Jedro

Vsebino izjave osumljenca v uradnem zaznamku, sestavljenem na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, sme sodišče uporabiti v luči presoje verodostojnosti obdolženčevega zagovora.

Pri telesnih poškodbah velja, da jih ni moč vnaprej odmeriti, zato se šteje, da je storilec, ki je vedoma in hote napadel telo drugega, imel v naklepu (vse) poškodbe, ki jih je z napadom povzročil (t. i. splošni naklep - dolus generalis).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je 30 dnevnih zneskov po 90,02 EUR denarne kazni, kar znaša skupaj 2.700,60 EUR. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo 210,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, tj. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal je, da Vrhovno sodišče obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je (še v roku za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz tretjega odstavka 421. člena ZKP) izjavil zagovornik, ki je vztrajal pri navedbah iz vložene zahteve.

B-1.

6. Vložnik navaja, da v skladu s tretjim odstavkom 148.a člena ZKP sodišče ne sme opreti svoje odločbe na izpovedbo, ki jo je obsojenec podal policiji (med drugim) brez navzočnosti zagovornika, torej na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je obrazložitev sodbe v pretežni, celo bistveni meri oprlo na izjavo obsojenca (tedaj osumljenca) v uradnem zaznamku PP Šentjernej z dne 22. 10. 2018 (list. št. 11 – 13). Pri tem je šlo za neposredno sklicevanje na vsebino uradnega zaznamka, ne le za dopolnilno argumentacijo pri oceni verodostojnosti zagovora. V točki III zahteve vložnik povzema, na katerih mestih obrazložitve se sodišče sklicuje na izjavo. Ko je obsojenec podal zagovor na glavni obravnavi 5. 3. 2021, je na vprašanje sodnice, ali se je kaj pogovarjal s policisti, glede na to, da se v spisu nahaja omenjeni uradni zaznamek, odgovoril, _da ja, da je isto povedal, kot danes, in da to tudi drži._ S tem pa ni povzel vsebine uradnega zaznamka niti povedal kar koli o njegovi vsebini; zlasti ni potrdil vsebine uradnega zaznamka ali se nanjo skliceval kot del zagovora. Takoj zatem je sodnica uradni zaznamek prebrala (list. št. 46), medtem ko se obsojenec o vsebini ni več izjasnjeval ter ni povedal ničesar. Zagovornik nasprotuje stališču pritožbenega sodišča (točka 5 drugostopenjske sodbe), da je v takšnem procesnem stanju stvari sodišče prve stopnje obsojenčevo izjavo z dne 22. 10. 2018 pravilno in zakonito presodilo kot del njegovega zagovora ter da bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ocenjuje, da izjava iz uradnega zaznamka ni postala del obsojenčevega zagovora, saj je ni povzel ne obsojeni sam niti sodišče v zapisniku o glavni obravnavi. ZKP ne določa, da je branje uradnega zaznamka izenačeno z zagovorom; gre za obid tretjega odstavka 148.a člena ZKP, česar obramba ni mogla predvideti, zato ne obsojenec niti zagovornik branju na glavni obravnavi nista nasprotovala. Zaradi nepravilne uporabe določb 148. in 148.a člena ZKP je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost ter zakonitost sodb obeh nižjih sodišč.

7. Zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki da obremenjuje obe izpodbijani sodbi, gre pa za t. i. protispisnost, ki je v zakonu opredeljena kot precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V točki 13 prvostopenjske sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je obsojenec glede izjave, ki jo je podal policistom v smislu šestega odstavka 148. člena ZKP, izjavil, da »šteje tudi kot njegov zagovor«, čeprav iz zgoraj povzetega dela obsojenčevega zagovora (odgovora na vprašanje sodnice, ali se je kaj pogovarjal s policisti) v zapisniku o glavni obravnavi z dne 5. 3. 2021 nič takega ne izhaja. Primerljivo je nasprotje med razlogi v točki 5 drugostopenjske sodbe (da je uradni zaznamek šteti kot del zagovora na glavni obravnavi) ter zapisnikom o glavni obravnavi.

