Jedro

Nepravočasna vložitev zahteve za denacionalizacijo pomeni za stranko, ne glede na razloge njene zamude, izgubo same pravice do denacionalizacije, ker je stranka prekludirana že po samem zakonu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote ... z dne 3.7.1995, s katerim je zavrgla njeno zahtevo za denacionalizacijo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je zahteva za denacionalizacijo, vložena dne 15.6.1995, vložena prepozno in da kljub razlogom, ki jih navaja pritožnica, pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Zakon o denacionalizaciji v 64. členu določa rok, do katerega mora biti vložena zahteva za denacionalizacijo. Navedeni rok je potekel 7.12.1993. Navedeni rok je prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, po njegovem preteku pravica vložiti zahtevo za denacionalizacijo ugasne. Ker je pritožnica vložila zahtevo za denacionalizacijo šele 15.6.1995, je zamudila rok določen z zakonom, kot je to pravilno ugotovil že upravni organ prve stopnje. Učinek prekluzivnega roka nastopi namreč po samem zakonu in ga mora uradna oseba, ki vodi postopek upoštevati po uradni dolžnosti. Zato pritožbenih navedb v zvezi z zamudo ni mogoče upoštevati.

Tožnica v tožbi navaja, da ima vse pogoje za denacionalizacijo, edini razlog za zavrnitev njenega zahtevka je, da je zamudila zakonski rok. Toda razlog za zamudo je ta, da živi že 47 let v drugi državi in zato ni imela možnosti, da bi se seznanila s pravnim dogajanjem v Sloveniji. Sedaj je v pokoju, ostarela in sama, pokojnino ima slabo. Meni, da ne bi bilo prav, da ostane brez vsake odškodnine za podržavljeno rojstno hišo, ki je sicer ni več, ker sta na njenem mestu tam dva stanovanjska bloka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v tožbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Ugotovitvi, da je zahteva za denacionalizacijo vložena prepozno, tožnica v tožbi ne ugovarja. Na podlagi te ugotovitve, ki se ujema s podatki v spisih, je odločitev tožene stranke pravilna, prav tako pa tudi razlogi, navedeni v obrazložitvi odločbe. Pravilna je ugotovitev, da se tožnica ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje prava v Sloveniji, ker živi v drugi državi. Nepravočasna vložitev zahteve za denacionalizacijo namreč pomeni za stranko, ne glede na razloge zamude, izgubo same pravice do denacionalizacije, ker je stranka prekludirana že po samem zakonu. Zato tudi tožničine navedbe o razlogih, ki so povzročili, da je zahtevo za denacionalizacijo vložila prepozno, ne morejo vplivati na drugačno rešitev.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).