Jedro

Če bi bila trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenec ni prejel izpodbijanih sodb, resnična, bi to pomenilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti prezgodnja, saj se jo lahko vloži šele potem, ko je kazenski postopek pravnomočno končan.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni I.Š. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu I.Š. zaradi kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 100. člena KZ RS izrečena kazen 1 leta zapora, v katero se všteje pripor od 26.7. do 5.8.2004, plačila stroškov postopka pa je bil oproščen.

Zagovornik obsojenega I.Š. je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in si nasprotujejo, ker sodba trdi, da je oškodovanka prijavila posilstvo šele 12.3.1991, nato pa, da je takoj po dogodku na policiji kaznivo dejanje posilstva natančno opisala. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov o okoliščini, da sta obdolženec in oškodovanka po zatrjevanem posilstvu objeta hodila po L. Sodišče druge stopnje pritožbenih navedb o nasprotujočih si in pomanjkljivih razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni presodilo, ampak jih je zavrnilo s floskulo, da sprejema razloge sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na policijske uradne zaznamke o ovadbah oškodovanke in o izjavi njenega moža ter na ovadbo policije, višje sodišče pa je pritožbene navedbe v zvezi s temi dokazi zavrnilo, ker da ti uradni zaznamki nimajo nobene dokazne vrednosti. Kršitev 23. člena Ustave naj bi bila v tem, da so na sodišču prve in druge stopnje sodile izključno ženske, ženski sta bili tudi zapisnikarici in višja državna tožilka, pristranskost izraža obrazložitev sodišča prve stopnje, da je oškodovanka prizadela obsojenčev moški ponos, čeprav za tako ugotovitev ni prav nobene podlage. Trdi tudi, da obsojenec ni prejel nobene od izpodbijanih sodb. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zatrjevanega nasprotja v razlogih sodbe ni, pač pa zahteva nenatančno povzema dele obrazložitve, ki naj bi si nasprotovali. Trditve o nepristranskosti ne zaslužijo resne obravnave, trditev o tem, da obsojenec ni prejel izpodbijanih sodb, pa ni resnična.

Zahteva zagovornika obsojenega I.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena, 1. odstavka 421. člena in 1. odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče preizkuša samo tiste kršitve zakona, ki jih vložnik zahteve izrečno uveljavlja, kar pomeni, da morajo biti kršitve zakona določno in jasno navedene in obrazložene, da je preizkus mogoč.

Trditev v zahtevi, da obsojenec ni prejel izpodbijanih sodb, smiselno uveljavlja kršitev določb 129. člena ZKP o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, kar bi pomenilo, da je vložitev zahteve za varstvo zakonitosti prezgodnja, saj se jo lahko po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP vloži šele potem, ko je kazenski postopek pravnomočno končan. Toda vročilnici, ki sta pripeti k sodbi sodišča prve stopnje in sodbi sodišča druge stopnje potrjujeta navedbe v predložitvenem poročilu, da je bila obsojencu sodba sodišča prve stopnje osebno vročena dne 20.12.2005, sodba sodišča druge stopnje pa 18.5.2006. Trditve, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje nejasni, da si nasprotujejo, oziroma so pomanjkljivi, smiselno uveljavljajo bistveno kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Po teh določbah gre za bistveno kršitev postopka, če so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni, ali so si v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva nekorektno citira le del stavka v 2. odstavku na 4. strani sodbe, ker ne povzema tudi dela istega stavka, da je oškodovanka posilstvo opisala v ovadbi dne 12.3.1991, zato zatrjevanega nasprotja v obrazložitvi pravnomočne sodbe ni.

Tudi trditev zahteve, da sta obsojenec in oškodovanka po izvršenem posilstvu objeta hodila po L., ni utemeljena: te okoliščine ni ugotovilo sodišče, ampak jo je zatrjeval obsojenec, sodišče pa je ocenilo njegov zagovor kot "nekonsistenten, nelogičen in neprepričljiv" (3. odstavek na 4. strani sodbe).

Sodišče prve stopnje je oprlo sodbo na podatke, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku, izključno glede okoliščine, ki je obsojenec ne zanika: kraj in čas srečanja obsojenca in oškodovanke, odhod v gostišče Pri M. in v sobo št. ... (3. odstavek na 3. strani sodbe).

Trditve, da je sodišče druge stopnje s posplošeno razlago, da sprejema odločitve in presojo dokazov sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbo, bi lahko pomenile uveljavljanje kršitve 1. odstavka 395. člena ZKP. Za takšno kršitev gre, če sodišče prve stopnje ne presodi pritožbenih navedb o odločilnih oziroma drugače relevantnih dejstvih. Zagovornik je v pritožbi kot zmotno uveljavljal ugotovitev sodišča, da je oškodovankina izpovedba verodostojna tudi s tem, da je neverjetno, da bi se oškodovanka po posilstvu sprehajala z obsojencem. Sodišče druge stopnje je to pritožbeno navedbo zavrnilo, ker da le ponavlja pomisleke vložnika v verodostojnost oškodovanke, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo (5. odstavek na 2. strani sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo verodostojnost zagovora in izpovedbe oškodovanke in navedlo zaključke in razloge zanje. Trditve v zagovoru, da sta obsojenec in oškodovanka po obisku gostišča odšla objeta, je sodišče prve stopnje zavrnilo v oceni, da je zagovor v delih, ki opisuje dogajanje v sobi v gostišču in po odhodu iz njega, neverodostojen. Sodišče druge stopnje je s sklicevanjem na to oceno sodišča prve stopnje odgovorilo na enako pritožbeno navedbo, zato ne drži trditev, da je presoja pritožbene navedbe "pavšalna".

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbene navedbe o neverodostojnosti oškodovanke, ker ni takoj po dejanju prijavila posilstva in ker iz izjave njenega moža, ki jo je dal policiji, izhaja, da ji ni nič verjel. Pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje zavrnilo s stališčem, da izjave, dane policiji, nimajo dokazne vrednosti. S tem stališčem, ne glede na to, ali je pravilno ali ne, sodišče druge stopnje ni prekršilo 1. odstavka 395. člena ZKP, kot to uveljavlja zahteva, ker je pritožbeno navedbo presodilo.

Vrhovno sodišče zavrača tudi stališče zahteve, da sodišči prve in druge stopnje nista bili nepristranski, ker so sodile izključno sodnice in ker je treba upoštevati vrsto kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da s temi navedbami vložnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko 39. člena istega zakona, ki konkretizirajo pravico do sodnega varstva po 1. odstavku 23. člena Ustave. Toda izločitev sodnikov iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP se po določbah 2. in 3. odstavka 41. člena ZKP lahko zahteva na prvi stopnji le do konca glavne obravnave, na drugi stopnji pa do začetka seje senata, tega pa obsojenec ni storil. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega I.Š. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Po določbah 98. a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbi 4. odstavka 95. člena ZKP se obsojenca lahko oprosti povrnitve stroškov, če bi bilo zaradi tega ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je obsojenec brez zaposlitve in brez lastnih dohodkov, preživlja ga žena, zato bi s plačilom stroškov kazenskega postopka bilo lahko ogroženo njegovo preživljanje. Iz istih razlogov kot sodišči prve in druge stopnje je tudi Vrhovno sodišče odločilo, da obsojenca oprosti plačila povprečnine v tem postopku.