Jedro

Motenjski spor je namenjen (zgolj) varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo in sicer za toliko časa, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici, odločeno drugače in že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja, za katerega ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico. Če pa se v takšnem sporu zahteva zavarovanje z začasno odredbo tako, da se še pred izvedbo kontradiktornega postopka zahteva to, kar je predmet tožbenega zahtevka, morajo biti za to podani res tehtni razlogi. Tak razlog pa je lahko le v tem, da bi sicer zahtevano sodno varstvo za stranko (brez izdane začasne odredbe) izgubilo svoj pomen. Tega pa za zavrnjeni del začasne odredbe ni mogoče trditi, saj ima tožnica, vedno možnost zahtevati (novo) sodno varstvo.

Izrek

I. Pritožba zoper točko I in II izreka sklepa se zavrže. II. Pritožba zoper zoper točko III izreka sklepa se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da v roku treh dni od vročitve sklepa vzpostavita prejšnje posestno stanje tako, da: - zagotovita priklop električne energije pri kateremkoli dobavitelju; - odstranita verigo s ključavnico na vratih zunanje ograje letnega vrta; - namestita nove ključavnice na vratih zunanje ograje letnega vrta, vhodnih vratih v lokal A. A. in vratih na vrt lokala ter tožnici predata ključe novih ključavnic in ji tako omogočita neoviran dostop do prostorov najetega poslovnega prostora A. A.; - odstranita belo barvo s stekel oken lokala, vse na nepremičnini poslovni prostor – gostinski lokal, stoječ na parc. št. 1, k. o. X (...), ID nepremičnine ..., sicer bo po preteku roka to upravičena storiti tožnica na stroške in nevarnost tožencev (točka I izreka). Odločilo je tudi, da začasna odredba velja do pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe, izdane v tej zadevi (točka II izreka). Predlog za izdajo začasne odredbe je v presežku, s katerim je tožnica zahtevala, da se tožencema prepove tudi kakršnokoli drugo motenje, ki bi pomenilo, da tožnica ne more uporabljati najete nepremičnine ter da se jima pod grožnjo denarne kazni v bodoče prepoveduje s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnice, zavrnilo (točka III izreka sklepa).

2. Pritožbo vlaga tožnica. Izpodbija celoten sklep in predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Meni, da je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo, ko je odločanje o predlogu ločilo na dva dela. Oba dela je treba obravnavati skupaj. Sodišče ni upoštevalo, da sta ji toženca že prej nagajala in jima je zato poleg vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja treba prepovedati tudi bodoče motenje posesti in zagroziti z denarno kaznijo. Bodoča motenja so dovolj natančno navedena. Gre za vsa motenja, s katerimi bi se spremenila uporaba lokala. Podobno velja pri kršitvah osebnostnih pravic, pri katerih se prepove nadaljnje kršitve. Izrek denarne kazni je nujen. Njen namen je, da toženca ne bosta ponovno posegla v posest. Brez tega se lahko zgodi, da bosta toženca izvršila priklop elektrike, nato pa jo bosta ponovno odklopila. V tem primeru bo tožnica imela na voljo le nov predlog za izdajo začasne odredbe. Priglaša stroške.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba zoper odločitev pod točko I in II je nedovoljena, zoper odločitev pod točko III pa je neutemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točkah I in II izreka predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe delno ugodilo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo zoper ta del odločitve ugotavlja, da pritožnica zanjo nima pravnega interesa. S pritožbo si v pogledu začasne odredbe, ki je bila izdana, položaja ne more izboljšati.

6. Ker je pritožba v primeru pomanjkanja interesa zanjo nedovoljena (četrti odstavek 343. člen ZPP v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP), jo je bilo treba v delu, v katerem se nanaša na odločitev pod točko I in II izreka sklepa, zavreči (prvi odstavek 343. člena ZPP).

7. V zvezi s presojo pravilnosti preostalega dela odločitve, to je odločitve pod točko III izreka), pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je predlogu delno ugodilo, delno pa ga je zavrnilo, odločilo o celotnem predlogu. Očitek, da je sodišče odločanje razdelilo na dva dela, je zato neutemeljen.

8. Tožnica je v tem postopku predlagala izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokriva s tožbenim zahtevkom. Temelje za uveljavljanje te vrste začasnih odredb je pri nas postavilo Ustavno sodišče z odločbo Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Iz nje izhaja, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo(1) ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo svojega namena, kot je poudarilo Ustavno sodišče, očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda ali pa utrpi silo (2. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ).

9. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da za to, da se to prepreči, začasna odredba, ki je bila izdana, zadošča. Z njo bo razmerje med pravdnimi strankami začasno, to je do odločitve o postavljenem tožbenem zahtevku, urejeno na način, ki tožnici zagotavlja, da bo s svojo dejavnostjo v prostorih (vsaj do odločitve o tožbi) nadaljevala in s tem preprečila nastanek škode, ki jo je sodišče prve stopnje opredelilo kot težko nadomestljivo. Za tožnico bo zato sodno varstvo, ki ga zahteva s tožbo, tudi po izvedbi kontradiktornega postopka, še smiselno. Širjenje začasne odredbe tudi na prepoved (morebitnih) novih ravnaj, ki bi pomenila, da tožnica nepremičnine (ponovno) ne bi mogla uporabljati, oziroma s katerimi bi tožnika na enak ali podoben način posegla v posest tožnice, zato presega njen namen. To še toliko bolj velja za primer kot je konkretni, ko gre za motenjski spor in se vsebina začasne odredbe dejansko pokriva s postavljenim tožbenim zahtevkom. Motenjski spor je namreč namenjen (zgolj) varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo in sicer za toliko časa, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici, odločeno drugače in že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja, za katerega ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico. Če pa se v takšnem sporu zahteva zavarovanje z začasno odredbo tako, da se še pred izvedbo kontradiktornega postopka zahteva to, kar je predmet tožbenega zahtevka, morajo biti za to podani res tehtni razlogi. Tak razlog pa je, kot je že bilo poudarjeno, lahko le v tem, da bi sicer zahtevano sodno varstvo za stranko (brez izdane začasne odredbe) izgubilo svoj pomen. Tega pa za zavrnjeni del začasne odredbe ni mogoče trditi, saj ima tožnica, kot sama ugotavlja, vedno možnost zahtevati (novo) sodno varstvo.

10. Ker je bila začasna odredba s prepovedjo takšnih ali podobnih bodočih ravnaj ter kakršnihkoli drugih motenj, ki bi tožnici preprečila uporabo nepremičnine, pravilno zavrnjena, je bil že iz tega razloga pravilno zavrnjen tudi del, v katerem naj bi se tožencema, če bi to kljub temu storila, zapretilo z denarno kaznijo.

11. Pritožba je v delu, ki se nanaša na zavrnitev dela predloga za izdajo začasne odredbe, glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev na katere pritožbeno sodišče v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP izpodbijani del sklepa potrdilo.

12. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

Op. št. (1): Gre za sodno varstvo, ki ga tožeča stranka zahteva s tožbo.