8. Obsojenec je na izrecno vprašanje sodnice, ko mu je predočila uradni zaznamek o njegovi izjavi, sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, odgovoril, da je policistom povedal »isto« kot v zagovoru na glavni obravnavi, »to« pa tudi drži. Vrhovno sodišče ne sprejema stališča vložnika, da se beseda »to« nanaša na vsebino zagovora, saj ni logično, da bi obsojenec pritrjeval zagovoru v odgovoru na vprašanje sodnice glede izjave v uradnem zaznamku. Potrditev resničnosti se torej nanaša na vsebino uradnega zaznamka, kar je razvidno tudi iz nadaljnjega ravnanja sodnice, ki je izjavo obsojenca na list. št. 12 takoj nato prebrala. S tem se naziranji nižjih sodišč, da je obsojenec (pri čemer ne sam niti zagovornik glede takšnega procesnega postopanja nista imela nobenih pomislekov) privolil v to, da kaže prebrano izjavo šteti kot sestavni del njegovega zagovora (čeprav takšne decidirane opredelitve res ni podal), ne kažeta kot nerazumni ali nesprejemljivi. Protispisnost v izpodbijanih sodbah, kot je zatrjevana, pri čemer bi moralo iti za precejšnje nasprotje, ni podana, podane pa niso niti druge uveljavljane kršitve.

9. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo prvenstveno utemeljilo z izvedenimi dokazi, tj. z izpovedbama oškodovanca in priče Natalije Kaplan, mnenjem izvedenca medicinske stroke ter fotografijami poškodb oškodovanca. V sodni praksi Vrhovnega sodišča1 je že bilo sprejeto stališče, da uradni zaznamek o izjavi osumljenca sam po sebi nima dokazne vrednosti v pomenu ugotavljanja dejanskega stanja in krivde obsojenca ter da zgolj iz vsebine uradnega zaznamka ni dopustno ugotavljati pravnorelevantnih dejstev. Vendar tudi v situaciji, ko se obsojenec ne bi (izrecno ali konkludentno) izjavil v smeri upoštevanja njegove izjave policiji kot dela zagovora, po obstoječi sodni praksi ni prepovedano, da se vsebina izjave uporabi v optiki presoje verodostojnosti obsojenčevega zagovora, tj. vse dokler se sodba v ključni meritorni meri opira na izvedene (obremenilne) dokaze, ne na vsebino uradnega zaznamka, kar velja tudi za obravnavano zadevo. Vložniku ni moč pritrditi, da naj bi bil uradni zaznamek za presojo sodišča prve stopnje »bistvenega pomena« ali da sodišče z njim ni preverjalo verodostojnosti zagovora. V točki 13 prvostopenjske sodbe je, ko je s sklicevanjem na nekatere izseke uradnega zaznamka obrazložilo, zakaj (drugačnemu) zagovoru na glavni obravnavi v tem delu ne verjame, ocenjevalo verodostojnost zagovora. V točki 14 je ravnalo enako, saj je navedlo, katerih okoliščin obsojeni policistom ni omenjal oziroma jih je prikazoval drugače. Pri drugih izpostavljenih delih obrazložitve pa gre bodisi za golo povzemanje vsebine uradnega zaznamka brez vsake vsebinske opredelitve sodišča (točka 1 prvostopenjske sodbe) bodisi za navajanje dejstev, o katerih se je obsojenec smiselno enako zagovarjal na glavni obravnavi (točki 6 – 7). Po presoji Vrhovnega sodišča zato ni mogoče zaključiti, da se pravnomočna sodba v opredeljenem obsegu, ki niti zdaleč ne predstavlja pretežnega dela sodbe, opira na dokaz, na katerega se po tretjem odstavku 148. člena ZKP ne bi smela opirati, kar bi sicer konstruiralo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

B-2.

10. Vložnik navaja, da je bil obsojenec spoznan za krivega, da je »z namenom«, da bi oškodovanec padel in se udaril v blatnik traktorja, slednjega udaril s palico, ter je táko posledico (padec in udarec v blatnik ter lahko telesno poškodbo) tudi hotel. V obrazložitvi sodišča prve stopnje v točki 16 prvostopenjske sodbe ni navedeno, iz česa izhaja, da je imel obsojenec naklep z udarcem s palico doseči, da bo oškodovanec padel in utrpel lahko telesno poškodbo; pravzaprav obsojenčev naklep sploh ni obrazložen. Sodišče prve stopnje je zapisalo le, da je obsojenec predmetno kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, saj se je protipravnosti svojega ravnanja zavedal ter ga je tudi hotel storiti, kar izhaja iz njegovega prej opisanega ravnanja. Višje sodišče (točka 11 drugostopenjske sodbe) je pritožbeno grajo v tej smeri zavrnilo le z utemeljitvijo, da pritožba kljub skopi obrazložitvi prvostopenjske sodbe glede očitanega direktnega naklepa, ki se sklicuje na prej opisano ravnanje obsojenca, ni utemeljena. Zagovornik meni, da nobena od sodb nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar vidi kot bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. V krivdoreku pravnomočne sodbe se obsojencu očita, da je v opredeljenih tako časovnih kot krajevnih okoliščinah s palico udaril oškodovanca po glavi v predel nad desnim očesom, zaradi česar je oškodovanec padel po tleh, s prednjim delom glave udaril v blatnik traktorja in utrpel opredeljene posledice nad desno obrvjo ter na desnem temenskem delu glave, kar je lahka telesna poškodba. Obsojencu se v nasprotju z izvajanji v zahtevi torej ne očita, da je že pred udarcem s palico izoblikoval naklep, usmerjen v oškodovančev padec in udarec v blatnik traktorja; gre za tek dogajanja oziroma gibanje oškodovančevega telesa, ki je v vzročni zvezi z obsojenčevim ravnanjem (tj. udarcem s palico). Obstoju vzročne zveze vložnik zahteve z ničemer ne nasprotuje. Ni pa nujno, da bi obsojenec natančen potek dogajanja, ki ga je bil sprožil, že predhodno moral zajeti v okviru t. i. voljne sestavine direktnega naklepa. Razloge v tej smeri vložnik neutemeljeno pogreša. Pri telesnih poškodbah velja, da jih ni mogoče vnaprej odmeriti, zato se šteje, da je storilec, ki je zavestno in voljno napadel telo drugega, imel v naklepu (vse) poškodbe, ki jih je z napadom dejansko povzročil; tj. v konkretnem primeru dve poškodbi na temenskem ter obraznem delu glave. Gre za ravnanje s t. i. splošnim naklepom (_dolus generalis_), o čemer se je sodna praksa že večkrat izrekla.2

