Jedro

Pri delovnem deportirancu, kot statusu žrtve vojnega nasilja, je pomembna tudi okoliščina, ali je bila oseba poslana od okupacijskih oblasti na delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ali pa preko kakšnega Urada za delo na nemškem zasedbenem območju. Ker to ni bilo ugotovljeno, je tožena stranka pravilno odločila, ko je ob reviziji odpravila odločbo prve stopnje (o priznanju statusa žrtve) in zadevo vrnila v ponovni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 509/99-6 z dne 2.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.2.1999. Z njo je ta odpravila odločbo Upravne enote V. z dne 19.2.1996, s katero je bil tožniku priznan status in pravice žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca za čas od 1.2.1944 do 30.4.1945 ter zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje upravnemu organu prve stopnje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je s sodbo, št. U 2766/97-7 z dne 14.1.1999, na podlagi tožnikove tožbe odpravilo odločbo tožene stranke (s katero je ta odpravila odločbo upravnega na prvi stopnji in odločila, da tožniku ne prizna uveljavljanega statusa). Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri ponovnem odločanju sledila napotkom sodišča v sodbi, da iz upravnih spisov ni razvidno, kdo je tožnika poslal na prisilno delo, ali nemški delovni urad na nemškem zasedbenem območju ali borza dela s svojimi podružnicami na italijanskem zasedbenem območju, in ne, ali je tožnik za svoje delo dobival plačilo. Z navedeno sodbo je sodišče naložilo, da bo v ponovnem postopku potrebno ponovno ugotoviti dejansko stanje na podlagi v postopku izvedenih dokazov in v obrazložitvi nove odločbe navesti podatke skladno z določbo 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka je temu v celoti sledila. Ob tem je ocenila, da bo postopek hitreje in učinkoviteje izvedel organ prve stopnje in je vso zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu. Zato je izpodbijana odločba pravilna, tožba pa neutemeljena.

Tožnik v pritožbi navaja, da ga je na prisilno delo poslal nemški okupator in ne delovni urad ali borza dela, kot je navedeno. Dokazila je že predložil. Priče so že dvakrat pričale. Druge priče so pomrle. Nemogoče je pridobiti nemško dokumentacijo. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev njegovemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe z dne 25.2.1999 izhaja, da je tožena stranka prišla do zaključka, da na podlagi okoliščin, ki so bile doslej ugotovljene v postopku na 1. stopnji, ni mogoče z gotovostjo presoditi, ali so v obravnavani zadevi podani pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca v smislu določbe 1. in 2. člena ZZVN. To je, ali je bila stranka od okupacijskih oblasti poslana na delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ali pa je bila poslana na delo preko takratnega Urada za delo na nemškem zasedbenem območju. Ker je ta okoliščina tudi po presoji pritožbenega sodišča bistvenega pomena, doslej pa ni bila ugotavljana, je prav, da je bila zadeva vrnjena v nov postopek. V novem postopku bo zlasti potrebno ugotoviti, kdo je tožnika poslal na delo, ali je dobival plačilo in kakšno ter ali je bilo to delo šteto v delovno dobo. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo lahko organ prve stopnje ponovno odločal o tožnikovi zahtevi.

Sicer pa je s takšno svojo odločitvijo tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi v celoti sledila napotkom upravnega sodišča v sodbi, št. U 2766/97-7 z dne 14.1.1999. To pa pomeni, da tožena stranka pri ponovnem odločanju ni zavrnila tožnikovega zahtevka, temveč je zadevo vrnila v nov postopek na prvi stopnji. Pritožbeni ugovor tožnika, da je njegov zahtevek utemeljen z že poslanimi podatki v podatkih predloženih spisov nima podlage. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožnikovo tožbo.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 73. člena ZUS.