicer drži, vendar je sodišče takšno navedbo podalo v zvezi z nadaljnjo predpostavko za izdajo začasne odredbe, medtem ko je pred tem po povzemanju dejanskega stanja pravilno zaključilo, da dejansko stanje ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice in odstranitev škodne nevarnosti.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). Sklep sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti, pri tem pa je sama tožeča stranka v spis vložila opozorilo (A6), da bo motena dobava vode 9.9.2009 zaradi nujnih vzdrževalnih del. Preizkusiti pa ga je bilo mogoče tudi glede zaključka, da je poseg v napeljavo, prej kot ne, zaključen in zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka niso podane.

Vse nadaljnje pritožbene navedbe se nanašajo na nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da že verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, obstoja nadaljnjih predpostavk niti ne bi bilo potrebno ugotavljati, iz istega razloga pa sodišču druge stopnje ni potrebno odgovarjati na pritožbene navedbe, ki izpodbijajo zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k lažji in hitrejši odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben (155. člen ZPP).