Jedro

Dolžnik je v ugovoru navedel, da znesek po predlogu za izvršbo v višini 862.443,50 SIT ni pravilen, ker v njem niso upoštevani dogovorjeni rabati med dobavo in prodajo, kot je razvidno iz priložene dokumentacije. S tem je navedel dejstva, zaradi katerih nasprotuje izvršbi, vendar pa za svoje trditve ni predložil nobenega dokaza. V zvezi z v ugovoru smiselno predlaganim pobotom za zamudne obresti, pa sodišče druge topnje ugotavlja, da je dolžnik sicer navajal dejstva, s katerimi je utemeljeval svoj ugovor, vendar pa so ta presplošna, da bi jih bilo mogoče upoštevati. Dolžnik namreč v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena, ni namreč določeno navedel, kakšne obresti mu je upnik dolžan plačati (pogodbene ali zakonite zamudne obresti), zneskov od katerih se zamudne obresti obračunavajo niti obdobja, v katerem tečejo. Glede obstoja svoje terjatve do upnika pa tudi ni predložil nobenih dokazov. Zato je ugovor neobrazložen in neutemeljen.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in se izpodbjani sklep spremeni tako, da se ugovor dolžnka zoper sklep o izvršbi, opr. št. Ig 2000/06222 z dne 31.8.2000, zavrne. Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 47.365,02 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2001 do plačila, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr. št. Ig 2000/06222 z dne 31.8.2000, v delu, v katerem je dovoljena izvršba. Odločilo je, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Upnik je zoper sklep pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navedel je, da ugovor ni obrazložen v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ. Dolžnik v ugovoru ni navedel nobenih dejstev, prav tako pa ni predložil nobene dokumentacje, iz katere bi izhajalo, da je predlog za izvršbo neutemeljen. Priglasil je pritožbene stroške. Pritožba je utemeljena. Ugovor zoper sklep o izvršbi mora biti v skladu z 2. odst. 53. člena ZIZ obrazložen. V njem mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze zanje, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Ugovor dolžnika teh pogojev ne izpolnjuje. Dolžnik je v ugovoru navedel, da znesek po predlogu za izvršbo v višini 862.443,50 SIT ni pravilen, ker v njem niso upoštevani dogovorjeni rabati med dobavo in prodajo, kot je razvidno iz priložene dokumentacije. S tem je navedel dejstva, zaradi katerih nasprotuje izvršbi, vendar pa za svoje trditve ni predložil nobenega dokaza. V ugovoru se dolžnik sicer sklicuje na "priloženo dokumentacijo", vendar pa ni jasno katero dokumentacijo s tem misli. V kolikor je to k predlogu za izvršbo priložen izpisek odprtih postavk na dan 30.6.2000 (priloga A 1), je ta dokaz neupošteven. Ta verodostojna listina je bila namreč podlaga za izdajo sklepa o izvršbi in ne dokazuje, da so bili z upnikom dogovorjeni rabati. Če pa gre za dokumentacijo, ki naj bi jo predložil k ugovoru, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da dolžnik k ugovoru ni predložil nobenega dokaza. V zvezi z v ugovoru smiselno predlaganim pobotom za zamudne obresti, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dolžnik sicer navajal dejstva, s katerimi je utemeljeval svoj ugovor, vendar pa so ta presplošna, da bi jih bilo mogoče upoštevati. Dolžnik namreč v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena, ni določno navedel, kakšne obresti mu je upnik dolžan plačati (pogodbene ali zakonite zamudne obresti), zneskov od katerih se zamudne obresti obračunavajo niti obdobja v katerem tečejo. Glede obstoja svoje terjatve do upnika pa tudi ni predložil nobenih dokazov. Zgolj pripravljenost predložiti ustrezno dokumentacijo, pa se ne more šteti kot predložitev dokaza po 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato drži trditev pritožnika, da dolžnkov ugovor ni bil utemeljen v skladu z določilom 2. odst. 53. člena ZIZ. Glede na navedeno tako sodišče prve stopnje ni imelo podlage za razveljavitev dovolilnega dela sklepa o izvršbi in za odločitev o nadaljevanju postopka v pravdi, temveč bi moralo z ugovorom ravnati v skladu s 5. odst. 62. člena ZIZ. Ker ni ravnalo tako, je storilo uveljavljeno relativno bistveno kršitev določb iz 2. odst. 53. člena, v zvezi z 2. odst. 62. člena ZIZ in 1. odst. 339. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ. Zato je bilo potrebno pritožbi upnika ugoditi in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ spremeniti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na podlagi 2. odst. 165. člena, v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Ker je upnik s pritožbo uspel, mu je dolžnik dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 47.365,02 SIT, ki obsegajo stroške nagrade pooblaščencu za sestavo pritožbe v višini 300 točk oziroma 27.000,00 SIT (5. odst. Tar. št. 21 Odvetniške tarife; v nadaljevanju OT), stroške za poročilo stranki v višini 10 točk oziroma 900,00 SIT (4. odst. Tar. št. 33 OT), materialne stroške v višini 2% (15. člen OT), kar znaša 558,00 SIT in stroške sodnih taks v višini 900 točk oziroma 13.500,00 SIT (2. odst. Tar. št. 3 ZST). Kot potrebne stroške je sodišče druge stopnje upniku priznalo tudi 19 % DDV na podlagi 1. odst. 155. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, kar znaša 5.407,01 SIT. Ni pa sodišče druge stopnje upniku priznalo stroškov za sestanek s stranko v višini 50 točk, ker ti stroški niso bili potrebni, saj so zajeti že v sestavi same pritožbe. Prav tako sodišče upniku ni priznalo stroškov za sestavo pritožbe višjih od 300 točke, ker višji stroški po 5. odst. Tar. št. 21 OT niso bili potrebni in stroškov za obvestilo stranki višjih od 10 točk, ker do višjih stroškov upnik ni uprvičen po 4. odst. Tar. št. 33 OT. Skupni znesek tako odmerjenih stroškov je razviden iz drugega odstavka izreka tega sklepa.