Jedro

Ena od predpostavk odškodninske odgovornosti je tudi vzročna zveza. Ni namreč odškodninske odgovornosti brez obstoja pravno upoštevne vzročne zveze, pri čemer je (tudi) vprašanje kavzalnega neksusa med opustitvijo oziroma storitvijo in nastankom škode pravni sklep in s tem predmet pravnega utemeljevanja.

Ker 87. člen ZZVZZ ne ureja vprašanja vzročne zveze, kot predpostavke odškodninske odgovornosti v primeru delovnih nesreč, je le-to treba presojati s pomočjo določb OZ. 87. člen (tako kot 86. člen) ZZVZZ namreč ureja le regresno upravičenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 28.408,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2009 (I.1. točka izreka njegove sodbe) ter toženi stranki naložilo povrnitev 1.754,86 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.2. točka izreka njegove sodbe). Vtoževani znesek predstavlja stroške zdravljenja, zdravil in prevozov ter izplačana nadomestila osebnega dohodka zaradi nesreče pri delu delavca tožene stranke, sicer zavarovanca tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je ugodilo predlogu tožene stranke in dopustilo revizijo o vprašanju »Ali je sodišče druge stopnje presodilo vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena?«

4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava, še posebej zaradi kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prvenstveno je predlagala spremembo sodb sodišč nižjih stopenj s stroškovno zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Pri tem je priglasila stroške s predlogom za dopustitev revizije in z revizijo, z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje.

6. Dne 18. 3. 2006 se je na gradbišču stanovanjske hiše investitorke A. K., ..., poškodoval delavec tožene stranke M. M., sicer zavarovanec tožeče stranke. Ko je bil v gradbeni jami, se je namreč z nabrežine, visoke cca 2 m, utrgal del zemljine, mu zasul levo nogo in ga poškodoval. Bil je dela prost dan, sobota, ko je poškodovanec v jami, skupaj z voznikom V., opravljal meritve. Izkop gradbene jame je sicer izvajal podizvajalec A. K., z bagrom. Izkop v času nesreče še ni bil gotov (8. in 9. stran obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

Relevantno materialno pravo.

7. Prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ): »Zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko- sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.« Argumentacija sodišč prve in druge stopnje.

8. Neposredni vzrok za poškodbo M. je bila zrušitev zemeljske plasti z bočne strani izkopa. Do vdora zemljine pa je prišlo, ker brežina izkopa ni bila zavarovana. - Poškodovani M. je kot vodja vseh del na gradbišču smel v gradbeno jamo, vendar le v določenih situacijah, ko stroji mirujejo, in sicer po sredini gradbene jame, kjer lahko izvede meritev z laserskim merilcem. Ne bi pa se smel nahajati neposredno ob brežini, ki ni bila zavarovana. - M. (ki je izvajal meritve dimenzij izkopa gradbene jame) za poškodbo ni kriv sam. Zanjo je odgovorna tožena stranka, zaradi številnih opustitev s področja varstva pri delu za zagotovitev varnega dela in zaščito gradbišča. - Tožena stranka bi morala računati z možnostjo udora zemljine ob izkopu gradbene jame. Nesrečo pa bi lahko predvidela in preprečila. - Tožena stranka je odgovorna za izbiro podizvajalca (A. K.).

9. Sodišče druge stopnje je pritrdilo argumentaciji sodišča prve stopnje. Ali je pri tem presodilo vse pritožbene navedbe, odločilnega pomena, pa bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. Tožena stranka je namreč z revizijo uveljavljala, da njena pritožba ni bila poglobljeno obravnavana in da na njene pritožbene navedbe ni bilo argumentirano odgovorjeno.

Presoja utemeljenosti revizije.

10. Revidentka sodiščema nižjih stopenj očita, »da sta obe sodišči skušali izsledke dokaznega postopka in razlago predpisov prilagoditi cilju – ugoditvi zahtevku tožeče stranke«. Pri tem pa je mogoče njene očitke strniti v poskus prevalitve odgovornosti za nesrečo pri delu na poškodovanca. Iz vsebine revizije namreč izhaja, da vztraja pri tem, da poškodovanec ni samo soprispeval, temveč je sam, brez vpliva tožene stranke, povzročil nevarno situacijo, v kateri je prišlo do njegove poškodbe, ter da tožena stranka ravnanja poškodovanca ni mogla predvideti niti preprečiti.

