Jedro

Po določilu 382. člena ZPP je revizija načeloma dovoljena proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP pa tudi proti sklepu, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. Toda stranka si mora ob vložitvi tožbe zagotoviti pravico do revizije, kar velja tako za sodbo, kot za sklep. Tožnika si pravice do revizije nista zagotovila, ker tedaj, ko sta vložila tožbo, nista navedla vrednosti spornega predmeta. Njuna tožba se ne glasi na denarni znesek, zato bi bila morala po določilu drugega odstavka 186. člena ZPP v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Ker tega nista storila, ne gre za spor, ki bi dosegal tisto vrednost spornega predmeta, ki jo predpisuje drugi odstavek 400. člena ZPP (v zvezi s 382. člena ZPP) za dovoljenost revizije. Smisel navedenih določb je v pravni varnosti pravdnih strank. Z izrednimi pravnimi sredstvi se lahko samo izjemoma posega v že pravnomočno razsojena razmerja, zato je treba dosledno spoštovati zakonske omejitve.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi izdalo več sklepov. Med njimi se je dne 24.3.1994 pod opr. št. P ... izreklo za nepristojno, razveljavilo opravljena pravdna dejanja in zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da za odločitev v zadevi ni pristojno redno sodišče, saj gre za spor v upravnem postopku. Sodišče druge stopnje je dne 23.3.1995 pod opr. št. II Cp ... zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo prvi sklep.

Proti sklepu sodišča druge stopnje sta tožnika poleg revizije vložila še eno izredno pravno sredstvo: predlagala sta obnovo postopka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom njun predlog zavrglo, ker gre za zadevo, ki ne spada v sodno pristojnost in sodišče druge stopnje je po pritožbi tožnikov le-to zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje sta tožnika pravočasno vložila revizijo. Uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker razlogi niso jasni, saj ne navajajo predpisov, ki bi določali, da je mogoče zahtevati listino, sestavljeno v upravnem postopku oziroma obnovo te listine, le v upravnem postopku. Pojasnjujeta, da sta v upravnem postopku že zahtevala izročitev uradnega dokumenta in šele potem, ko nista uspela, sta se obrnila po pomoč na sodišče. Dodajata še, da bi bilo zaslišanje J. Š., inž., nov dokaz, ker doslej še ni bil zaslišan, in ker je zadeva povezana s 14 let trajajočim sodnim postopkom v mejnem sporu.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, ki nanjo ni odgovorilo, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Po določilu 382. člena ZPP je revizija načeloma dovoljena proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP pa tudi proti sklepu, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. Toda stranka si mora ob vložitvi tožbe zagotoviti pravico do revizije, kar velja tako za sodbo, kot za sklep. Tožnika si pravice do revizije nista zagotovila, ker tedaj, ko sta vložila tožbo, nista navedla vrednosti spornega predmeta. Njuna tožba se ne glasi na denarni znesek, zato bi bila morala po določilu drugega odstavka 186. člena ZPP v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Ker tega nista storila, ne gre za spor, ki bi dosegal tisto vrednost spornega predmeta, ki jo predpisuje drugi odstavek 400. člena ZPP (v zvezi s 382. člena ZPP) za dovoljenost revizije. Smisel navedenih določb je v pravni varnosti pravdnih strank. Z izrednimi pravnimi sredstvi se lahko samo izjemoma posega v že pravnomočno razsojena razmerja, zato je treba dosledno spoštovati zakonske omejitve.

Ker torej vrednost spornega predmeta ne dovoljuje revizije, jo je revizijsko sodišče po določilu 392. člena ZPP, v zvezi s četrtim odstavkom 400. člema ZPP, zavrglo.