Jedro

Glede razloga za zamudo sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zgolj pavšalno pojasnila, da o vlogi z dne 9. 1. 2023 še ni odločila, ker še ni odločila niti o vlogi z dne 23. 12. 2020. Zakaj bi morala najprej nujno odločiti o vlogi z dne 23. 12. 2020, čeprav je tožnica dne 9. 1. 2023 vložila novo vlogo, v kateri je izrecno navedla, da želi, da se najprej odloči o tej vlogi (in da bo potem prvo prošnjo "najbrž" umaknila, v svojem odgovoru na poziv tožene stranke z dne 9. 8. 2024 pa celo, da bo prošnjo takoj umaknila), tožena stranka ni pojasnila niti ni navedla kakšnih drugih utemeljenih oziroma opravičljivih razlogov za zamudo pri odločanju o vlogi z dne 9. 1. 2023. Ob takšnem stanju stvari sodišče ugotavlja, da je tožba tožnice zaradi molka organa upravičena.

Izrek

Tožbi zaradi molka organa se ugodi tako, da se toženi stranki naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe odloči o tožničini vlogi z dne 9. 1. 2023.

Obrazložitev

1.Tožnica je dne 8. 7. 2024 vložila tožbo zaradi molka tožene stranke o njeni prošnji z dne 9. 1. 2023. Tožbi je priložila urgenco z dne 14. 12. 2023 in prošnjo z dne 9. 1. 2023. Iz slednje razvidno, da je tožnica dne 22. 12. 2020 najprej vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi prvega odstavka 51. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), sedaj pa vlaga novo prošnjo po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 (ker se je dejansko stanje vmes spremenilo: v RS živi že dve leti na podlagi odločb o dovolitvi zadrževanja). V prošnji z dne 9. 1. 2023 je tožnica še navedla, da prošnje z dne 22. 12. 2020 ne umika, prosi pa, da tožena stranka najprej odloči o novi prošnji, in da če ji bo v celoti ugodeno, bo prva prošnja "potem najbrž umaknjena". V tožbi tožnica trdi, da je zadeva nujna (tožnica bi se rada zaposlila in ne bila več odvisna od prejemanja socialne pomoči) ter preprosta (ni potreben nikakršen ugotovitveni postopek) ter prosi za prednostno obravnavo in odločanje po 7. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2.Na poziv sodišča, zakaj o zadevi še ni bilo odločeno, je tožena stranka odgovorila, da zato, ker je bila pred prošnjo z dne 9. 1. 2023 podana vloga z dne 23. 12. 2020 na podlagi istega člena ZTuj-2, ki se vodi pod drugo opravilno številko (214-9816/2022). Pripomnila je tudi, da tožnica v postopku ni priložila veljavne odločbe o dovolitvi zadrževanja.

3.Navedeni odgovor je bil poslan v vednost tožnici, ki je sodišče seznanila, da jo je tožena stranka dne 9. 8. 2024 pozvala, da se v postopku izdaje dovoljenja za začasno prebivanje po vlogi z dne 23. 12. 2020 zglasi na upravni enoti za zajem biometričnih podatkov in predloži izjavo o nekaznovanosti. Tožnica je sodišče seznanila še, da je na navedeno toženi stranki odgovorila, da je bila v tej zadevi dne 9. 1. 2023 vložena še ena prošnja za izdajo dovoljenja na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 in da je bila tudi urgenca dne 14. 12. 2023 vložena na tej podlagi ter da bo v primeru izdaje dovoljenja po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 prva prošnja z dne 22. 12. 2020 "takoj umaknjena".

4.Tožba zaradi molka je utemeljena.

5.Tožbo zaradi molka organa urejata drugi in tretji odstavek 28. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe (tretji odstavek istega člena).

6.V obravnavani zadevi gre za enostopenjski upravni postopek (četrti odstavek 87. člena ZTuj-2). V upravnem spisu št. 214-17146/2023-6224, ki ga je odgovoru na tožbo priložila tožena stranka, sicer ni k tožbi priložene urgence z dne 14. 12. 2023, vendar ob upoštevanju, da tožena stranka njenega prejema ni prerekala (in ker se po navedbah tožene stranke v zadevi vodi še en spis, tj. 214-9816/2022), sodišče presoja, da je postopanje stranke po drugem odstavku 28. člena ZUS-1 izkazano.

7.Glede razloga za zamudo sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zgolj pavšalno pojasnila, da o vlogi z dne 9. 1. 2023 še ni odločila, ker še ni odločila niti o vlogi z dne 23. 12. 2020. Zakaj bi morala najprej nujno odločiti o vlogi z dne 23. 12. 2020, čeprav je tožnica dne 9. 1. 2023 vložila novo vlogo, v kateri je izrecno navedla, da želi, da se najprej odloči o tej vlogi (in da bo potem prvo prošnjo "najbrž" umaknila, v svojem odgovoru na poziv tožene stranke z dne 9. 8. 2024 pa celo, da bo prošnjo takoj umaknila), tožena stranka ni pojasnila niti ni navedla kakšnih drugih utemeljenih oziroma opravičljivih razlogov za zamudo pri odločanju o vlogi z dne 9. 1. 2023. Ob takšnem stanju stvari pa sodišče ugotavlja, da je tožba tožnice zaradi molka organa upravičena, zato je v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni odloči o tožničini prošnji z dne 9. 1. 2023. Sodišče o zadevi ni moglo samo odločiti, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1, tožena stranka pa je, kot izhaja iz predložene nedavne korespondence, k reševanju zadeve že pristopila.

8.Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj za to tožbo (tožba na podlagi molka) relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno.

-------------------------------

1Ta določa, da lahko tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, pristojni organ izda dovoljenje za začasno prebivanje in sicer za čas nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, vendar ne dlje od enega leta. Za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje mora tujec izpolnjevati tudi ostale pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje po tem zakonu.

2Ta določa, da lahko pristojni organ tujcu, kateremu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje za čas najmanj 24 mesecev, ker njegova odstranitev iz države v skladu z 72. členom tega zakona ni dovoljena in katerega istovetnost ni sporna, in tujcu, kateremu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje za čas najmanj 24 mesecev in njegova odstranitev iz države še vedno ni možna in pri njem obstajajo drugi utemeljeni razlogi in posebne osebne okoliščine, ki utemeljujejo njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji, in katerega istovetnost ni sporna, izda dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo dveh let.

3Ta določa: Pritožba v zadevah izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji je dovoljena le v primerih, če tujec uveljavlja svojo pravico do izdaje dovoljenja po 38., 44., 47. in 48. členu tega zakona.

4Drugi odstavek 214. člena ZPP (ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1) določa: dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

5Ta določa: (1) Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek. (2) Po prejšnjem odstavku sme sodišče odločiti tudi, kadar pristojni organ ne izda v 30 dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, novega upravnega akta, in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno.

Zveza

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 28, 28/2, 28/3

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.