11. Z očitki, da se pritožbeno sodišče ni vsebinsko opredelilo do posameznih pritožbenih navedb ter da svoje odločitve ni argumentirano in razumljivo pojasnilo, revidentka preko revizijsko upoštevne (1. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, podkrepljene z domnevnimi kršitvami ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustavnimi načeli iz 2., 22., 23. in 125. člena Ustave, skuša izpodbiti na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje.

12. Ker je revizijsko sodišče (po tretjem odstavku 370. člena ZPP) vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč, ne more upoštevati revizijskih navedb, ki relativizirajo ugotovljeno dejansko stanje ali mu celo izrečno nasprotujejo, niti tistih revizijskih navedb, ki skušajo omajati dokazno oceno sodišč nižjih stopenj. Revizijski postopek namreč ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo mogoče izpodbijati posamezne dejanske ugotovitve kot sporne, ob sklicevanju na dokazne listine, pričanja in podatke spisa.

13. Obrazloženo velja tudi za očitke tožene stranke o neusposobljenosti sodišč za ocenjevanje strokovnih vprašanj, s katerimi se posredno izpodbija dokazna ocena sodišč nižjih stopenj. Izvedensko mnenje, ki je »(praviloma) [namenjeno] iskanju odgovora na vprašanje, ali so resnična (že) zatrjevana pravno pomembna dejstva« (glej 17. točko obrazložitve sodbe in sklepa VS RS III Ips 108/2006 z dne 30. 9. 2008), je namreč tako, kot vsi drugi dokazi, podvrženo dokazni oceni sodišča, ki pa je v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati.

14. Problematiziranje vsebine določenih listin in delov izvedenskih mnenj ter obsežne revizijske trditve o zmotnih ugotovitvah nižjih sodišč, neupoštevanih dejstvih in napačnih ocenah v pretežni meri pomenijo prav to, nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne pa morebiti pojasnjevanja zmotne uporabe zakonskega materialnega prava. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih revizijskih navedb (to je trditev o dejstvih), s katerimi je revidentka skušala utemeljiti vsaj delno izključitev svoje odškodninske odgovornosti.

15. Ena od predpostavk odškodninske odgovornosti je tudi vzročna zveza. Ni namreč odškodninske odgovornosti brez obstoja pravno upoštevne vzročne zveze, pri čemer je (tudi) vprašanje kavzalnega neksusa med opustitvijo oziroma storitvijo in nastankom škode pravni sklep in s tem predmet pravnega utemeljevanja.

16. Ta predpostavka odškodninske odgovornosti je izpostavljena (kot ključna), ker je revidentka oporekala predvsem vzročni zvezi med tistimi kršitvami varstva pri delu, ki jih je pri toženi stranki videlo pritožbeno sodišče, in poškodbo zavarovanca tožeče stranke. Ker pa 87. člen ZZVZZ ne ureja vprašanja vzročne zveze, kot predpostavke odškodninske odgovornosti v primeru delovnih nesreč, je le-to treba presojati s pomočjo določb Obligacijskega zakonika (OZ). 87. člen (tako kot 86. člen) ZZVZZ namreč ureja le regresno upravičenje tožeče stranke.(1)

17. Sodišče druge stopnje je navedlo, da »sodba [sodišča] prve stopnje vsebuje dovolj konkretne navedbe o vseh v skladu z zakonodajo potrebnih ukrepih varstva pri delu, ki jih tožena stranka ni imela zagotovljenih« (19. točka obrazložitve njegove sodbe), in da »je dokazni postopek pokazal ……. številne opustitve tožene stranke s področja varstva pri delu« (24. točka obrazložitve njegove sodbe). Pri tem ne gre za golo potrditev obstoja vzročne zveze oziroma za neobrazloženo oceno, da način dela ni bil v skladu s predpisi iz varstva pri delu. Sodišče druge stopnje je namreč natančno in razumljivo, z vsebinsko opredelitvijo do ravnanja oziroma opustitev tožene stranke, pojasnilo, zakaj meni, da je le-ta mogla pričakovati posledice svojega ravnanja oziroma opustitev (zaradi sestave in lastnosti tal ter globine izkopa gradbene jame) ter jih tudi preprečiti (z izvedbo ustreznega varovanja brežine izkopa, da bi se preprečila zrušitev zemeljskih plasti z bočnih strani in vsip izkopanega materiala). Sodišče druge stopnje pa je tudi (ob sklicevanju na ugotovitve sodišča prve stopnje) vsebinsko odgovorilo, zakaj ravnanje poškodovanca ni prišlo do izraza ob presoji (ne)obstoja vzročne zveze, zakaj za poškodbo ni kriv M. sam(2), temveč tožena stranka, in sicer zaradi številnih opustitev s področja varstva pri delu za zagotovitev varnega dela in zaščite gradbišča(3). S tem je (po presoji revizijskega sodišča) odgovorilo tudi na »materialnopravn[a] izhodišč[a] tožene stranke za presojo vzročne zveze« (na materialnopravna izhodišča iz pritožbe).

18. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje zadostilo tudi zahtevam iz 22. člena Ustave po zadostni, jasni in konkretizirani utemeljitvi pravne odločitve.

19. Sicer pa sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke. Dolžno pa se je opredeliti do relevantnih nosilnih naziranj stranke (9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001). Prav tako ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke izrecen, saj lahko izhaja iz celotnega konteksta obrazložitve (9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003).

20. Vendar pa iz obrazloženega izhaja (odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje), da je pritožbeno sodišče v obsegu pritožbenih trditev prvostopenjsko sodbo preizkusilo tudi glede dejanskega stanja ter da je v svojih razlogih ustrezno in prepričljivo odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe, tudi na tiste, ki so se nanašale na dejansko stanje. Sicer pa je glede na dopuščeno vprašanje (drugi odstavek 371. člena ZPP) pomembno, da je pritožnica dobila odgovore na pritožbene navedbe odločilnega pomena, ne pa tudi, ali so bili ti odgovori pravilni.

21. Poprej obrazloženo velja tudi za ravnanje poškodovanca. Pritožbeno sodišče je namreč z vsebinsko opredelitvijo do (ne)zavarovanja gradbene jame pojasnilo, zakaj ocenjuje, da ne obstaja vzročna med ravnanjem poškodovanca in nastalo škodo (24. točka obrazložitve sodišča druge stopnje v povezavi z drugim odstavkom obrazložitve na 12. strani in tretjim odstavkom obrazložitve na 14. strani sodbe sodišča prve stopnje). Prav tako je pojasnilo, da ugotovitev Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Enote Celje, o raziskavi nezgode pri delu (iz Uradnega poročila z dne 14. 8. 2006), da je poškodovanec, ko je opravljal delno korekcijo izkopa, »z orodjem udarjal po brežini in med drugim s temi in ostalimi tresljaji povzročil odtrganje dela brežine«, ni bila del dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje (20. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ker tožena stranka ugotovljenega dejanskega stanja v tem pogledu ni izpodbijala s pritožbo, temveč je celo nasprotovala navedeni ugotovitvi in uporabi omenjenega poročila kot podlage za odločitev sodišča prve stopnje (glej drugi odstavek obrazložitve na sedmi strani pritožbe), se tožena stranka v reviziji (tretji odstavek obrazložitve na njeni deveti strani) ne more sklicevati na navedeno ugotovitev, ki relativizira ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Odločitev o reviziji.

22. Ker nista podana uveljavljana revizijska razloga, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka.

23. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške s predlogom za dopustitev revizije in z revizijo samo (II. točka izreka).

Op. št. (1): Glej sklep Vrhovnega sodišča III Ips 122/2011 z dne 25. 2. 2014. Op. št. (2): Sodišče prve stopnje je presodilo, da se je poškodovanec »z vidika varstva pri delu in kot vodja del pri toženi stranki smel zadrževati zaradi izmer v gradbeni jami« (tretji odstavek obrazložitve na 14. strani njegove sodbe). Hkrati je ocenilo, da je bila »[n]epazljivost M. v času nesreče nebistvena in [da] n[i] vpliva[la] na odgovornost tožene stranke« (prav tam). Očitno je šlo za nepazljivost poškodovanca, ki je bila v tem, da je bil med meritvami v gradbeni jami neposredno ob nezavarovani brežini in medtem, ko je stroj deloval (primerjaj 8. točko predmetne obrazložitve). Navedene ocene tožena stranka ni izpodbijala z revizijo (glej četrti odstavek obrazložitve na njeni deseti strani).

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka, kot delodajalka, »ni .. predvidela niti zagotovila potrebnih ukrepov za preprečitev udora brežine v gradbeni jami oz. za preprečitev rušenja sten izkopa, čeprav je bil globlji od 100 cm, brežine pa tožena stranka ni razpirala[,] niti ni poskrbela za ustrezen kot trenja brežine oz. za kakršnokoli primerno obliko zaščite« (predzadnji odstavek obrazložitve na 16. strani njegove sodbe).