Jedro

Trditev, da obsodba ne sme temeljiti zgolj na posrednih dokazih in da se določena dejstva lahko dokazujejo le z določenimi dokazi, je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 1. odstavka 18. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.D.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni J.D.Ž. je dolžan plačati 400.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. J.D.Ž. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka, obtožba zoper njega zaradi kaznivega dejanja overitve lažnive vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ pa je bila zaradi umika zavrnjena.

Zoper obsodilni del izpodbijanih sodb je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), smiselno pa utemeljuje le kršitve kazenskega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je bil obsojenec spoznan za krivega le na podlagi indicev, ki ne zadoščajo za obsodbo, sodba ne pove, kateri predpis določa, da je potrebno soglasje soseda, če se želi graditi objekt bližje kot štiri metre od meje s sosednjim zemljiščem, dolžnost pridobiti soglasje soseda se ne more dokazovati s pričami, ampak le s predpisom, ki tako določa, sodišče naj ne bi upoštevalo, da je oškodovanec zahteval razveljavitev kupne pogodbe z obsojencem za zemljišče in, da je bila obtožba za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine zavrnjena ter da se je priča S.B. lažno predstavljala kot upravna delavka.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva ni utemeljena, ker uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati.

Zahteva zagovornika obs. J.D.Ž. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Trditve v zahtevi, da posredni dokazi, to je indici, niso dovolj trden dokaz za obsodbo in da se s pričami ne sme dokazovati, ali je bil obsojenec dolžan pridobiti sosedovo soglasje za pridobitev gradbenega dovoljenja, uveljavlja zmotno ugotovitev okoliščin, ki so bile podlaga za izrek o krivdi. V tem delu torej uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Če pa zahteva s tem smiselno trdi, da obsodba ne sme temeljiti zgolj na posrednih dokazih in da se določena dejstva lahko dokazujejo le z določenimi dokazi, pa je takšno stališče zmotno. Po določbi 1. odstavka 18. člena ZKP je pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne in pri tem ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila (načelo proste presoje dokazov), zato sodišče v obravnavanem primeru ni kršilo kazenskega postopka.

Trditev v zahtevi, da je sodišče kršilo 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ni navedlo predpisa, ki določa, da je za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta bližje kot štiri metre od meje s sosednjim zemljiščem, potrebno sosedovo soglasje, ni pravilno. Za obravnavano kaznivo dejanje ta okoliščina ni odločilna, zato ne gre za zatrjevano kršitev. O tem je dala ustrezno pojasnilo že sodba sodišča druge stopnje na tretji strani.

Zahteva ne pove, kakšen vpliv naj bi imela zahteva oškodovanca, da se razveljavi pogodba z obsojencem o nakupu zemljišča, na zakonitost sodbe. Zato te navedbe ni mogoče preizkusiti. Isto velja s trditvijo v zahtevi, da sodišče ni upoštevalo, da je bila obtožba za kaznivo dejanje overitve lažnive vsebine zavrnjena in da se je priča S.B. lažno predstavljala kot upravna delavka. Glede te trditve Vrhovno sodišče le pojasnjuje, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25.11.2003 (list. št. 127) izhaja, da je ta priča upravna delavka po strokovni izobrazbi, sicer pa dela kot samostojna podjetnica, kar je obsojenec dobro vedel, saj jo je sam pooblastil, da zanj priskrbi gradbeno dovoljenje.

Ker zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je ekonomist, samostojni podjetnik, nima preživninskih obveznosti) in zamotanost postopka.