12. Res je, da razlogi o vprašanju krivde sodijo med odločilna dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in ki morajo biti obrazložena v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Po sedmem odstavku 364. člena ZKP mora sodišče v obrazložitvi sodbe med drugim določno in popolno navesti, kateri razlogi so bili odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje ter obdolženčeva »kazenska odgovornost« (krivda). Vendar je Vrhovno sodišče že judiciralo,3 da celo, če pravno sklepanje o krivdi obsojenca ne bi bilo izrecno navedeno v razlogih sodbe, to ne bi pomenilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, tj. če je sodišče v razlogih sodbe podalo odločilna dejstva, na podlagi katerih je moč narediti nedvoumen zaključek o vsebini krivde.

13. Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, pri čemer se je izrecno sklicevalo na njegovo ravnanje, ki ga je izčrpno obrazložilo na drugih mestih prvostopenjske sodbe. Že iz izvršitvenega ravnanja (udarec s palico po glavi) razumno izhaja, da drugačen zaključek kot ta, da je obsojenec vedoma in hote telesno poškodoval oškodovanca, niti ni mogoč; v prvostopenjski sodbi, katere obrazložitve je treba brati kot celoto, potemtakem ni prepoznati manjka razlogov o odločilnih dejstvih. Kolikor zahteva pomanjkljivo obrazložitev očita tudi višjemu sodišču, pa gre po vsebini za uveljavljanje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, po katerem v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe ter navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Standardu obrazloženosti drugostopenjske odločbe4 je višje sodišče zadostilo, saj pritožbenih navedb ni prezrlo, v točki 11 drugostopenjske sodbe pa je povzelo, da se je sodišče prve stopnje v točki 16 prvostopenjske sodbe glede direktnega naklepa sklicevalo na prej opisano ravnanje obsojenca, s čimer je predmetno obrazložitev odločbe o krivdi (kljub njeni »skoposti«) sprejelo kot (še) ustrezno. Vrhovno sodišče posledično ugotavlja, da v zahtevi zatrjevane ali nakazane kršitve niso podane.

C.

14. Ker pravnomočne sodbe ne obremenjuje nobena od kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

15. Zagovornik z izrednim pravnim sredstvom ni uspel, zato je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR (šesti odstavek 3. člena in 7. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah v povezavi s tar. št. 7112 ter 7152 taksne tarife). Taksa je bila odmerjena ob upoštevanju zahtevnosti in trajanja kazenskega postopka ter premoženjskih razmer obsojenca kot taksnega zavezanca, ki v povprečju prejema približno 2.700,00 EUR mesečnega dohodka (točka 19 prvostopenjske sodbe).

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Npr. sodbi VS RS I Ips 41928/2011-207 z dne 28. 8. 2014, I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007 in druge. 2 Npr. sodba VS RS I Ips 268/2004 z dne 14. 4. 2005 in druge. 3 Npr. sodba VS RS I Ips 27115/2010-685 z dne 24. 11. 2011 (točka 14 obrazložitve). 4 Npr. odločbi US RS v zadevah Up-206/96 in Up-33/98, sodbe VS RS v zadevah I Ips 255/2006, I Ips 24/2007, I Ips 176/2009, I Ips 30515/2014 ter drugih.