Jedro

Ker je dedič, ki je odstopil svoj dedni delež preostalim dedičem, umrl po zapustnici, je treba za naknadno najdeno premoženje upoštevati kot dediče dediče po pozneje umrlem dediču. Odstop dednega deleža tako ne velja za naknadno najdeno premoženje, ki ga je sodišče obravnavalo v dodatnem sklepu o dedovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo dodatni sklep o dedovanju in ugotovilo, da se dodatna zapuščina, ki jo je ugotovilo pod I. izreka deduje na podlagi prvotnega pravnomočnega sklepa o dedovanju II D 235/2003 z dne 3. 12. 2003 in po sklepu o dedovanju po pokojnem M. M., opr. št. II D 294/2005, z dne 9. 1. 2006 tako, da dobita zapustničin sin S. S. in I. I., vsak do 4/9 dodatne zapuščine, Ž. Ž. pa do 1/9 zapuščine.

2. Proti temu sklepu vlagata pritožbo S. S. in I. I. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 339. členu ZPP. Sodišče je v 5. točki obrazložitve izpustilo vlogo z dne 1. 3. 2017, kjer sta navajala, da naj se 1/3 garaže razdeli na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju po 221. členu ZD in da je vdovec svoj dedni delež odstopil dedičema. Ž. Ž. ni bil dedič po njuni materi in zato, ker je vdovec odstopil svoj dedni delež, sedaj ne more dedovati. Tako Ž. Ž. ne more biti dedič ne glede na to, da je bil dedič po vdovcu M. M., ki je sicer umrl za zapustnico. Njegova izjava velja tudi za naknadno najdeno premoženje.

3. Na vročeno pritožbo Ž. Ž. ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse navedbe pritožnikov in njuno pravno naziranje. Ni treba v dodatnem sklepu o dedovanju analizirati vsako vlogo, katero stranka vloži; morajo biti le upoštevane pravno relevantne navedbe. Zato smiselno očitana 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče odgovorilo na vsa pravno relevantna dejstva.

6. Res sta dediča uveljavljala, da naj se upošteva prvotni sklep o dedovanju po pokojni materi. Vendar si materialnopravno zmotno razlagata, da je odstop dednega deleža M. M. pritožnikoma veljal tudi za naknadno najdeno premoženje. Odstop dednega deleža pomeni, da je M. M. najprej sprejel dedovanje in nato (intervivos) svoj dedni delež odstopil. Ne gre torej za odpoved dediščini. Sodedič odstopa svoj dedni delež le na podlagi tedaj znanega premoženja, njegova izjava pa se ne upošteva za pozneje najdeno premoženje. Vrhovno sodišče RS je že leta 1970 sprejelo načelno pravno mnenje (VSS 2-3/70, objava stran 227). V tem pravnem mnenju je šlo za stališče, da se odpoved dediščini v korist določenega dediča šteje za izjavo o odstopu deleža. Odstop dednega deleža je mogoč zgolj glede znanega zapuščinskega premoženja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko izjave o odstopu dednega deleža ni upoštevalo tudi, ko je odločalo o pozneje najdenem premoženje1. 7. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je M. M. umrl za zapustnico in da so bili vsi trije dediči po njem (S. S., I. I. in Ž. Ž.). Tako je moralo upoštevati za naknadno najdeno premoženje vse dediče po M. M. Zato je sklep sodišča prve stopnje pravilen in temelji na določbi 221. člena ZD. Pritožbo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Primerjaj tudi I Cp 4068/2011, II Cp 958/2013.